Ideja, ki se je rodila kot lažen filmski napovednik znotraj Grindhousa (2007), triurnega hommaga filmski produkciji sedemdesetih pod taktirko Quentina Tarantina in Roberta Rodrigueza, je meso postala v samostojnem filmu, tokrat v režiji Rodrigueza in (do zdaj še neznanega) Ethana Maniquisa. Toda ali lahko nekaj, kar je bilo duhovito kot dveminutna domislica, preživi raztezanje na dobro uro in pol?
Izbrali so si napačnega Mehičana
Mehiški zvezni agent Mačeta (Danny Trejo), ki mu je zloglasni mamilaški lord Torrez (Steven Seagal) pred očmi zaklal ženo in otroka, nekako preživi lasten umor. Prevrtimo naprej nekaj let: nekdanji "Federale" je od mrtvih vstal kot eden izmed brezimnih obrazov v milijonu nezakonitih mehiških priseljencev, ki se s fizičnim delom preživljajo v južnem Teksasu. A ker seveda ni ravno pojava, ki bi ostala neopažena, ga kmalu rekrutira sluzavi poslovnež Booth (Jeff Fahey), ki ga "najame" (beri: z grožnjo smrti v kot potisne) za umor kontroverznega, rasističnega senatorja McLaughlina (Robert De Niro), ki obljublja izgon vseh "parazitov" in gradnjo električnega zidu na mehiško-teksaški meji, če bo znova izvoljen. Menda ga je treba odstraniti, kajti "ta dežela cveti zaradi nezakonitega dela", kot lepo pojasni Booth.
Mačeti se kljub temu kmalu posveti, da je bil v enačbo pripeljan kot grešni kozel. Poleg tega, da beži pred Boothom in njegovimi plačanimi morilci, se mora zdaj izogibati še vprašanjem agentke Sartana z urada za priseljevanje (Jessica Alba) na eni in militaristični vnemi vodje podzemne gverilske mreže Luz (Michelle Rodriguez) na drugi strani. Mačeta, ki je z vsakim korakom bližje svoji nekdanji nemezis, se tako spusti v vojno proti McLaughlinovi vojski, ki jo financira prav Torrez, vodi pa sadistični obmejni pes čuvaj Von (Don Johnson).
Brez skrbi, ni nevarnosti, da bi film zdrsnil v resno politično debato: žgoča vprašanja, kakršno je reforma imigracijskega zakona, so v imenu zabave (ter v skladu z imitiranim žanrom) grobo poenostavljena. Roko na srce, Mačeta ponuja konstruktivnejše odgovore na vprašanja, kot so "Kam naj gola ženska spravi mobilni telefon?" in "Kako uporabiš črevo pravkar razparanega nasprotnika za pobeg pred njegovimi pajdaši?" kot pa, da bi kaj novega doprinesel k problematiki priseljevanja.
Manj bi bilo morda več
Seveda je jasno, da je Rodriguez z reciklažo klišejev in tehničnih prijemov starih B-filmov poskušal posneti film, ki se naslaja nad lastnim pomanjkanjem okusa in za lase privlečenimi situacijami - a ta ironična drža še ne pomeni, da je čisto vse tudi zares smešno. Prizor, v katerem Robert De Niro v trebuh ustreli visoko nosečo Mehičanko, ki skuša pobegniti čez mejo (z razlago, da "če se rodi tukaj, bo ameriški državljan"), na primer ni.
Tako eklektične igralske zasedbe zlepa ne najdeš
Mačeta je seveda ultimativni "badass" karakter: in čeprav si po eni strani v tej vlogi človek ne more predstavljati nikogar drugega kot stoičnega, razbrazdanega obraza Dannyja Treja, je možak po drugi strani dosti bolj učinkovit v stranskih vlogah, ki so iz njega naredile svojevrsten kulten lik. Za glavno vlogo mu preprosto manjka večplastnost kakega Mickeyja Rourka (če smo že pri nesrečni fizionomiji). Za Stevena Seagala in njegov zgrešeni naglas se je težko odločiti, ali je zanič namenoma ali zato, ker drugače pač ne zna (in je Rodriguez pri izbiri igralcev na to tudi računal). In če se podobni pomisleki pojavijo pri enodimenzionalnih nastopih lepotic Albe in Rodriguezove, pa pri Lindsay Lohan ni dvoma: obupno lesena je celo, ko mora igrati samo sebe, razvajeno najstnico z nerazčiščenim odnosom do očka in nenasitnim apetitom za mamila. Robert De Niro, po drugi strani, že leta ni tako blestel kot tukaj, v vlogi pritlehnega, bombastičnega, slogane razmetavajočega senatorja, ki je niti-ne-tako-zelo-pretirana karikatura ksenofobične ameriške skrajne desnice.
Bleda različica Tarantina
Seveda so prizori nasilja, kot je Tarantino dokazal še z vsakim svojim filmom, lahko nadvse zabavni - a psihopati in morilci, ki jih vpelje Rodriguez, niso niti približno v rangu kakega polkovnika Lande (Neslavne barabe) ali Julesa Winnfielda (Šund). Ko skuša sekanje glav kot po tekočem traku "nadgraditi" s še bolj inovativnimi usmrtitvami, denimo, mesarskim križanjem simpatičnega lika, se nevarno bliža meji cenenosti. Rodriguez je tako zaposlen s samoironijo in dokazovanjem, kako daleč si upa iti, da se nekje na sredini njegova rdeča nit razplete v kakofonijo bolj ali manj posrečenih skečev in provokacij.
Ocena: 3, piše Ana Jurc
Mačeta (Machete) |
ZDA |
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje