Namen dogodka pa je bil, kot so zapisali pri Kinoteki, predstaviti filmska dela, ki prikazujejo čim širšo sliko vsakdanjega življenja palestinskega ljudstva v Gazi, na Zahodnem bregu, v taboriščih ali na ozemlju Izraela.

Filmi, ki so sestavljali letošnji program Palestina na filmu, so včasih bolj odkrito politični, drugič manj. Nekateri izmed njih se opirajo na podobe, ki jih zdaj s palestinskim filmom že povezujemo – včasih tvegan prehod, drugič le neskončno čakanje na nadzornih točkah za prehod med Izraelom in Palestino; vojaška zasedba in z njo povezana policijska ura in druge omejitve, nasilje, zapletena birokracija, ki je reševanje posameznih težav Palestincev ne zanima.

Petra Meterc je zapisala, da že samo snemanje filmov v takih razmerah zahteva svojevrsten boj in pomeni upor: sploh zato, ker Palestinci nimajo delujočih kinodvoran niti filmskih šol. Program celovečernih filmov je zajemal dokumentarni film Abbas 36, ki je naslov v Hajfi, od koder so sredi 20. stoletja izgnali večino Palestincev, njihove hiše pa uničili ali jih zaplenili; dve družini si prizadevata, da bi hišo na tem naslovu vrnili potomcem njenih nekdanjih lastnikov.

Podobna tema je bila izhodišče za igrani film Med nebesi in zemljo, v katerem morata zakonca, ki sta se odločila za ločitev, pridobiti dokazila o moževem očetu – in se tako odpravita na potovanje, na katerem odkrivata različna in manj znana poglavja palestinske zgodovine. In končno, Gaza Mon Amour, najkonvencionalnejši igrani film, v ospredje postavi ljubezensko zgodbo – med starejšim ribičem in prodajalko na tržnici –, ki pa se vendarle dogaja na območju vojaškega konflikta.

Trije kratki filmi, dokumentarni Otrok ulice ter igrana Borekas in Psst, na bolj nepričakovane načine obravnavajo življenjsko resničnost mlajše generacije Palestincev. Pri tem programu v Kinoteki se je zelo jasno izrisala dvojna vloga filma, ki nastaja v zatiranih ali obravnava zatirane skupnosti: poleg estetske, umetniške, predvsem politična, v nekaterih filmih celo aktivistična, ki ju filmi včasih bolj, drugič manj uspešno združujejo.

Druga dvojnost se izriše pri ciljnem občinstvu filma: ali gre za film, ki je nastal za Palestince (ki ga bodo glede na pomanjkanje kinodvoran tudi težko videli), ali za film, namenjen Zahodu, drugim delom sveta, ki torej nastopa predvsem v vlogi ozaveščanja javnosti o razmerah v Palestini.

To je še posebno očitno pri filmu Psst, ki obravnava reproduktivne pravice žensk v Palestini in stisko neporočenih nosečih žensk, ki ne morejo do ginekološkega pregleda, ne da bi s tem tvegale takšne ali drugačne sankcije. Psst tako prikazuje zanimivo presečišče dveh življenjskih resničnosti: življenja Palestincev in življenja žensk. Palestink ne zatira le Izrael, temveč tudi konservativna patriarhalna palestinska družba.

Borekas prav tako prikazuje presečišče dveh marginaliziranih identitet: mladega Palestinca in mladega gejevskega moškega, ki prebiva v Münchnu in se v Palestino vrne, da bi obiskal družino. Boreki so pecivo iz listnatega testa, podobno bureku, film jih kot metaforo za njegov dom, Palestino, ironično postavi nasproti francoskim rogljičkom. Film podobno kot Psst sloni predvsem na scenariju, a pri tem vseeno izkaže nekaj občutka za vizualno pripovedovanje, predvsem s pejsaži polpuščavske pokrajine s kaktusi in sočnicami.

Najprepričljivejši izmed kratkih filmov – ne le v političnem, temveč tudi v umetniškem smislu – pa je Otrok ulice, polurni dokumentarni film o 13-letnem Hodorju, ki odrašča v palestinskem begunskem taborišču v Bejrutu v Libanonu, a iz njega ne more izstopiti, ker uradno ne obstaja. Ker sta njegova mati in oče mrtva in ker nista bila poročena, nima osebne izkaznice – tako kot še 3000 do 16.000 tam živečih Palestincev, ter zato nima dostopa do izobraževanja, zdravstva ali pravice do prostega gibanja.

Dokumentarni portret odraščajočega fanta, ki že sluti razsežnosti svojega položaja, čeprav jih še ne more občutiti popolnoma, svoj subjekt obravnava sočutno, kot zahteva njegova situacija, vendar se ne izogne ironični distanci, kjer je ta potrebna – recimo pri Hodorjevih poskusih, da bi se pri ženskah, ki zanj skrbijo, in dekletih v soseski vzpostavil kot patriarhalni moški z vsemi privilegiji, ki tej vlogi pripadajo – in ga tako povsem nepokroviteljsko prikaže kot celovito osebnost.