Čilski režiser Pablo Larraín je zdaj že trilogijo filmov posvetil velikim ženskam 20. stoletja, ki jih je portretiral na prelomnih točkah njihovih življenj. Ne vem, ali je bilo to namerno, a posnel je trilogijo o izgubi: izgubi moža (Jackie), o izgubi osebne svobode in avtonomije (Spencer) ter zdaj še o izgubi glasu oz. identitete (Maria). V svoji novi biografski drami, ki je najbolj nežna in zadržana od vseh treh, pod drobnogled postavlja poslednje dni v življenju Marie Callas, ene največjih in najvplivnejših opernih pevk vseh časov. V tem zadnjem tednu, ko se "La Divina" (Angelina Jolie) še zadnjič trudi najti svoj (nepopravljivo poškodovani) glas, se njena usoda zlije s tragedijami, ki jih je uprizarjala na svetovnih odrih.
Larraínove tragedije funkcionirajo zato, ker gledalci izhajamo iz splošno sprejete, utrjene predstave o tem, kdo so te ženske bile in kaj so v določenem trenutku v času pomenile za družbo: Jackie je bila poosebitev elegance in dostojanstva v žalovanju, princesa Diana je bila krhko in sramežljivo dekle, ki ni bila ustvarjena za bremena kraljevskega življenja. Natalie Portman in Kristen Stewart sta pri svojih upodobitvah lahko izhajali iz naših kolektivnih predstav o kultnih figurah ter jih nato poglobili in/ali subvertirali. Če film Maria učinkuje za las manj kot prejšnja dva, je to zato, ker nimamo ene same, univerzalno sprejete podobe Marie Callas, s katero bi film stopal v dialog. Drugače povedano: La Callas je ena najbolj znanih opernih pevk vseh časov, a povprečen gledalec najbrž ni tako zelo seznanjen z detajli njenega življenja, da bi film lahko funkcioniral še na kaki drugi ravni kot zgolj biografska lekcija. To na trenutke pripelje do nesmiselnih situacij, denimo v prizoru, ko Aristotel Onassis Marii na gala večeru, kjer je Marilyn Monroe predsedniku Kennedyju zadihano odpela tisto slavno "Vse najboljše, gospod predsednik", pikro sikne, da se pri Marilyn nihče ne ozira na glas, "tako kot pri tebi nikogar ne zanima tvoje telo". Bodica učinkuje samo, če vemo, da Maria Callas v času življenja ni veljala za klasično lepotico – ko smo soočeni z umetelno osvetljeno, mojstrsko kadrirano Angelino Jolie v bližnjem posnetku, je vsaka tovrstna izjava absurdna.
Scenarij, ki ga je podpisal Steven Knight, se začne in konča 16. septembra 1953, na dan, ko je Maria Callas za posledicami infarkta umrla na svojem domu v Parizu. Pred tem, v zadnjih dnevih na tem svetu, ko se že zaveda, da nikoli več ne bo nastopala, se diva ozira nazaj na svoje življenje: namesto vseh veličastnih uspehov se ji pred očmi vrstijo izgube, samota in zavrnitve. Pred kruto resničnostjo svoje situacije – pred priznanjem, da je njen glas za večno izgubljen – se umika k pomirjevalom; svojo novo realnost si ustvarja sama in jo diktira tudi okolici. Ko svoji gospodinji Bruni (Alba Rohrwacher) sredi kuhinje v jutranji halji odpoje odlomek Bellinijeve Norme, ta ubogljivo dahne, da je bila gospa "veličastna". Njenega pravega glasu ne slišimo – v sliko vdre zvok Mariinega daljnega spomina – a jasno je, da ženski uprizarjata že neštetokrat odigrano predstavo.
Direktor fotografije Edward Lachman, ki sijajno Angelino Jolie zavije v prijetno toploto rumene svetlobe, v vizualnem slogu gladko prehaja med resničnostjo in utvaro, med barvno in črno-belo sliko, med kruto resničnostjo hiranja in prijetno uteho sanjarjenja.
Nekje v tem mejnem prostoru se odvija tudi intervju s televizijsko ekipo, ki za Mario drobenclja z mikrofonom. Ali je ekipa, katere prihod napoveduje diva, resnična, taktno vpraša butler Ferruccio (Pierfrancesco Favino). "Od danes naprej je to, kaj je res in kaj ni, moja stvar," je njen kategorični odgovor (in credo celega filma). Kmalu se bo izkazalo, da je novinar Mandrax (Kodi Smith-McPhee) dejansko le fikcija, a najbrž je o nekaterih stvareh lažje spregovoriti, če ti nekdo, pa čeprav izmišljen, zastavlja vprašanja.
Za meglico halucinacij pa je ves čas prisotna tudi neka druga Maria, pokončna, trmasta in duhovita ženska, ki Ferruccia vsakodnevno muči s prestavljanjem klavirja in ki v restavracije "ne hodi zato, da bi jedla, ampak zato, da bi jo oboževali".
Bolj kot čelno trčenje s tragedijo Pabla Larraína zanima zatišje, ki zavlada po njej. Maria se giblje v praznini, v dvojni odsotnosti – v odsotnosti glasu in odsotnosti, ki sta jo za seboj pustila odhod arogantnega ladjarskega magnata Aristotela Onassisa (Haluk Bilginer) in senca avtoritarne matere, ki je hčerki naprtila dediščino kompleksov in negativne samopodobe.
Obenem vzpostavi dialog med Mario in La Callas, med resnično žensko in javno osebnostjo – jasno postane, da se, ko se meja med javnim in zasebnim enkrat zabriše, slednje začne razkrajati. Po drugi strani pa umetnost ne more obstajati ločeno od življenja: za travmo svoje mladosti v okupirani Grčiji Maria ne more "zapreti vrat", kot ji pragmatično svetuje starejša sestra, kajti "skozi ta vrata pride glasba".
Ker je Maria (tudi) študija slave in vseh njenih pasti, se je nemogoče izogniti vzporednicam z resničnim življenjem: vloga za Angelino Jolie pomeni vrnitev pred kamero (in v soj žarometov) po več letih, ko je bila v kolektivni zavesti prisotna predvsem po zaslugi svojega zasebnega življenja. Kaj se zgodi, kadar breme slave in razvpitosti grozi, da bo zasenčilo karierne dosežke? Kaj ljudi vleče kot vešče nazaj k plamenu, ki jih je enkrat že ožgal? Llaraín je moral vedeti, kakšne asociacije bo njegova izbira igralke potegnila za seboj.
Petje, ki ga slišimo, je preplet igralkinega glasu in arhivskih posnetkov prave Marie Callas; razmerje med njima je različno glede na to, v kakšnem stanju je v določenem trenutku pevkin inštrument. V posameznih prizorih ta pristop malce preveč spominja na sinhronizacijo, bolj prepričljiv pa je, kadar mora biti protagonistka najbolj ranljiva in skrušena.
Visoko stilizirani film pripoveduje tri zgodbe hkrati: melanholično parabolo o duhovih, klasično grško tragedijo o vzponu in padcu ter feministično prevrednotenje ženske, ki jo je patriarhalna družba reducirala na kliše.
Maria je tragedija, a ne zaradi nesreč, ki so doletele protagonistko – tragedija je zaradi ugotovitve, da nekaterih intimnih ran na koncu ne more zaceliti niti umetnost.
Ocena: 4+
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje