Septembrska klasa je predvsem intimen portret tedanje generacije vojaških nabornikov, ki pa vendarle prinaša nekaj globljih vpogledov, ki presegajo individualno in anekdotično raven. Osebna perspektiva je hkrati prednost in šibka točka tega celovečernega dokumentarca.

Režiser nepretenciozno in na sproščen način predstavi košček širše slike naborništva iz časov, ko je bilo služenje vojaškega roka obvezno, izkušnje tovrstnih prekinitev siceršnjih biografij odraščajočih fantov pa – milo rečeno – ne nujno prijetne. Za nekatere, kot slišimo v filmu, so bile celo tako travmatične, da so se po vrnitvi iz vojske zakleli, da nikoli več ne bodo stopili na ta nič hudega kriv dalmatinski otok.

Igor Šterk je neobremenjeno zmontiral nabor najrazličnejših, pogosto kritičnih spominov in v smehu podanih anekdot mladeničev, ki so se na otoku, na katerem je domovala jugoslovanska mornarica, večinoma znašli kmalu po srednji šoli, takoj po poletnih počitnicah, septembra. A čeprav so bile "septembrske klase" za vojsko bazen perspektivnega kadra, z njimi niso delali tako: danes bi rekli, da so se nadrejeni in še pogosteje starejši naborniki nad mlajšimi vojaki izživljali, jih trpinčili in poniževali – kar so danes definicije mobinga. "Tam je bil neki čudni miks patoloških osebkov," se spominja eden od njih.

Pravi prispevek dokumentarca je razgrnitev spominov, ki jih delijo številne generacije naših staršev in starih staršev in jih ogled dokumentarca lahko obudi. Vsak, ki je služil rok v JLA-ju, ima v rokavu kakšno anekdoto, zgodbe z Visa pa so morda drugačne tudi zaradi otoške izolacije in divjine. Režiser spominov ne podaja zagrenjeno, niti ne tako, da bi lahko razbirali intenco njihove politične instrumentalizacije. Hkrati si ne zatiska oči, niti si ne nadene nostalgičnih očal. Septembrska klasa je zato predvsem dokument nekega časa, spominov nanj, časa, ki se ga danes sodelujoči spominjajo v smehu, tedaj pa bi se mu – če bi le lahko – z največjim veseljem izognili.

Iz oddaje Gremo v kino.