Naj si dovolim začeti z zastranitvijo glavne teme. Nekega dne je Grigorij Jefimovič Rasputin, znan predvsem kot mistik z izjemnim vplivom na rusko carsko družino v zadnjih letih ruskega carstva, sanjal. Tedaj je bil še mladenič, v svoji srenji znan kot tat in razuzdanec. A tistega dne se mu je prikazal sveti Simeon iz Verhoturja in mu dejal: "Pusti vse in postani nov človek in jaz te bom povzdignil." Kot beremo v pred kratkim prevedeni biografiji Rasputina ameriškega zgodovinarja Douglasa Smitha (založba Beletrina), je čudež Rasputina usmeril na pot bogoiskateljstva. Vedno pogosteje je odhajal na romanja, kjer je tudi z okovi mučil svoje telo in zanemarjal vse posvetne vidike življenja, med drugim higieno: nekoč si menda pol leta ni preoblekel spodnjega perila.
V 18. in 19. stoletju so bili stranniki ali sveti vandrovci, pobožni romarji, v Rusiji običajen prizor. Leta 1900 naj bi bilo v Rusiji kar okoli milijon romarjev, ki so iskali odrešitev in razsvetljenje. Pismenost v carstvu je bila tedaj komaj 20-odstotna. Narod je bil neuk, življenje grobo, odnosi v družinah nasilni, izumetničena aristokracija pa se je na veliko vdajala misticizmu. To je veljalo tudi za 'razširjeno' vladarsko družino, na katero je imel Rasputin tako velik vpliv, da je pesnik Aleksander Blok zapisal: "Rasputin je vse. Rasputin je povsod." Skozi leta se je razvil mit o Rasputinu, po katerem naj bi ta imel poguben vpliv na državne posle, bil naj bi kar krivec za bedo Rusije.
Rasputin in Maksim Gorki – tako rekoč vrstnika
Zakaj sploh govoriti o Rasputinu v besedilu o predstavi po drami Maksima Gorkega? Ker sta živela v istem 'svetu'. Bila sta skoraj vrstnika: Gorki je bil rojen marca 1868, Rasputin najverjetneje januarja 1869. Živela sta v letih iztekanja Ruskega carstva, ko je bilo vsaj od odprave tlačanstva leta 1861 in od začetka hitrega naraščanja revnega urbanega prebivalstva naprej slutiti skorajšnji prihod sprememb. Oblikovali so se zametki razrednega boja, privilegirani sloj pa se je oklepal svojih starih navad in razkošnega načina življenja in si zatiskal oči pred družbeno realnostjo; tudi z utapljanjem v misticizmu in z 'jalovimi' dejavnostmi, kot sta bili diletantsko znanstveno udejstvovanje ali iskanje višje resničnosti ali 'preračunavanje' možnosti za uspeh na ljubezenskem področju.
Dominantna rdeča, barva, ki ne pomirja
Življenje v zastranitvah bistvenega so jedro dogajanja v drami Otroci sonca Maksima Gorkega. Ljubezenski trikotniki, (pod)povprečno slikanje, kvaziznanstveni poskusi, navidezna bolehnost … to obvladuje oder med prvo predstavo na začasnem velikem odru SNG-ja Drame Ljubljana. Že ob odkritju zavese pozornost vzbudi dvoje: dim, ki na levi strani odra izhaja iz špranje in ob katerem lahko pomislimo na pravoslavje, a se izkaže, da gre za indic znanstvenih poskusov, kjer je dima veliko, učinka pa malo ali nič; in pa veliki sliki v ozadju, od katerih ena spominja na socialni realizem, druga pa na avantgardno slikarstvo kakšnega zgodnjega Maleviča. Obe sliki zaznamuje rdeča, ki je barva, za katero vedno bolehna Liza pravi, da je barva, ki ne pomirja.
Liza, ki jo izjemno prepričljivo upodobi Maša Derganc (zagotovo najbolj prezentna igralka uprizoritve), je sestra glavnega lika, kemika Protasova (Branko Šturbej). Predstavljajo jo kot bolehno in verjetno gre za bolehnost živcev ali bolezen uma, vendar prav ona kljub svoji tako rekoč popolni izoliranosti od zunanjega sveta sluti resnico o svetu. Oddaljili ste se od ljudi, ne čutite tragične resnice življenja, pravi soljudem.
Samooklicana bodoča znanstvena zvezda oziroma elita v najemniškem stanovanju
Njen brat Protasov – v upodobitvi Šturbej podobno kot Derganc med ženskimi dominira med moškimi igralci te uprizoritve –, nasprotno, vztraja pri starem in utečenem. Zdi se, da se za vsako ceno oklepa svoje poti do "samooklicane bodoče znanstvene zvezde" (Ana Geršak v gledališkem listu). Pri tem ga ne sme zmotiti nič, niti droben pogovor s soljudmi, saj, kot pravi sam, nima časa za pogovor in ga vse zmoti pri delu. Ljudje, ki jih – tako Liza – preprosto ne opaža, mu pomenijo nič v primerjavi z njegovo 'znanostjo', v kateri vidi možnost odrešitve. Čeprav bi ga prej odrešilo racionalno delovanje, ki bi ga izvilo iz primeža stanodajalca; saj je Protasov, čeprav član elite, z družino obsojen na bivanje v najemniškem stanovanju.
Znanost Protasova spoznamo le posredno, prek dima in občasnih pokov ob (spodletelih) kemijskih poskusih, ki pa jih lahko razumemo tudi kot poke strelnega orožja 'na prihodnji fronti', kjer se bodo soočile brezpravne revne množice in elita. Elita očitno izgublja svoj položaj, kar nakazuje tudi grožnja s terjatvijo denarja za najemnino meščana Nazarja Avdejeviča (Boris Mihalj), ki vedno kriči in zastopa propulzivni in pragmatični meščanski razred in ki družini Protasova oddaja stanovanje. Celotna eksistenca Protasovih je odvisna od tistih, ki naj bi bili 'pod njimi'.
Doba, ko je kemija imela poseben pomen
Še bolje podjetnost buržoazije in vpetost njenega vzpona v 19. stoletju, stoletju tehnološkega napredka in druge industrijske revolucije, katere simbol je kemična industrija, ponazarja Nazarjev sin Miša. Ta že kuje konkretne načrte za 'biznis', ki bo (seveda) temeljil na kemiji. Na tem mestu je treba omeniti, da velik pečat uprizoritvi vtisne Timon Šturbej, ki igra tako Mišo kot tudi surovega in docela neotesanega ključavničarja Jegorja, ki 'se drži' starih pravil, po katerih tepsti ženo ni le moževa pravica, ampak skoraj dolžnost. Jegor eliti grozi z maščevanjem in nasilnim prevratom, a se zdi, da delavstvo v resnici še ni zrelo za naskok na oblast; v njem pa vseeno vse bolj tlita nestrpnost in sovraštvo. Gre za veren odsev dejanske situacije leta 1905 v Rusiji. Čas za uspeh delavske revolucije še ni bil zrel.
Timon Šturbej je v omenjenih dveh vlogah zagotovo ena od zvezd predstave, saj spretno prehaja med obema vlogama in obema vtisne samosvoj in prepoznaven značaj.
Privilegiranci v pločevinasti škatli
Da dramski liki živijo v neke vrste slonokoščenem stolpu, dobro ponazarja scena. Marko in Lin Martin Japelj sta z malo elementi izvrstno ponazorila bistvo drame, ločenost elite od 'baze' in slutnjo (krvavega) preobrata. Oder je neke vrste pločevinasta kletka ali škatla s skoraj nevidnimi izhodi, ki ob tresenju in bobnanju nanjo huronsko hrumi. S to sceno se ujamejo besede Lize, ki soljudi obtoži, da so slepi, in oceni, da se razrašča okrutnost.
Tega seveda skupina okoli Protasova ne vidi. To podkrepi njegovo retorično vprašanje, kaj je potrebno ljudem, ali resnica ali lepota. Odgovor je seveda jasen. Seveda to velja le za tiste ki so 'noter' in ki so – tako Protasov – svetli ljudje: "Mi smo otroci sonca."
Ljudje tekajo in vpijejo, jaz pa ničesar ne razumem
Najbolj morda dezorientiranost tedanjih višjih slojev ponazori Polona Juh kot Melanija, sestra veterinarja Čepurnoja (Janez Škof), premožna vdova (poročila se je s precej starejšim moškim), ki v vpadljivih oblačilih 'bezlja' sem ter tja in si neuspešno prizadeva očarati Protasova; tudi z zapletenimi besedami (ki v resnici ne obstajajo in ki jih Melanija že hip po njihovem izreku pozabi), ki naj bi označevale njej nedoumljive reči. Tudi sama priznava, da v resnici ničesar ne ve in ne razume in njena nevednost pravzaprav napeljuje na nevednost privilegirancev v 'krznu in pavjih peresih' glede situacije 'tam zunaj'. Ali kot pove Melanija: "Ljudje tekajo in vpijejo, jaz pa nič ne razumem."
V besedilu režiser Paolo Magelli vidi tudi referenco na današnji čas družbenih nemirov in kriz; tudi epidemične krize. Množice v Otrocih sonca namreč razburja tudi epidemija kolere, ki jo elita bolj ali manj ignorira in ki naj bi jo v želji po zagotovljenem zaslužku ustvarili … zdravniki. Zveni znano.
Umik socialnega momenta iz dela začetnika socialnega realizma
Uprizoritev je fragmentirana, epizodična, ne moremo govoriti o linearni naraciji. Prizore loči sodobna glasba, med katero poteka intenzivno gibanje teles. Dramaturginja Željka Udovičić Pleština je v gledališkem listu zapisala, da polovica besedila ostane neizgovorjena, ker se je na ta način ustvarjalna ekipa "zaradi eksistencialnega znebila ravno tega socialnega". Na tem mestu velja pripomniti, da gre za interpretacijo besedila avtorja, ki ga označujejo kot ustanovnega očeta socialnega realizma.
So bili nemiri zgolj popestritev vsakdana zdolgočasenih privilegirancev?
V resnici ne moremo govoriti o nekem razvoju zgodbe in nekako se zazdi, da vsebinsko poanto dojamemo že na sredini predstave. Vseeno je zanimiv zaključek. Zaznamuje ga nasilje: Lizo prešine slutnja, da se je nekaj zgodilo Čepurnoju (res je storil samomor), pločevinaste stene okoli odra se tresejo, ko po njih udriha razjarjena množica zunaj, nekateri so tepeni, ključavničar Jegor po ljudeh udriha z desko, žena Protasova Jelena (Barbara Cerar) ga ustreli … Tudi za Protasova menijo, da je mrtev, a 'oživi'… Na koncu so v mirnem vzdušju liki krvavi in gledalec lahko dobi občutek, kot da se napoveduje ohranjanje starega 'reda'. Nemiri s prelito krvjo so bili zgolj epizoda, ki je popestrila vsakdan zdolgočasenih privilegirancev, katerih niti konkretni obrisi nove ureditve, vzpona drugih slojev, ne vznemirjajo preveč.
Ne vemo, kaj bi si želel Gorki
Maksim Gorki je osebno opazoval upor januarja 1905, protestiral je proti pogromu nad neoboroženimi civilisti 22. januarja 1905, zaradi česar je končal v zaporu. Tam je tudi napisal dramo Otroci sonca. Težko si predstavljamo, kako bi sodil uprizoritev, ki učinkuje predvsem komično. Da, to je vtis ob koncu aktualne uprizoritve. Ne gre zanikati virtuoznosti igralcev, kratkočasnosti in zabavnosti celotne uprizoritve ter izredno dobro izpeljanega prizora. Vendar na koncu umanjka občutek, da svet stoji pred prelomom, pred morebitnim civilizacijskim obratom. Vendar Gorki ni pisal danes, z njim ne moremo govoriti … težko je soditi, ali bi želel, da se občinstvo ob Otrocih sonca predvsem zabava in nekoliko manj spontano razmišlja o družbenih krivicah, odtujenosti elit in o tem, da se drugače kot z nasiljem očitno nič ne bo spremenilo …
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje