Več akcije, so nam obljubljali prvi recenzenti, to je bolj temačen, odrasel Somrak - kar je že samo po sebi dovolj, da gre človek film gledat z nekakšnim zametkom optimizma. No, tak človek bi se vseeno malce prenaglil.
David Slade, tretji režiser, ki je (za Catherine Hardwicke in Chrisom Weitzom) prevzel vajeti projekta in ki ima izkušnje tako z vampirsko tematiko (30 Days of Night) kot tudi s trilerji (Hard Candy), se je moral tokrat držati omejitev ameriškega cenzorskega predalčka PG-13. Že res, da je imel na razpolago več filmskih likov in očitno bolj izurjeno ekipo za posebne učinke kot predhodnika (ogromni računalniško animirani volkovi niso več videti tako zelo leseni, je pa res, da se ubiti vampirji po novem drobijo precej sterilno kot odslužene izložbene lutke), a ne gre se slepiti. Kljub nadgradnji v več pogledih (sem bi lahko šteli kostumske vložke, ki razlagajo vampirske geneze posameznih likov, in napore skoraj prekvalificiranega direktorja fotografije Javierja Aguirresarobeja (Vicky Cristina Barcelona)), Somrak ostaja v prvi vrsti destilacija fantazij vsake najstnice, ki je kdaj sanjarila o tem, kako se zanjo tepeta dva lepotca, ki sta nanjo pripravljena čakati do smrti (in naprej).
Da je Mrk film, narejen skoraj izključno za že zaprisežene oboževalce, je očitno že iz tega, da scenarij ne izgublja časa z obnavljanjem predzgodbe: znajdemo se in medias res, bolj ali manj tam, kjer nas je lani pustila Mlada luna: Bella Swan (Kristen Stewart) in njen astenični vampir (Robert Pattinson) sta še vedno neskončno zaljubljena. Ona ga sili, da bi jo dokončno "spremenil" (v obeh pomenih besede), on pa preveč prisega na "staro šolo" (navsezadnje je star 109 let), da bi se je pred poroko zares dotaknil. Vse skupaj dodatno otežuje še do nedavnega neškodljivi najboljši prijatelj Jacob (Taylor Lautner), ki svojih romantičnih namer v zvezi z Bello niti ne skriva. "Seveda me ljubiš, samo nočeš si še priznati," ugotovi, ko Bella na ukraden poljub odgovori z desnim krošejem.
Že znana dihotomija med ljubeznijo (Edward) in seksom (Jacob) je vpeta v malo več peripetije kot pri prejšnjih dveh filmih. Cullenov klan se mora znova soočiti s svojo nemezis, rdečelaso vampirko Victorio (Bryce Dallas Howard), ki na skrivaj zbira vojsko "novorojencev" (pravkar spreobrnjenih vampirjev), s katero se bo Edwardu maščevala za smrt svojega partnerja. V imenu Misije: Rešiti Bello morajo volkodlaki in vampirji skleniti začasno premirje in se skupaj soočiti s tolpo vampirjev, ki so toliko bolj krvoločni, "ker se v njihovih žilah še vedno pretaka človeška kri". Nekje iz ozadja dogajanje tudi tokrat opazuje vsemogočni evropski vladarski klan Volturijev pod poveljstvom srhljive, rdečeoke male psihopatke v telesu Dakote Fanning.
Lepa, a prazna
O igralskem dometu Roberta Pattinsona (oziroma pomanjkanju le-tega) je bilo povedanega že veliko. Zdi se, da scenarij z vsakim naslednjim filmom od njega zahteva manj kakršnega koli čustva, ki ni ranjeno strmenje izpod umetelno skuštrane frizure. Ne moremo se znebiti občutka, da sta s Stewartovo že davno preklopila na avtopilot; in čeprav je slednja malce razširila enodimenzionalni repertoar Bellinega odsotnega pogleda in grizenja ustnic, še vedno ostaja skrivnost, kaj je na dekletu takega, zaradi česar ji v praktično vsakem prizoru eden ali drugi pretendent izpoveduje svojo ljubezen. (Mimogrede, tudi sama snubca nista tako zelo sanjska: eden jo zalezuje in ji laže "v njeno dobro", drugi očitno ne razume zavrnitve, oba pa se do nje vedeta kot do trofeje, ki jo je treba osvojiti; v nekem trenutku se celo nad spečim dekletom pogovarjata, s kom od njiju bi bila srečnejša ...).
Mormonski model idealne zveze
Za junakinjo, ki naj bi hordam 14-letnic predstavljala vzor emancipirane ženske, ki se zna odločati sama zase (še plakati opozarjajo, da vse izhaja iz "njene izbire"), ima presenetljivo malo kakršnega koli značaja: pravzaprav ga določa izključno in samo to, koga (bolj) ljubi. V Mrku, ki je resda le 'vmesni' del med zasnovo in velikim razpletom sage (iz štirih romanov Stephenie Meyer bodo posneli pet filmov), je ne doleti nobena katarza, spoznanje ali sploh karkoli, zaradi česar bi človek lahko govoril o razvoju njenega lika. Še ko končno pokaže malce samoiniciative in skuša izgubiti nedolžnost še pred poroko, jo Edward zavrne z govorom o čistosti, tradiciji in "ohranjanju njene nesmrtne duše".
Šale na lasten račun?
V zagovor Mrku je treba povedati, da ima film na trenutke nekakšno duhovito distanco do lastnega "mita", ki je prejšnja dva nista premogla: ko Jacob, ki je še vedno videti kot reklama za steroide na dveh nogah, že n-tič v kader prikoraka zgoraj brez, z očmi ne zavijamo samo v dvorani. "Ali tale nima nobene srajce?" sikne Edward. Še bolj očitno na to karto igra že omenjeni prizor v šotoru sredi zasnežene pokrajine, ko mora namesto Edwarda zmrzujočo Bello ogreti toplokrvni Jacob, ker "je očitno, da sem bolj vroč od tebe." Vseeno pa za največ smeha (nenamerno) poskrbijo ponekod res slaboumni dialogi – Bella skuša, denimo, pretep med svojima snubcema preprečiti z vpitjem, da je ona "odslej zanju Švica".
Ocena: - 3; piše Ana Jurc
Mrk (The Twilight Saga: Eclipse) |
ZDA, 2010 Žanr: domišljijski romantični triler |
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje