Stotim milijonom gledalcev po svetu ("več, kot si jih je ogledalo pristanek na Luni") so morale ustrežljivo pokazati svoje obline še z druge strani.

Nekaj minut pozneje, ko je gostujoči ameriški komik Bob Hope pred mikrofonom pokal vice o tem, kako se mu otipavanje žensk ves čas mota po glavi, je izbruhnil kaos: skupina feministk, ki so se infiltrirale v dvorano (no: kupile vstopnice za prireditev), je iz protesta proti "razstavi živine" začela kričati, vrteti raglje in s transparenti pozivati k ukinitvi te bizarne parade popredmetenja ženskih teles; oder so zasule z "bombami" iz moke.

Neodvisne, novi film v režiji Britanke Philippe Lowthorpe, popisuje vznik Gibanja za osvoboditev žensk (Women's liberation movement) s stališča dveh ključnih aktivistk: Sally Alexander (Keira Knightley) in Jo Robinson (Jessie Buckley); ženski zastopata dva različna pristopa k feminističnemu gibanju, ki se je oblikovalo od poznih šestdesetih naprej.

Sally Alexander je študentka zgodovine na Univerzi v Oxfordu, ki bi rada samo "svoj sedež za mizo" v eni najprestižnejših akademskih srenj na svetu. Njen naivni idealizem počasi razkraja spoznanje, da ji je "fantovski klub" v najboljšem primeru pripravljen odstopiti otroški sedež: na vsakem koraku jo sprašujejo, kako bo materinstvo vplivalo na njen študij, jo od pisanja o ženskah odvračajo, ker "nišne tematike" nikogar ne zanimajo, še najraje pa preprosto preslišijo ali preglasijo tisto, kar skuša povedati.

Sallyjina idealistična vera v spreminjanje sistema od znotraj nekega dne trči ob drugačno metodologijo: glasna in provokativna Jo Robinson nima časa za spravljive debate. Namesto tega raje vandalizira seksistične ulične oglase in z olupki banan krasi spomenike uglednih starih gospodov. Ko se na srečanju lokalnega feminističnega društva njuni poti prekrižata, Jo Sally odpiše kot "pridno punčko", ki bi raje kot padec patriarhata videla njegovo odobravanje. Sally, po drugi plati, rahlo zviška gleda na življenje v komuni in apriorno zavračanje mainstreamovskih medijev, ki ga prakticirajo aktivistke. A jasno je, da bosta morali prav ti dve struji, akademska in radikalna, preseči svoja razhajanja in združiti moči, če hočeta doseči kak resničen napredek v družbi.

Scenarij Rebecce Frayn in Gaby Chiappe se skuša dotakniti očitkov na račun nezadostne intersekcionalnosti feminističnega gibanja, ki niso bili aktualni samo v sedemdesetih, saj se pojavljajo še danes. To na precej okoren način naredi prek lika Jennifer Hosten (Gugu Mbatha-Raw): preden je postala ikona ženskega gibanja, je bila prva predstavnica Grenade na tekmovanju za mis sveta. Tekmovanje za Jennifer ni samo nadležen postopek, ob kateri si lahko privošči zavijanje z očmi, kot to počne mis Švedske. Če bi zmagala, bi postala prva temnopolta mis sveta; deklicam po vsem svetu bi pokazala, da lepota nima vedno svetlih las in modrih oči. (Ima pa v letu 1970 seveda še vedno idealizirane mere 90-60-90, da ne bo pomote.)

Njena perspektiva na zelo jasen način pokaže, da Sally Alexander in Jo Robinson kljub vsej diskriminaciji v zahodni družbi še vedno uživata stopnjo sprejetosti in potrditve, o kakršni lahko temnopolte ženske samo sanjajo; že to, da se lahko glasno upreta "živinskemu sejmu", implicirano dokazuje, da sta relativno varni. Hosten, po drugi plati, naj bi se javno odrekla privilegijem, ki nikoli niso bili niti v njenem dosegu roke. Čeprav je Gugu Mbatha-Raw sijajno odigrala svojo vlogo in njen zamrznjeni nasmešek sugerira veliko bolj viharno dogajanje pod površjem, se je težko znebiti občutka, da skuša film na površen način izsiliti priznanje vseh žensk, ki jih Jennifer Hosten simbolizira.

Kompleksno vprašanje rase v precepu s feminizmom načnejo tudi s prisotnostjo dveh tekmovalk iz iste države: v London sta prileteli bela mis Južne Afrike (Emma Corrin) in temnopolta mis Južne Afrike (Loreece Harrison). Na ta način so organizatorji skušali zapreti usta protestnikom, ki so zahtevali bojkot Južnoafriške republike in njene politike apartheida.

Po tehnični plati film sijajno pričara duh časa, še posebej po zaslugi kostumografije Charlotte Walter. Tudi zaradi njene izbire kričečih srajc in volnenih brezrokavnikov smo gledalci zazibani v varno iluzijo "nekih davnih, davnih časov". A čeprav je Philippa Lowthorpe svoj film odmaknila od sedanjosti in ga s poljudnim, lahkotnim tonom spravljivo naslovila na najširše občinstvo, je težko zgrešiti ostrino in aktualnost njene poante.

Lahko se je s pokroviteljskim nasmeškom ozreti nazaj na leto 1970, ko so tekmovalke tehtali, merili, ščipali (da ni bilo podloge v nedrčkih) in jih spraševali o njihovi "neokrnjenosti"; primerjave z živinskim sejmom se res ponujajo kar same. Toda preprosta obsodba tovrstnega popredmetenja kot nečesa, kar smo že davno presegli, bi bila seveda naivna. Je v modernem kontekstu nenehno groteskno seksualiziranje žensk v popkulturi res tako zelo drugačen pristop? Če mislite, da je popredmetenje skozi oko kamere, ki je opisano v uvodnem stavku, stvar preteklosti, priporočam ogled Ayerjevega Odreda odpisanih (2016), Tarantinovega Bilo je nekoč v Hollywoodu (2019) in še cele plejade drugih blockbusterjev.

Najlucidnejša opazka v celem filmu pripade Dolores Hope (Lesley Manville, ki bi si zaslužila večjo vlogo), resignirani ženi komika (in neutrudnega ženskarja) Boba Hopa (Greg Kinnear). Ko si mož v zaodrju užaljeno liže rane po žvižgih "norih bab", Dolores s sardoničnim nasmeškom pripomni: "Današnji večer je morda res začetek nečesa, Bob, definitivno pa ne pomeni konca ničesar - še posebej ne tebe." Je občutek ogroženosti, ki "fantovske klube" preveva ob misli, da bi v svoje vrste morali spustiti še koga drugega, res eden od tistih arhaičnih konceptov, ki smo jih pustili v letu 1970?

Ocena: 4.