Ben dobi seznam hrane, ki jo sme jesti, in tudi sam se začne obremenjevati s svojo telesno podobo, še posebno zato, ker se zaljubi v sošolko Klaro. Kar naenkrat se mu zazdi, da to, da njegov videz odstopa od splošnih pričakovanj, tej zadevi ne bo v prid.

Že na začetku filma Na polno! slišimo pesem, ki je nekakšen leitmotiv filma in Benovih preokupacij ter se v tem smislu v teku pripovedi spreminja. Najprej je pesem posvečena hrani in kuhanju, potem ljubezni do dekleta, v katero se zaljubi, na koncu pa prijateljstvu in sprejemanju samega sebe.

Tak je tudi potek filmske pripovedi, v kateri najdemo teme, s katerimi se spopada veliko najstnikov – poleg že omenjenih tudi z ločitvijo staršev, mobingom in občutkom sramu, pa z depresivnostjo in raznimi pritiski od zunaj. Poanta filma, ki gradi na humorju in ironiji, pa je, da se moramo dobronamerno sprejeti, saj ni mišljeno, da bi bili enaki drugim oziroma jim čim bolj podobni. Obenem film ni moralističen, kar predvsem pri delih s tovrstnimi tematikami, ni samoumevno.

Na polno!, ki posnet po kratkem romanu francoskega pisatelja Mikaëla Ollivierja, je zanimiv po vizualni plati. Češka režiserka Kristina Dufková se je odločila za preplet dveh tehnik animacije – stop motion in 2D animacije –, s tem prepletom pa je, kot je povedala, hotela pokazati kontrast med Benovim zunanjim in notranjim svetom. Tudi lutke same so zelo posrečene. Predvsem Ben je s svojo postavo, pričesko, prevelikimi očali in gibi telesa, precej karikiran, a obenem zelo prisrčen, simpatičen lik.

Film Na polno! bo zelo zanimiv starejšim otrokom in najstnikom, ki so v obdobju odkrivanja lastne identitete, svojih posebnosti, pa tudi prvih ljubezenskih čustev.

Iz oddaje Gremo v kino.