Dva samooklicana družbena odpadnika, Naoise in Liam, vzgojena v izrazito revolucionarnem duhu severnoirskega boja za samostojnost, a prepozno rojena, da bi se vanj lahko vmešala z razstreljevanjem avtomobilov, leta 2017 preživljata čas predvsem v uživanju in preprodajanju mamil. Svojo pripadnost revolucionarnemu gibanju pa izražata predvsem v dosledni uporabi irščine, ki ji je Velika Britanija sicer šele leta 2022 priznala status uradnega manjšinskega jezika na Severnem Irskem. Ko enega izmed fantov nekega dne aretirajo, na policijski postaji ne želi govoriti angleško, zato vpokličejo bolj ali manj naključnega tolmača, belfastskega učitelja glasbe JJ. Ta je popolnoma prevzet tako nad fantovo drznostjo kot tudi nad besedili, ki jih najde v njegovem zvezku. In sproži se plaz, ki se ga ne da več ustaviti …

Film Kneecap – ime skupine je navdihnila oblika mučenja paravojaških skupin, ki so svoje žrtve kaznovale s strelom v kolena – je dinamična prvoosebna pripoved, ki presega tipične glasbene biografije. Ne le, da so se med igralsko zasedbo znašli tako vsi trije člani glasbene skupine kot tudi nekaj profesionalnih igralcev, film tudi ves čas izredno spretno prehaja med resničnimi dogodki in precej svobodno interpretacijo, začinjeno z rahlo stiliziranimi posebnimi učinki v stripovskem slogu. Rezultat je duhovit in drzen film, ki ne pripoveduje le zgodbe udarne glasbene skupine, ampak z veliko samoironije gledalcu približa tudi družbenopolitične okoliščine, iz katerih se je porodila.

Boj za ohranitev materinščine je tako prikazan kot izrazito večplasten, s posebnim poudarkom na živi uporabi jezika – JJ-jevo dekle si na primer prizadeva za priznanje irščine na institucionalni ravni. Šele ko učenje preseže zastarele šolske fraze, ki jih niti učitelji ne znajo več raztolmačiti, in se v neposredni, tudi družbeno sporni govorici zasliši z glasbenih odrov, se boj zanj prenese iz papirologije na ulice.

Film Kneecap režiserja in scenarista Richa Peppiatta, ki sicer ne izvira iz tega okolja in se je moral irščine šele naučiti, spretno goji tradicijo hiphopovskega prizorišča, na katerem je glasba neposredno povezana s kulturnopolitičnim gibanjem, in udarno zareže tudi v gledalce, ki sta jim rap in severnoirski kontekst morda nekoliko tuja. Boj za materinščino je preprosto univerzalen, mi kot pripadniki male jezikovne skupnosti pa smo za to temo še posebej občutljivi.

Iz oddaje Gremo v kino.