Viggo Mortensen je svojo vsestransko ustvarjalnost – poleg tega, da je igralec, se ukvarja še s fotografijo, poezijo, slikarstvom in založništvom – zdaj razširil še na filmsko režijo. Njegov prvi celovečerec Padati, ki je premiero doživel na Sundanceu, nato pa zaradi pandemije bolj ali manj izginil iz kinematografov, je korektna družinska drama, ki pa gledalca proti katarzi vodi po podobno utečeni in predvidljivi poti kot predlani Zelena knjiga, ki je Mortensenu prinesla igralsko oskarjevsko nominacijo.

Mortensen igra Johna Petersona, poklicnega pilota, ki si je v Kaliforniji z možem (Terry Chen) in hčerko (Gabby Velis) zgradil idilično družinsko življenje. A življenje je predenj postavilo preizkušnjo: skrbeti bo moral za svojega ostarelega očeta Willisa (Lance Henricksen), koleričnega ovdovelega homofoba, ki se počasi izgublja v meglici demence. In v tem pogledu se Padati k sreči odmika od Zelene knjige, v kateri je Peter Farrelly s pokroviteljskim tonom iskal "skupne točke" z diskriminatornim, sovražnim likom ter gledalcu polagal na srce, da "smo si med seboj bolj podobni kot pa različni". S tem je film še dodatno ob stran potisnil marginalizirane like ter blagohotno podelil odpustek skesanemu rasistu.

V Padati si Mortensen takih pavšalnih sklepov ne privošči – kljub temu pa je pred nami izrazito predvidljiva drama, ki ima iskrene namene, a se pri prikazovanju demence prevečkrat nasloni na scenaristične klišeje, predvsem na gladke prehode med sedanjostjo in preteklostjo, ki odražajo protagonistovo zmedeno dojemanje časa. Tu je tudi Willisovo zatekanje k necenzuriranim rasističnim in homofobnim žaljivkam: od trenutka, ko prispe "v deželo toplovodarjev in zažigalcev zastave", si ne more pomagati, da ne bi skoraj vsako žensko označil za "kurbo", svojega sina pa s celo paleto ponižujočih izrazov za homoseksualce.

Ker zgodba sedanjost prepleta z dolgimi izleti v Johnova otroška leta, hitro postane jasno, da je bil Willis (v mlajših letih ga igra Sverrir Gudnason) od nekdaj rasističen in šovinističen kreten – le da je bilo to včasih v družbi bolj sprejemljivo. Mortensen enega za drugim niza primere Willisove čustvene (in včasih tudi telesne) zlorabe sina in žene še dolgo potem, ko je gledalec že dojel protagonistovo bistvo. Henricksen je izvrsten igralec, a v lik starega Willisa (zavestno?) ne vdahne dovolj karizme in človečnosti, da bi lahko navijali za njegovo "spravo" s sinom. Njegov osebnostni lok je ravna črta: cela zgodba je predvsem utrjevanje groznega značaja; nikoli ne pridemo globlje, do razlogov za njegovo večno jezo ali pa vsaj okoliščin, v katerih se je razbohotila.

Popolnoma razumljivo bi bilo, če bi mu družina že zdavnaj obrnila hrbet. Zanimivo bi bilo izvedeti tudi kaj več o Willisovi prvi ženi Gwen (Hannah Gross), ki je možaka dejansko zapustila – a Mortensen nam jo pokaže samo v trenutkih ponižanja in poskusov krpanja družinske sloge, brez kakršne koli dodatne razsežnosti.

Morda je repetitiven, utrujajoč učinek Willisovih izpadov nameren (srečnega, spravljivega konca njegova bolezen pač ne more imeti), a obenem je tudi na banalen način kontrastiran z Johnovo skoraj svetniško potrpežljivostjo. Stoično prenaša vse očetove provokacije in žlehtnobo, ker "se je odločil, da ne bo zagrabil vabe" – in v tem ostane neomajen do samega konca (edina večja konfrontacja med očetom in sinom se zgodi v obliki spominskega prebliska). Enako ravna njegova sestra Sarah (vedno sijajna Laura Linney v premajhni vlogi). Zdi se, da Mortensen v zenovskem preseganju situacije vidi edini legitimen način spopadanja z družinsko tragedijo in počasnim razkrajanjem ljubljene osebe – a vemo, da je resnica pogosto veliko manj opredeljiva in črno-bela.

Film Padati je tako predvsem utrujajoča izkušnja za gledalca, ki mora slabi dve uri preživeti v družbi sovraštva in zagrenjenosti, kakršni je dandanes še prelahko najti na spletnih forumih in družbenih omrežjih. V zameno ne dobimo nobenega pravega uvida, topline ali spoznanja. Morda pa je v tem globlja resnica: bolezen in umiranje nista pripomoček za osebnostno rast, ampak samo neizogibno dejstvo življenja.

Ocena: 3