Nanaša se na umor v okolici Krškega, ki se je pred leti zgodil med spletnim prenosom. Prestavi ga v urbano okolje, v središče Ljubljane. Lahko bi sklepali, da želi s tem namigniti, da ne gre samo za zadevo, ki se stereotipno pripisuje podeželskemu okolju, temveč za tegobo, ki pesti celotno sodobno civilizacijo.
V ospredju je reševalka Lara, ki jo igra Diana Kolenc. Potem ko sodeluje v reševanju hudo pretepenega mladeniča, začne dobivati posnetke dogajanja, na katerih se pojavljajo ljudje, ki so mučenje spremljali v živo in se niso odzvali. Te ljudi nato med opravljanjem poklica srečuje hudo poškodovane.
Sam zaplet ni posebej izviren. Podobnih misterijev so se domislili že številni ameriški filmi. Morda je prednost Opazovanja v tem, da ga ne razreši in odpira možnosti metafizični interpretaciji, ki je tudi globoko moralistična. Ljudi nagovarja kot odgovorne posameznike, ki sprejemajo odločitve. To sporočilo je v času prevlade identitetnih politik in množic, v katerih se posamezniki izgubljajo, smiselno. Vendarle pa bi pričakovali še nekaj podrobnosti, ki bi ta zaplet dodelale.
Film je minimalističen. Likov ni malo, vendar so vizualno izolirani od okolja, tako da jih nezavedno spoznavamo kot od družbe izolirano skupino. Preizkušena igralska zasedba dobro, prepričljivo opravi svojo nalogo. Še ena težava v zapletu pa se pojavi pri predvidljivem odnosu med Laro in kriminalistom, ki ga igra Jure Heningman. Ta nima razvoja in pravega konteksta, zdi se, da se zgodi preprosto zato, ker se mora zgoditi, da bo zadostil žanrskemu stereotipu.
Minimalistična vizualna podoba, ki zajema ozka področja resničnosti in poudarja atomizacijo družbe, je večinoma estetsko učinkovita. Zaprti prostori, posnetki kliničnega centra, smeti in stanovanj ob šibkejši sončni svetlobi poudarjajo tesnobnost sveta, o katerem film govori. Tudi zvočni posnetki televizijskih programov mu dodajajo ustrezno stripovsko nianso. Čeprav to nikakor ni očitno, namreč Opazovanje na vizualno-zvočni ravni spominja na noir stripovsko estetiko, ki pa se ne razvije popolnoma. Film, ki traja uro in dvaindvajset minut ter je v tem pogledu prava osvežitev v svetu vedno daljših hollywoodskih blockbusterjev, polnih praznih mest, bi vendarle lahko trajal še kakšne pol ure dlje.
Kljub omenjenim pomanjkljivostim pa je pri Opazovanju simpatično njegovo spogledovanje s filmi s preloma tisočletja, ki so se vrteli na komercialnih televizijskih postajah. Ima nekaj nostalgičnega pridiha. Njegovo sporočilo v svoji neposredni moralnosti prav tako spominja na slovenske filmske pristope iz tega obdobja, kar bo nekatere gotovo zmotilo, vendar pa si je delo vredno ogledati.
Iz oddaje Gremo v kino.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje