V ospredju je karizmatična 30-letna Maja, ki želi sodelovati v zapuščinskem postopku po očetu, preminulem mornarju, in se v zameno za prenočišče in tedenski honorar zaposli v baru, ki je v županovi lasti. Ta se ob tem ukvarja še z drugimi posli, med katerimi so tudi nezakoniti in ki v nadaljevanju pripeljejo do številnih komičnih situacij, zaradi katerih lahko film uvrstimo tako v zvrst lahkotne komedije kot tudi resne romantične drame.

Maja se v družbo čudaških vaščanov, med katerimi se znajdejo tudi nadobudni pisatelji, revolucionarji, ostarele "partizanke", podkupljivi policisti, duševno zaostali fotografi in nespretni don juani, vključi že drugi dan po svojem prihodu. S starejšim ameriškim priseljencem jugoslovanskih korenin se zaplete v ljubezensko razmerje. Saša, ki na otoku kupi hišo, v kateri je nekoč preživljal otroštvo, pravzaprav nadomesti Majinega očeta in protagonistki odpre stare rane. Ko se k nesojenemu ljubimcu preselita njegova žena in štiriletni sin, se ta proces v njej še stopnjuje – Maja podoživi ločitev staršev, izgubo, zlorabo.

Režiser pa filmske pripovedi ne privede do katarzične osvoboditve, čeprav tu in tam delno nakaže priložnosti za razrešitev Majine eksistencialne, osebnostne in družinske krize. Danis Tanović, ki se je v svojih filmih dokazal ne le z režijskimi sposobnostmi, ampak tudi kot mojster scenarija, je tudi v tem filmu razvil več vzporednih zgodb, v katerih lahko najdemo kritiko skorumpiranih političnih struktur, ki vladajo v manjših mestih po Hrvaškem, pa tudi njihovih nadzornih organov.

Župan, ki se že na začetku filma razglasi za "revolucionarja", je prisiljen simpatizirati tako s politično levico kot desnico, organizirati verske ceremonije in obenem tolažiti upokojene partizanke, biti ravno prav politično odgovoren in tudi infantilno neodgovoren, da zajame ves volilni bazen vaških posebnežev, ki jim marsikaj priskrbi "izpod pulta".

Film Pozno poleti govori o vlogi posameznika znotraj majhne skupnosti, o nezmožnosti zrelega spopadanja s težavami. Pravzaprav pomeni alegorijo o odraščanju in dozorevanju, saj moramo nekatere prizore tolmačiti z ljudskimi pregovori – o tem, da je mladost norost – v vodo skače, kjer je most, in da zremo v taka in drugačna platna kot tele v nova vrata …

Iz oddaje Gremo v kino.