Kaj to pomeni?
Helena Tahir spada v večjo skupino slikarjev, risarjev, grafikov, realistov 21. stoletja. Ti so slogovno nekoliko navezani na realizme 20. stoletja. V Sloveniji v tem smislu poleg Helene Tahir delujejo Mito Gegič, Tina Dobrajc, Uroš Potočnik, Miha Štrukelj, Sašo Vrabič in številni drugi.

Slikarski realizmi 20. stoletja se močno razlikujejo od realizmov 19. stoletja. Če si ogledamo dela francoskih realistov iz sredine 19. stoletja in jih primerjamo z realisti 20. stoletja, opazimo velike razlike. Gustave Courbet ali J. B. C. Corot na eni strani in Chuck Close ali Gerhard Richter na drugi strani, kot da nimajo veliko skupnega. Delo francoskih realistov iz sredine 19. stoletja je vezano na starejše sloge, zaznamo, da so dela teh umetnikov narejena v umirjenih barvnih vrednostih in razponih. Strukturno so dela francoskih realistov gosta, lahko bi rekli bogata, pogosto tudi psihološko močno obložena.

Kaj pa realizmi 20. stoletja? Zaznamo močno divergenco. Opazimo nastop nadrealizma Salvadorja Dalija ali Reneja Magritta. Pri delih obeh je na osnovno realistično matrico dodan element motivno tujega. Oba nadrealista torej iščeta v smeri ustvarjanja nenavadnih, čudaških podob, ne iščeta pa v smeri prevračanja form in s tem iskanja izvirnih slikarskih vsebin. Oba nadrealista uporabljata barvno skalo, sestavljeno iz nasičenih barv, še vedno pa govorimo o tonskem slikanju: barve torej temnita ali svetlita z uporabo bele in črne.
Chuck Close, Gerhard Richter in drugi realisti, fotorealisti, hiperrealisti, ki so se pojavili v šestdesetih letih dvajsetega stoletja, sledijo sorodnim principom dela. Dela Gerharda Richterja so bolj kompleksna, saj mu je s potegi in zabrisovanjem uspelo izpeljati izvirno slikarsko formo, ki prinaša izvirne vsebine. Chuck Close je v tem smislu precej manj uspešen. Zato se, da bi prikril osnovno nesposobnost izpeljati formalno kar koli izvirnega, zateče v preprost optičen trik: svoja dela razbija na posamezne otočke, ki se na razdalji sestavijo želeno podobo.

Helena Tahir lomi prostor v svojih risbah in grafikah. Formalnih razlogov za takšno početje ni. Razlog za lomljenje prostora je po eni strani želja po ustvarjanju dinamike, po drugi pa strah pred neznanim v smislu vdora neznanih oblik in s tem vsebin na risarske površine. Površine tudi polni s številnimi predmeti, ki so tam po eni strani iz želje po ustvarjanju naracije, po drugi pa imajo funkcijo prikrivanja strahu pred praznino. Opisane želje in strahovi se dopolnjujejo. Ni jasno, ali se teh problematičnih dinamik Helena Tahir zaveda ...

Če bi radi slišali slikarske realizme 20. in 21. stoletja, poslušajte rock, hard rock, heavy metal, alternativni rock in podobne reči.