Pri organizatorjih se izdajata za enega izmed gojencev in njegovega varuha, ti vlogi pa sta prisiljena igrati ves čas počitniškega tabora. To namesto do preproste rešitve pripelje do vrste dodatnih zapletov.

Komedija Nekaj malenkost drugačnega je več kot poletna uspešnica; je fenomen, ki v Franciji letos ruši rekorde gledanosti. Evropska kinematografija je sicer polna nepredvidenih zadetkov, ki jim pri nacionalnem občinstvu uspe doseči tisto "neoprijemljivo" in začnejo kljub kritiški zadržanosti kot snežni plaz zbirati gledalce. Pri nas sta bila taka lokalna fenomena recimo Kajmak in marmelada iz leta 2003 in Pr' Hostar izpred osmih let, ki sta glede obiska dominirala vsak v svojem desetletju.

Režiser in soscenarist filma Nekaj malenkost drugačnega je Artus oziroma komik Victor Artus Solaro v vlogi Sylvaina, roparjevega sina, ki se ne strinja z očetovo karierno odločitvijo. V skladu z naslovom lahko zapišemo, da je film res "nekaj drugačnega"; čeprav se zdi, da lep čas lovi ravnotežje med dramo, slapstickom, fizično in situacijsko komiko, navadno pripovedjo in vizualno dinamičnimi vložki, je to morda tudi posledica našega nelagodja, saj večino osrednjih vlog zasedajo mlajše osebe z Downovim sindromom in motnjami v razvoju, ki v dobršni meri igrajo same sebe. Kako se spoprijeti s tem pristopom; gre pri komičnih situacijah za smeh ali posmeh? Za izkoriščanje ali opolnomočenje?

V pripovednem pogledu gre, kot rečeno, za popolnoma predvidljiv, pričakovan dramski lok: srečanje s skupino deprivilegiranih oseb spremeni dva negativneža, dogodki pa pomembno vplivajo na vse vpletene. A komedija kot žanr ima pravzaprav poseben položaj, da lahko s humorjem prestopa meje spodobnosti ter načenja družbene tabuje in predsodke. S tega stališča lahko rečemo, da je avtorjem filma Nekaj malenkost drugačnega popolnoma uspelo. Nas kot gledalce z neambiciozno zgodbo pravzaprav spravijo v položaj, ko se moramo vprašati o svojem odnosu do oseb s posebnimi potrebami. Ker jih ne postavlja le v vlogo nemočnih žrtev, do katerih bi pristopali pokroviteljsko, dejansko pripomore k njihovi večji opaženosti v družbi.

Glede na rezultat si je težko predstavljati proces, ki je pripeljal do produkcije filma, vsekakor pa je moralo biti na vseh straneh na vseh korakih veliko zaupanja. Pravzaprav gre za drzen, soliden eksperiment, ki bi zlahka pogrnil na več ravneh.