Najnovejša, precizna diorama Američana Roberta Eggersa je priredba ekspresionistične neme grozljivke Nosferatu: Simfonija groze (1922) v režiji F. W. Murnaua. Klasika z Maxom Schreckom v glavni vlogi je bila že sama po sebi nepooblaščena – in prirejena – ekranizacija romana Drakula Brama Stokerja, za katerega studio ni mogel pridobiti avtorskih pravic. (Kljub vsem spremembam je sledila tožba Stokerjeve vdove.)

Kakor koli že, Stokerjev grof Drakula je v Nosferatuju postal grof Orlok, kar pa je bilo več kot samo kozmetični popravek. Če je Drakula zapeljiv, galanten aristokrat, pa je Orlok pošastna, odvratna in bleda nakaza, ki svoje žrtve raje pobija, kot spreminja v vampirje. Kakor koli pogledamo, pa je vampir utelešenje naših zatrtih, prepovedanih želja, ki nas, ko se jim enkrat vdamo, povlečejo v nenasitne ekscese. Vampir se ugnezdi v naše najpritlehnejše vzgibe in se v njih udomači. Boj proti vampirju je boj s platjo našega lastnega značaja, s katero se nismo upali spoprijeti.

Majhen, a pomemben premik se zgodi tudi z glavnim ženskim likom: v Drakuli je treba krepostno Mino Harker rešiti iz vampirjevih krempljev; pošast na koncu ni kos njeni zvesti in pokončni naravi. V Nosferatuju, nasprotno, pot do kolektivne odrešitve vodi čez trupla glavne junakinje; Ellen ima moč in avtonomijo, da sama zlomi urok pošasti in reši družbo pred primarnim strahom – a to lahko naredi le s (prostovoljnim) žrtvovanjem lastnega življenja.

Eggers je svoj film v celoti uravnal po Nosferatuju in ne po Bramu Stokerju; zdi se, kot da je hotel posneti grozljivko, kakršno bi že leta 1922 v svet poslal Murnau, če bi imel na razpolago moderno tehnologijo.

Piše se leto 1838, kulisa je slikovito nemško mestece kot naravnost iz pravljic bratov Grimm. Ellen Hutter (Lily-Rose Depp), mlado nevesto uradnika Thomasa Huttra (Nicholas Hoult), kljub sreči v novem zakonu težijo "melanholija" in nočne more, v katerih jo ponoči k sebi kliče temačna, grozeča prezenca. Zdravnik Sievers (Ralph Ineson) dekle diagnosticira in zdravi v skladu z viktorijanskimi smernicami: če ima ženska kakršna koli nihanja v razpoloženju, jih je edino smiselno pripisati "zastajanju krvi", "nestabilni maternici", "spanju brez steznika" in podobnim izmišljotinam, ki so v domeni 'nežnejšega spola'. Doktor seveda ne ve, da si je Ellen za svojo nevesto izbral transilvanski grof Orlok (Bill Skarsgard), ki jo zdaj poskuša telepatsko pritegniti v svoje kremplje; vdaja dekleta mora biti namreč prostovoljna.

Thomasa medtem njegov šef, trgovec z nepremičninami Knock (Simon McBurney), pošlje na šesttedensko pot iz domačega Wisborga: dokumente o prodaji posestva mora v podpis odnesti ravno grofu Orloku, ki hoče kupiti graščino v Nemčiji, a pred tem zahteva obisk nepremičninskega agenta na domu – v Karpatih.

V Thomasovi odsotnosti za Ellen "skrbi" družinski prijatelj Friedrich (Aaron Taylor-Johnson), ki se z njenimi razpoloženji ne zna spopadati drugače, kot da jo da privezati na posteljo in omamiti z etrom. Pri tem se ne zaveda, da utelešenje teme, ki jo skuša ukrotiti, v tistem trenutku v podpalubju s kolero okužene ladje že pluje proti Nemčiji, proti Ellen. Ne more biti naključje, da so vsi dobronamerni moški v tej zgodbi v enem pogledu podobni Orloku – ženske si skušajo podrediti, jih ukloniti.

Eggers je kariero začel kot scenograf gledaliških predstav in morda je zato pozoren na vsako podrobnost vsakega kadra; blesti tudi v pedantni rekonstrukciji zgodovinskih obdobij (Čarovnica, Severnjak). V njegovi ekipi sta tokrat ključna direktor fotografije Jarin Blaschke in scenograf Craig Lathrop, ki se gibljeta nekje med ekspresionističnimi kontrasti (poklon izvirniku) in romantiko nemškega slikarstva 19. stoletja; privzeta "starinskost" sloga deluje naravno, neafektirano.

Po vizualni in tehnični plati je Nosferatu eden najlepših in najbolj dovršenih filmov zadnjih let: vsaka grozota, ki se svetlika v mesečini, ponuja tudi svojevrstno naslado za čute, pa naj bo to prizor gomazečih podgan v kripti ali pa gnijočega, z ličinkami posejanega mesa vampirja. Obglavljene živali, potoki krvi in frontalna golota krvosesa – Nosferatu je krona trenutnega minitrenda telesnih grozljivk. V temi vampirizma je, kot že rečeno, vedno prisoten tudi podton seksualnega, a Nosferatu se bolj kot na orgazmično simboliko nasloni na odbijajočo, trohnečo, degenerirano plat mita.

Nosferatu je hkrati izjemno lep in skrajno odbijajoč izdelek, film, ki bi vam raje zaledenel kri v žilah kot pospešil srčni utrip. (Za kontrast spomnimo na podcenjeno Drakulo (1992) Francisa Forda Coppole v vsej njeni polstenosti in čutnosti.)

Nosferatu je tudi diametralno nasprotje čustvene melodrame: Eggers je posnel klinično hladen film, v katerem niti (pod goro filmske maske nerazpoznaven) Bill Skarsgard ne more biti teatralna pošast, kakršna je bil denimo njegov Pennywise (Tisto). Njegov Orlok ni zapeljivec, Orlok je orjaška podgana, starodavno in razpadajoče truplo, nedovzetno za moledovanje in trpljenje ljudi. ("Apetit sem, nič drugega," pravi o sebi.) Zaradi takega pristopa se bo film marsikomu zdel distanciran in prazen. Edini, ki ne deluje pridušeno, je vedno ekscentrični Willem Dafoe v vlogi norega znanstvenika, lovca na pošasti Albina Eberharta von Franza, ki vsaj razume, kako je vampir ustrojen, če ga že pokončati ne zmore.

Je Eggers v tem filmu navsezadnje samo véliki stilist, ki obvlada gradnjo atmosfere, ne dodaja pa ničesar novega? Mogoče. Bi bilo sploh mogoče stopiti iz sence originala? Osebno se mi zdi, da novi Nosferatu s svojo izpiljeno asketskostjo gladko izbriše nepregledno množico filmskih stereotipov in karikatur, ki jih je v zadnjem stoletju sproduciral vampirski podžanr. Z veščino in absolutno resnostjo preigrava znane situacije, in s tem vrača prvobitno grozo v nekoč že zbanaliziran, izžet lik "princa teme".

Ocena: 5-