Nemški fotograf, ki bi lani praznoval stoti rojstni dan, je izmuzljivi portretiranec v objektivu dokumentarca Lepe in poredne. Naslov je primeren, ker se film – ne brez tona obrambe – ukvarja predvsem s tem, kako so se ob delu s fotografom počutile njegove najbolj slavne portretiranke, manj pa s širšimi implikacijami umetnikovega opusa.

Novinar in dokumentarist Gero von Boehm k svojemu portretirancu ne pristopa na linearen, biografski način: bolj kot sistematičen pregled dosežkov enega najrazvpitejših fotografov 20. stoletja ga zanima razprava o provokativni, erotizirani in samooklicano vulgarni viziji "ženske Helmuta Newtona". To je pogovor, ki ga je skozi lečo 21. stoletja vsekakor vredno načeti, a Von Boehm k nalogi pristopa s pregovorno figo v žepu: zdi se, da ga zanima zgolj in samo enostranska, hagiografska upodobitev Helmuta Newtona. Pogovori z zvezdnicami, ki so stale pred Newtonovo kamero, so drug za drugim samo parafraze misli o vizionarski, emancipatorni moči mojstrove fotografije. (Režiser je samo ženske sogovornice izbral najverjetneje zato, da bi s tem posredno odgovoril na očitke na račun Newtonove mizoginije.)

Ko približno na tretjini filma intelektualna ikona Susan Sontag v odlomku nekega televizijskega šova naravnost pove, da je Newtonov opus v njenih očeh delo ženskomrzneža, pa čeprav takega, ki trdi, da ničesar na svetu ne ljubi tako zelo kot ženske (Sontag: "Gospodar ima lahko rad svojega sužnja, rabelj pa žrtev"), Von Boehm njenemu stališču ne ponudi pravega prostora za nadgradnjo in utemeljitev. Filmu bi koristilo več trenutkov prizemljitve.

Besedišče, ki se navezuje na gospodarja in sužnja, je na mestu: Newtonova posebnost so bili izostreni portreti žensk, pogosto kot amazonk, na katerih je avtor namigoval na seksualne odklone, nevarnost in fetišizem. Med pogostimi motivi najdemo ženske s pasjimi ovratnicami, v verigah, invalidskih vozičkih ali opornicah. Moški se v njegovih fotografijah pojavljajo predvsem v podrejenih, servilnih vlogah – kot gledalci, strežniki, šoferji. Newton je, kot poudarjajo njegovi privrženci, v objektiv ujel feministično revolucijo svojega časa: ženske je prikazoval kot seksualne objekte, ki pa imajo obenem nadzor nad lastno usodo. "Ko si stara 18 let, svetlolasa in v višino meriš 180 cm, se počutiš kot preganjana srna," se pred kamero spominja manekenka Sylvia Gobbel. "Slike Helmuta Newtona so me okrepile. Položaj sem nadzirala, nisem bila srna: lovcu sem bila enaka. Odločala sem, kaj hočem in česa ne."

O dinamiki moči, ki je Newtona tako fascinirala (pa naj je šlo za finančno, seksualno ali politično moč), najglasneje spregovorijo fotografije same. "Bil je malo perverzen ... ampak nič hudega, ker sem jaz tudi," se zadovoljno krohota legendarna Grace Jones, preden opiše, kako dolgo Newton ni hotel delati z njo, ker je imela "premajhne prsi". Ravno Grace Jones je bila v središču najbolj kontroverznega projekta Newtonove kariere: za naslovnico jo je fotografiral golo in vklenjeno. Supermanekenka sama je to dojela kot "igranje vloge", a obenem je zelo lahko videti, zakaj je bil fotograf obtožen seksizma in rasizma. Isabella Rossellini, denimo, v Newtonovem mačizmu vidi zavesten odraz prevladujoče kulture. "Takšna je realnost in, hvala bogu, da jo umetniki znajo izraziti." Njo je veliki fotograf upodobil kot lutko brez lastne volje v rokah režiserja Davida Lyncha.

Če Helmut Newton, umetnik kljub poplavi naklonjenih komentatork v gledalcu izzove nasprotujoča si čutva, pa dokumentarec v drugi polovici zbudi precejšnjo mero simpatije do Helmuta Newtona, človeka. Ko je v Nemčiji na oblast prišel Hitler, je štel šele 13 let. Ker je bil judovskega rodu, je živel v strahu – a je bil kljub temu dovzeten za fetišizacijo človeškega telesa v opusu režimske umetnice Leni Riefenstahl. Že pri sedemnajstih je bil vajenec pri Madame Yvi, prvi modni fotografinji (pozneje je bila ubita v koncentracijskem taborišču). Ker je Berlin postajal vse nevarnejši, je leta 1938 pobral šila in kopita ter se napotil v Singapur, od tam pa v Avstralijo, kjer je spoznal svojo ženo, June. Še posebej je fascinanten (bežen) vpogled v Helmutovo simbiozo z June (alias Alice Springs): film nakaže, da ni bila samo njegova "muza", kot umetnost rada opiše ženske v umetnostnih krogih, ampak tudi njegovo sidrišče, kritičarka in sodelavka.

Helmut Newton je svoj fotoaparat uporabljal kot ščit, kot varovalno membrano med seboj in resničnostjo: ko je June po težki operaciji okrevala v bolnišnici, se je z njo lahko soočil samo tako, da jo je fotografiral.

Tega obrambnega zidu pred zadregami in ponižanji življenja film nikoli ne more preplezati, pa čeprav ga vsaj pravilno identificira. Newtonu pusti, da ostaja skrit za svojo etiketo šarmantnega, duhovitega "subverzivneža" in "poredneža". In to, da dokumentarec ne premore dovolj "duše", bi bilo portretirancu najverjetneje pogodu: "Ljudje, ki jih fotografiram, me sploh ne zanimajo. Ne dekleta, ne njihova zasebnost, ne značaj. Zanima me zunanjost. To, kar vidiva jaz in moj fotoaparat. Pravijo, da ne fotografiram duš. Kaj to sploh pomeni? Zanimajo me obraz, prsi, noge. Na mojih fotografijah vidite to, in upam, da še kaj. Ampak dušo? Tega pa ne razumem."

Ocena: 3,5