Najbrž ni nihče pričakoval, da bo biograf ikon Brett Morgen (Jane, Cobain: Montage of Heck) k svojemu najnovejšemu portretirancu pristopil na način klasičnega glasbenega dokumentarca ali koncertnega filma (spomnimo se samo, da je denimo v svoj večkrat nagrajeni portret Kurta Cobaina vključil animacijo). Še dobro, kajti poštirkano, kronološko seciranje se ne bi moglo nikoli zares približati inovativni vizionarskosti, ki jo pooseblja David Bowie; za linearna biografska raziskovanja pa imamo tako ali tako Wikipedijo.

Nikoli ne bomo vedeli, ali bi si Bowie sam sploh želel biografski portret in kakšnega, ampak predstavljam si, da bi mu morda ustrezalo ravno Morgenovo psihedelično kolažiranje skoraj nepregledne količine materiala. A Moonage Daydream še zdaleč ni samo enciklopedično kopičenje, pač pa neverjetno inovativen, gverilski in ambiciozen poskus rekonstrukcije umetnika kot mladega – in pozneje zrelega – moža. Bolj kot film je potopitvena izkušnja, pri kateri se lahko takoj po odjavni špici vrneš nazaj na začetek, v svet, kjer je bil David Bowie še živ in je bilo vse skupaj za spoznanje manj brezupno in apokaliptično. Dolg je dve uri in petnajst minut ter natrpan z glasbo in vizualijami, a se zdi skoraj prekratek: zadnja petletka umetnikovega življenja, ki jo zaznamujeta neverjeten izbruh ustvarjalne energije in sijajna umetniška produkcija, ostane praktično neraziskana. Morgen bi lahko dodal še kakšno uro minutaže, pa verjetno gledalec še vedno ne bi imel občutka, da je tematiko vsaj približno izčrpal. Kakor koli že, dokumentarec zdrži ultimativni preizkus svojega žanra: vzpostaviti zna občutek (iluzijo?) intimne bližine med portretirancem in gledalcem, pa čeprav ju v tem konkretnem primeru ločuje mitološka reka Stiks.

Drugače povedano: če hočete sistematičen portret Davida Bowieja in njegove kariere, družinskega drevesa, glasbenih vplivov in mejnikov v karieri, bo Moonage Daydream najbrž konfuzno, razvlečeno razočaranje. Bretta Morgena ne zanimajo poglavja Bowiejevega eksperimentiranja z mamili in spolnostjo ali pa naštevanje njegovih otrok in žena – omenjena je le Iman, pa še to samo zato, da ilustrira, kako je Bowie prerasel svoje mladostno dojemanje ljubezenske zveze kot nečesa, kar omejuje njegovo svobodo in umetniški izraz. Namesto tega dobimo tri med seboj zlita, prepletena poglavja, ki ponudijo tri izseke Bowiejeve kariere: poigravanje z umetniškim performansom in alter egi v šestdesetih in sedemdesetih (z Ziggyjem Stardustom na čelu, seveda), zavestno spogledovanje z megalomansko slavo, populizmom in klasičnim šovbiznisom v osemdesetih ter vrnitev k eksperimentiranju in spoprijemanje z lastno minljivostjo v devetdesetih oz. v novem tisočletju.

Glasbena podlaga filma je, kot najbrž ni treba posebej poudarjati, osupljiva: Morgen v celoti – ali pa skoraj v celoti – vključi nekaj Bowiejevih največjih uspešnic, nekatere v nekanonskih remiksih, pa tudi posamezne manj znane pesmi. Avdioposnetki so, podobno kot videogradivo, neverjetno prečiščeni. Ogromno delo je bilo opravljeno tudi v montaži zvoka.

Ampak verjetno niste v kinu zato, da bi šele ugotovili, da sta Rock 'n' Roll Suicide in Ashes to Ahes glasbeni mojstrovini – inovativni pristop filma je v tem, da s pomočjo vizualnega jezika (in popolnoma brez didaskalij ali govorečih glav) izriše portret Bowieja kot celovitega misleca in vsestranskega umetnika. Pri tem sicer uporablja odlomke iz intervjujev (ti poudarijo predvsem to, kako premišljeno in pozorno je Bowie celotno kariero odgovarjal tudi na najbolj abotna vprašanja tipa "Kakšni čevlji so to – moški, ženski, biseksualni?"), predvsem pa izsekov iz glasbenih nastopov, Bowiejevih filmskih vlog (ampak v kontekstu njegovega življenja) in kratkih pobliskov relevantnega umetniškega konteksta, od Metropolisa in Nosferatuja do Basquiata in Iztrebljevalca. Pokažejo nam, da je s kameleonskim privzemanjem vlog glasbenik zavestno gradil mit Davida Bowieja, ki je v isti sapi bil in ni bil resničen. Obstajal je tudi veliko bolj introvertiran, zadržan David Jones, ki ga je primarno zanimala lastna umetniška evolucija in raziskovanje, ne pa slava. "Rad bi samo dobro delal," je njegov preprosti odgovor na vprašanje, ali se boji, da bo s pretiranim eksperimentiranjem odgnal oboževalce.

Dobesedno vsak prizor je eklektična mešanica najdenih posnetkov, halucinogenih eksplozij barv in arhivske patine: pogosto se provenience posameznih delcev niti ne da določiti, preden jih zamenjajo drugi. Priča smo eksplozijam v votlosti vesolja in kalejdoskopskim mozaikom, sestavljenim iz pomnožene Bowiejeve silhuete. Vse to na trenutke vzbuja podoben občutek kot Kubrickov prehod skozi zvezdna vrata, le da potujemo po možganskih sinapsah izjemnega posameznika.

Za rekreativne in goreče oboževalce Bowieja je Moonage Daydream delno podoživetje najljubših pesmi, filmov in oprav, delno priložnost, da že znane podatke uzremo v novi luči, v novem kontekstu. Za začetnika v bowiejanskih študijah je film predvsem potopitev v umetniško karizmo, ponazoritev tega, zakaj je androgina pojava v pajkicah v zgodnjih sedemdesetih tako naelektrila glasbeno sceno. Na osebni ravni je film povabilo k radovednosti, raziskovanju, odprtosti za spremembe: Kdaj vas je nazadnje skrbelo, da ne izkoristite vsakega dneva posebej? Kdaj ste se nazadnje namenoma postavili v nelagodno situacijo samo zato, da bi se utrdili? Bowie je živel po tem načelu; za dve leti se je nastanil v Los Angelesu, mestu, ki ga je sovražil, samo zato, da bi videl, kako bo to vplivalo na njegovo pisanje. "Ni treba, da vam drugi govorijo, kdo ste," je naučil celotne generacije: "Lahko se izumite sami."

He's an alligator, če si izposodim naslovno pesem, he's a mama-papa comin' for you.

Ocena: 5