Ali služijo kot predfilmi ali, še pogosteje, kot nekakšno mašilo v televizijskem programu, kjer je med dvema oddajama ravno še ostalo slabe četrt ure nezapolnjenega programa. A to je precej krivična marginacija tega izredno natančnega filmskega žanra, ki ima na voljo le nekaj kratkih minut, da pove vse, kar želi, in zadene svoje bistvo, zato so večeri, kakršen je bil v ponedeljek v ljubljanskem Kinodvoru, še toliko bolj dobrodošli.

V sklopu projekcije Naši kratki 12 – bi druženje, že dvanajsto po vrsti, lahko opisali tudi kot nekakšen filmski literarni večer, ki avtorjem in filmskim ekipam omogoča, da predstavijo svoje delo, saj zbirke kratkih del, kot je to dano njihovim književnim kolegom, pač ne morejo izdati. V ponedeljek so se v Kinodvoru odvrteli štirje slovenski kratkometražni filmi z letnico 2017.

Ko sem se pogledala navzdol
Prvi, čudoviti gibalni režijski prvenec koreografa in plesalca Branka Potočana Ko sem se pogledala navzdol na svojevrsten artističen način prikazuje delo tovarniških delavk, ki sivi vsakdanji rutini ubežijo navzgor, v svet tako imenovanih "zračnih disciplin", kjer se lahko prepustijo domišljiji in svobodnejšemu gibanju telesa. Dokler jih nujna rutina seveda spet ne posrka na tla. In gledalca z njo, saj natančno dodelana koreografija, ki so jo sodelujoče opisale kot izredno in zahtevno, intenzivno izkušnjo, deluje tako magično kot tudi mučno, saj se vnaprej zaveda, da čarovnija ne more trajati večno.

Ona mežika, cvetje drhti
Veliko bolj statičen, pravzaprav popolnoma statičen je igrani film Ona mežika, cvetje drhti režiserjev Nika Novaka in Matevža Jermana, ki trenutek neke odločitve, kakršne koli pač že, saj je, kot z medklici sugerira film, "pet sekund dovolj, da se odločiš, ali boš problem ali boš rešitev", raztegne v desetminutno neskončnost, v kateri se lahko zgodi čisto vse ali pa popolnoma nič. Gledalec se mora odločiti sam.
The Box / Celica
Zelo veliko pa se zgodi v novem animiranem filmu Dušana Kastelca. Med večno enakimi osivelimi in otopelimi možici, prebivajočimi v neki celici, se lepega dne pojavi zvedav otrok in jim kmalu v vseh pomenih zrase čez glavo. Tega sivi možje, že zdavnaj sprijaznjeni s svojo enoumno usodo, seveda ne morejo dolgo prenašati, a želje po raziskovanju se ne da tako enostavno zatolči. The Box / Celica, je pretresljiv in izredno močen družbenokritičen film, ki ob čudoviti animaciji gledalca dobesedno trešči po glavi.
Fountain
Zadnji med ponedeljkovimi kratkometražci pa je bil petnajstminutni igrani film Fountain (vodnjak) režiserja in scenarista Gorana Vojnovića. Vojnović se, ob odlični igri vseh štirih protagonistov, duhovito poigrava tako z odlično sestavljeno mešanico vseh mogočih jezikov kot tudi z vprašanjem, do kod seže umetniškost umetniškega dela. Jo to ohrani tudi, če že vrsto let služi povsem posvetnim opravilom, kot je na primer uriniranje v kakem zakotnem lokalu? In kaj s takim artefaktom po odkritju storiti – ga ohraniti, nanj pozabiti ali ga mogoče čim bolje unovčiti? Vsekakor teme, ki v teh februarskih kulturnih časih ne bi mogle biti bolj aktualne.