Na poti se spopadata sama s sabo in z življenjskimi potmi, ki so nekdanja najboljša prijatelja oddaljile, pa tudi z osebnimi travmami, ki jih vsak po svoje prikrivata, z družinsko preteklostjo in navsezadnje s tragično usodo evropskih Judov v drugi svetovni vojni.

Film Resnična bolečina je spretna značajska študija, ki gostobesedno dialoško izmenjavo združi s filmom ceste. Temeljna dinamika izhaja iz napetosti med osnovnima, precej različnima likoma. David je pikolovsko skrben poslovnež iz Brooklyna, ki živi umirjeno družinsko življenje, Benji pa boem, ki še ni zares našel poti v odraslost in za šarmantno vihravostjo skriva stiske. Na turneji po Poljski se pridružita skupini raznolikih posameznikov, to pa pripomore k zanimivi interakciji med njimi.

Film Resnična bolečina je režiral Jesse Eisenberg, ki je iz odlomkov več svojih kratkoproznih in dramskih del sestavil izviren scenarij delno avtobiografske narave, nastopi pa tudi v vlogi Davida. Njegovega bratranca izvrstno odigra Kieran Culkin, ki si je pri oblikovanju notranje razrvanega lika pomagal kar s svojo podobo Romana Roya iz serije Nasledstvo.

Film ob spremljavi Chopinovih klavirskih etud spretno menjava intelektualne in čustvene note ter humorno bistroumne pripombe z grenkimi spoznanji. Prav nihče izmed likov ni klasično simpatičen in to ustvari zanimivo kopreno neugodja, ki postavlja precej globlje vprašanje: kakšen je pravzaprav ustrezen način spoprijemanja z neizrekljivim zlom holokavsta? Da ne gre samo za preprosto dramo, pokaže režijsko pretresljiv prizor, v katerem skozi subjektiven kader plinska celica koncentracijskega taborišča dobesedno zre v obiskovalce. Kljub na videz preprostemu vizualnemu jeziku najdemo v delu še več takih drobnih vinjet.

"Resnično bolečino" iz naslova filma je mogoče razumeti na več ravneh, od osebnih do družbenih, z več kot dobrodošlo mero ironične distance pa se loti tudi prebujenskega vpraševanja o tem, kdo in kdaj bi se moral počutiti krivega ter kdo in kje lahko sočustvuje.

Odlika približno uro in dvajset minut trajajočega filma je prav to, da ne pretirava z dolžino; iz svoje fabule noče delati romana, ampak predvsem v filmski jezik nepretenciozno prevede pripoved v dolžini malo daljše kratke zgodbe oziroma novele. Seveda je tematsko in atmosfersko izhodišče precej drugačno, a film Resnična bolečina v nekaterih pogledih spominja na očarljiva Stranpota Alexandra Payna izpred dvajsetih let. Je pa tudi iz prave snovi za nagrade, ki jih žanje vse od lanske premiere na festivalu Sundance.

Iz oddaje Gremo v kino.