Najnovejši film Stephena Frearsa (Nevarna razmerja, Zvestoba do groba, Kraljica) temelji na stripu Posy Simmonds, objavljenem leta 2005 v Guardianu, in je nekakšna moderna različica angleške klasike Thomasa Hardyja, Daleč od ponorelega sveta.

Zgodba je postavljena na idilično dorsetsko podeželje, kjer zvezdniški pisec kriminalk Nicholas Hardiment (Roger Allam) na svoji kmetiji gosti pisateljsko kolonijo. Kadar ravno ne daje svojih ne prav uporabnih nasvetov nadobudnim piscem, vara svojo potrpežljivo soprogo Beth (Tamsan Greig), slovarsko definicijo "predpražnika", za katero se zdi, da ji je najrazburljivejši dogodek v vsakdanu gonjenje njenih koz.

To spokojno bukolično sceno dodobra pretrese prihod nekdanje domačinke in grde račke Tamare Drewe (Gemma Arterton), ki se v rojstni kraj vrne kot uspešna novinarka v prenovljeni podobi - z novim kratkim noskom in s še krajšimi hlačkami iz džinsa. Prešuštniški Hardiment je pečen, njen nekdanji fant, dobri vrtnar Andy (Luke Evans) prav tako, spotoma pa osvoji še nadutega rockzvezdnika Bena, ki ga intervjuja (Dominic Cooper).

Enoplastnost likov
Rezultat je klasična angleška komedija, ki meša elemente pastorale in prizorov iz spalnice. Frears kot mojster režije poskrbi za izjemno dinamičen in gledljiv izdelek, ki vas nikdar zares ne dolgočasi. Žal pa se pod lepo kamero, toplimi barvami, telegeničnim podeželjem in pestro zbirko čudaških likov ne skriva kaj dosti globjega.

S Tamaro Drewe se kljub trudu, da bi prešla pričakovan enodimenzionalni stripovski okvir seksbombe, ne moremo nikdar zares poistovetiti. Morda največji del krivde leži na Artertonovi, ki preprosto ni kos vlogam, ki od nje zahtevajo kaj več kot lep obraz (Princ Perzije, Kvantum sočutja, Spopad Titanov). Bi nam moral biti lik dekleta, ki je s plastičnimi operacijami pridobila samozavest, a vseeno potrebuje potrditev v osvajanju vseh moških likov, všeč? Ne, ampak moral bi biti vsaj zanimiv. Pa ni.

Precej boljši so tako, denimo, prizori, kjer se Tamara sploh ne pojavi, in precej bolj intrigantni obstranski liki, kot npr. z Benom obsedena najstnica Jody, ameriški pisatelj z blokado (na vseh ravneh) ali pa povsem neizrabljeni lik pisateljice lezbičnih kriminalk.

Poenostavljeni Hardy
Glede na to, da je bila Frerasova literarna podlaga Thomas Hardy, ki je izjemno dobro obvladal slikanje likov, razklanih zaradi notranjih strasti in socialnih okoliščin, bi od filma pričakovali več kot zgolj lepo, a z redkimi izjemami precej površinsko razglednico Dorseta, kjer razlike med stanovi sploh niso opazne, strasti pa mestoma tako na hitrico obdelane, da ne presežejo stripovske osnove.

Morda najbolj tragično: Frears v Tamari Drewe skoraj popolnoma prezre satirične ideje Simmondsove o zakonskem življenju in vlogi literature v današnjem popkulturnem svetu. Kar je presenetljivo, glede na to, da so bile ravno finese likov tisto, kar je leta 2006 njegovo Kraljico povzdignilo v enega najboljših filmov leta.

Ocena: -3; piše: Kaja Sajovic