Leta 1937 so pri Disneyju z animacijo Sneguljčica in sedem palčkov pisali zgodovino: to je bil prvi ameriški animirani celovečerec in tako velika uspešnica, da so celovečerne pravljice še danes, skoraj sto let pozneje, Disneyjev vsakdanji kruh – z eno simptomatično prilagoditvijo: zdaj ne prirejajo več bratov Grimm, Andersena ali ljudskega izročila, ampak svoje lastne predhodne priredbe teh zgodb. Kača, ki žre lastni rep, je že zelo shirana. Njihove vse manj navdihnjene "igrane" priredbe animiranih klasik so umetelno zloščene, manično pisane in popolnoma brez duše.
Težko si je predstavljati, da ustvarjalce teh filmov motivira kaj drugega kot obet bajnega zaslužka – in v primeru Sneguljčice kaže, da se 270-milijonski vložek niti ne bo obrestoval. Filmu je še pred premiero nekako uspelo razjeziti vse demografske skupine na obeh straneh političnega spektra: rasiste je zmotila izbira glavne igralke, ki ni "bela kot sneg", sporen bi bil potencialno stereotipen prikaz igralcev z dvarfizmom (in zdaj je sporno to, da so računalniške animacije ukradle vloge resničnim ljudem), sporna je glasna politična opredelitev Gal Gadot, Rachel Zegler pa je ljubitelje Disneyja razjarila z opazko, da je bila ljubezenska zgodba v izvirnem filmu "čudaška" – in v resnici bi lahko naštevali še naprej. Zdi se, da Sneguljčica zadnji mesec ali dva skoraj brez pomoči hrani internetne kulturne vojne.
Nekaj je treba poudariti: film ni slab, ker bi bil "preveč woke", kot bodo trdili nekateri, slab je, ker je ciničen korporativni izdelek, produkt dinozavrske multinacionalke, ki se že leta (neuspešno) trudi ostati v koraku s zeitgeistom. Izvirnika ne spreminja zato, ker bi ga hotel reinterpretirati ali povedati kaj tehtnega, spreminja ga, da bi se izognil čerem javnega ogorčenja.
Film režiserja Marca Webba in scenaristke Erin Cresside Wilson je nekako uspel komodificirati celo ideje o tiraniji, sistemskem zatiranju in nesorazmerni porazdelitvi bogastva v družbi. Rad bi nagovoril "sodobno publiko", kar koli že to pomeni, obenem pa se hoče z dobesednim citiranjem posameznih antologijskih prizorov nasloniti na magijo izvirnika. Ne uspe mu niti eno niti drugo.
Ustvarjalci so pragmatično merili nekam v splošno smer girlboss opolnomočenja ter pasivno junakinjo spremenil v žensko, ki kroji lastno usodo – kar je bilo pravzaprav nujno. Konec koncev v izvirniku Sneguljčica ne naredi veliko več kot to, da ugrizne v zastrupljeno jabolko in zadrema, dokler je ne prebudi "poljub resnične ljubezni". Posodobljena princeska zdaj lastnoročno reši princa, v tako rekoč marksističnem duhu solidarnosti navdihne svoje podanike in doseže nenasilno revolucijo v domačem kraljestvu (ne pride pa do logičnega zaključka, da je treba fevdalizem odpraviti). Reinterpretirani princ je postal nekakšen sarkastični Robin Hood, ki pa se je vseeno pripravljen ukloniti (legitimni) kronani glavi. Distanciramo se torej od klišeja nemočne kraljične, od pootročenih palčkov in od poljuba brez soglasja (recimo) – ampak v praznino, ki je ostala po teh popravkih, film ne vstavi ničesar vsebinskega.
Rachel Zegler je mila, dobrosrčna Sneguljčica. Kot dekla pometa sobane gradu, ki bi mu morala vladati – a kaj, ko je po smrti očeta (Hadley Fraser) oblast prevzela njena mačeha, Zlobna kraljica (Gal Gadot), ki mora biti za vsako ceno "najlepša v deželi".
V prologu smo videli, da so princeskini starši kraljestvu vladali benevolentno: na ulicah se je plesalo in v palači so pekli jabolčne pite za rajo. "Bogastvo zemlje je pripadalo vsem, ki so jo obdelovali"– najbrž ni še noben Disneyjev film v tako pozitivni luči prikazal protikapitalističnih vrednot. Zdaj, ko je na prestolu avtokratka, pa ljudstvo strada in družba se je militarizirala (zaradi kraljičinega strašenja pred "grožnjo za južno mejo" – tudi v tem ni nobene dvoumnosti).
Ko ukaže vladarica tatu krompirja Jonathana (Andrew Burnap) privezati na ograjo, ga Sneguljčica osvobodi, da bi ga rešila javnega ponižanja. Čudežno zrcalo zato razglasi, da je (tudi zaradi svojega mehkega srca) Sneguljčica najlepša v deželi. Ogorčena kraljica naroči Lovcu (Ansu Kabia), naj njeno pastorko ubije – a ta Sneguljčico, ganjen nad njeno dobroto, v gozdu izpusti. Dekle se zateče v rustikalno kočo v divjini, ki se izkaže za dom sedmih miniaturnih rudarjev; ti – z izjemo manjših prepirov – bivajo v agrarni harmoniji. Ker Sneguljčica zdaj že ve nekaj malega o zločinih diktature, se sklene pridružiti Jonathanovi tolpi odpadnikov in odporu proti režimu. (Palčki tako na koncu sploh nimajo nobenega pravega vpliva na peripetijo – čisto vseeno bi bilo, če bi jih iz scenarija preprosto črtali.)
Sneguljčica ima med drugim resno estetsko težavo: film je daleč pretemen (zahvala gre trendu, ki ga je vodil Zack Snyder s svojimi "resnimi" filmi o superjunakih), na trenutke pa kičasto osvetljen, slavna obleka Sneguljčice je videti kot cenen pustni kostum, računalniško animirani palčki so neverjetno grdi (sočasno so preveč naturalistični in neživljenjski), nove pesmi (ki ji podpisuje tandem Benj Pasek in Justin Paul) so medle in pozabljive.
Igralci so v svojih vlogah vsaj za silo kompetentni – z eno zelo očitno izjemo: Gal Gadot je skoraj nemogoče kategorizirati (razen v najsplošnejši predalček: zelo slabo). Zlobna kraljica bi bila lahko teatralen, camp lik na temačno seksi način (glej: Ursula v Mali morski deklici, Scar v Levjem kralju), a igralka nalogi preprosto ni kos. Vsakič, ko mora pokazati še kaj drugega kot ledeno stoičnost, postreže s pretirano grimaso nagrbančenega čela in srepega bolščanja; vsaka njena replika učinkuje leseno in neiskreno. To, da ne zna peti, je še njena najmanjša težava.
Za filmske kritike je pljuvanje po igranih Disneyjevih priredbah postalo že skoraj avtomatizem; včasih bi se bilo najbrž prav spomniti, da nekaj šteje tudi topli objem nostalgije, da si mnogi želijo videti znano zgodbo v novih tehnologijah in da na ta način pravljice nagovorijo najmlajšo generacijo, nevajeno klasične animacije. Sneguljčica je zdaj postala sinonim za vse, kar naj bi bilo s filmsko industrijo narobe, pa ni v resnici nič bolj neokusna od Zemeckisovega Ostržka (2022) ali Ritchiejevega Aladina (2019), ki nista bila žrtvi takega pogroma. Kar pa še vedno ne pomeni, da je dober film.
Ocena: 2
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje