Zdi se, da večno nezadovoljstvo, negodovanje in kritiziranje postajajo stalnica sodobnega življenja, a jih ne moremo enačiti z uporom. Upornega človeka je Albert Camus opredelil kot tistega, ki pravi "ne" in s svojim "ne-jem" določi mejo, čez katero ne gre, ko absurdnost ni več vzdržljiva. "V vsakdanjem preskusu, ki je naša usoda, ima upor isto vlogo kakor 'cogito' v misli: je prva evidenca. Toda ta posameznika iztrga njegovi samoti. Je skupni prostor, ki na vseh ljudeh utemeljuje prvo vrednoto. Upiram se, torej smo," zaključi svoje poglavje o upornem človeku. Podobno izjavo je podal že Melvillov Bartleby, pisar iz sredine 19. stoletja s svojim znamenitim in vztrajnim "Raje ne bi…".

V času številnih protestov, uporov, demonstracij ipd. je vedno bolj očitno, da "ne-ji" niso enoznačni. Četudi le kot izjava, "ne" ne more biti zgolj pasivni odziv. Morda se še vedno lahko udejanji v molku ali odmiku, a tudi molk in odmik v svoji kompleksnosti postajata performativno dejanje, dejanje odločitve, stališča, politična gesta, ki lahko sproži začudeno negotovost in potrebo po drugačni zapolnitvi tako izpraznjenega prostora osebnih obnašanj in družbenih vzorcev.

Eno pomembnejših vprašanj, ki se dotika smiselnosti upora, se nanaša na dejanski izid, rezultat, posledice. Odklanjanje, negacija sama po sebi je še vedno zgolj "boj proti" in čeprav je definiranje sovražnika prva stopnja na poti k deklaraciji pozitivne avtonomije kot "boja za", kar so poudarili tudi protestniki pred borzo, ni nujno, da tja (kam sploh?) tudi pripelje. Negotovega izida se je v okviru svoje filozofije Upornega človeka zavedal tudi Camus: "Človek je edina stvaritev, ki odklanja, da bi bil, kar je. Vprašanje je, kako ugotoviti, ali ga to odklanjanje utegne pripeljati zgolj do uničenja drugih ljudi in sebe, ali se mora sleherni upor končati tako, da upravičuje univerzalni uboj, ali pa nas lahko, prav narobe, ne da bi se gnal za nemogočo nedolžnostjo, pripelje k načelu razumne krivde."

Paradoks človeka, ki se upira
Razliko med neodvisnostjo in samostojnostjo oziroma avtonomijo nakazuje tudi naslov uprizoritve Upor ni človek (16 mm) kolektiva Beton Ltd., ki v pomenski igri z naslovom Camusovega Upornega človeka izpostavi najbolj absurden paradoks upora danes. Človek ni človek, če se ne upre (nepravičnostim, izkoriščanjem, kapitalizmu, takšnim in drugačnim gospodarjem in oblastnikom …). Po drugi strani pa se lahko vprašamo, kaj je s človekom, ki se mora nenehno upirati. Njegovo zaletavanje v zid, večno kotaljenje Sizifove skale dela njegovo življenje vse prej kot človeka vredno življenje, kot radi rečemo; odvzame mu možnost pozitivne afirmacije in ga oropa človeškega potenciala kreativne sile – v osebnem smislu dostojanstva, v družbenem možnosti za aktivno sooblikovanje (drugačnih) prihodnosti.

Prav ta paradoks delno prepoznamo v izhodišču uprizoritve Upor ni človek (16 mm), kjer je absurdno vzeto kot izhodišče (ne zgolj kot sklep), kot stanje, na katerega se odzovejo avtorji koncepta in performerji Primož Bezjak, Branko Jordan in Katarina Stegnar (kolektiv Beton Ltd.). Kot glas tistih generacij (gre sploh še za posamezne generacije?), ki v prihodnosti ne vidijo več nikakršnih obljub; to temo napredovanja časa napolnjuje le še strah in en velik vprašaj. V tem je smiselna tudi odločitev, da k projektu povabijo tri (novomeške) filmske režiserje, preko njihovih kratkih filmov, predvsem v Optimistih Žige Virca pa se vključijo še glasovi drugih, prebivalcev Dolenjske.

Uprizoritev je zasnovana v dialogu med živim odrskim uprizarjanjem in filmskimi slikami, obenem pa se "upira" zaprtosti gledališkega formata in tematsko ves čas odpira dialog z realnim svetom okoli nas. Angažiranega soočanja z aktualnimi družbenimi in osebnimi vprašanji uprizoritvi res ne manjka, a snov svoje obravnave zagrabi preohlapno in neodločno.

Bezjak, Jordan in Stegnarjeva se predstavijo kot z medaljami ovenčani starci na filmskem večeru in moderatorji skozi nerešljive dileme življenja. Vsak od njih je tudi protagonist enega dejanja, ki v kombinaciji kratkega filma in odrske izvedbe tematizira izbrani vidik oziroma način (ne)upora. Skozi tri dejanja (Srečna smrt, Zavestna smrt in Naravna smrt) so tako predstavljeni različni načini delovanja z na videz logičnim napredovanjem od pasivnosti neukrepanja v intimnem družinskem krogu (Katarina Stegnar in film Roka Bička V temi) do dveh družbeno pogojenih situacij – radikalnega dejanja absolutnega samožrtvovanja s smrtjo (Primož Bezjak in film Odhod Klemna Dvornika) in diagnosticiranja stanja ter izpovedi o želeni družbi, kjer je uporabljeno tudi besedilo Boštjana Videmška V kakšni državi želim živeti (Branko Jordan in film Žige Virca Optimisti).

Filme v vsakem posameznem dejanju dopolni še nekakšen performativni komentar v živo. Ti uprizoritveni nanosi predstavljajo bistvo posameznega dejanja, saj filmsko zastavljen problem razprejo z distance – ker gre za pogled "starca v plenicah" v (svojo lastno?) preteklost določene uvide omogoči ne zgolj pretečen čas, ampak tudi bližina smrti in duh, ki v počasnem odhajanju na življenje pogleda z drugimi očmi. Kljub temu pa se ne moremo znebiti občutka, da uprizoritveni del narekujejo predvsem filmi, ki uprizoritvi nesorazmerno odžirajo avtonomnost. Hkrati k razdrobljenosti in zmedenosti uprizoritve prispeva velika estetska, vsebinska, žanrska in časovna raznolikost filmov, ki med seboj ne komunicirajo (s tem pa tudi dejanja v celoti ne) in ne vodijo razmisleka v nadgradnjo ali na nove ravni paradoksov.

Kljub nekaterim pretresljivim momentom in povezavam tako sodelovanje več ustvarjalnih glasov ni zmoglo iznajti skupne orientacijske črte, s katero bi izhodiščni paradoks upora artikulirali jasno in kompaktno. Njegove nastavke uprizoritev razdrobi in nenehno prepleta s splošnejšimi vsepovsod prisotnimi vprašanji upora kot poziva k njegovi nujnosti. Ti delujejo kot odvodi, ki vodijo v prazno, v utrujenost ob zavedanju odgovornosti upora ob hkratni osebni nezmožnosti živetja upora ali v utrujenost ob zavedanju nesmiselnosti, utopičnosti vključitve upora v vsakodnevno življenje.

Pravzaprav so ti odvodi še en dokaz za paradoks človeka, ki se z upiranjem šele vzpostavlja in se z njim hkrati izničuje, a je skozi samo uprizoritev do tega dokaza težko priti. Morda najbolj učinkovita v tem je "pasja metaforika"; vso to absurdnost človeškega (ne)upora spremlja udomačena in trenirana psica (zabavno pomenljivo je tudi njeno ime – Laika) in s tem pogled usmerja na rob golega dejstva vsega človeškega in hkrati v njegovo jedro; v notranji paradoks človeka, ne le njegovega upora. V tem smislu sodi zaključni prizor, v katerem se vsi trije igralci kot psi na povodcu divje zaganjajo naprej, napetost povodca pa jih vztrajno meče nazaj, v antologijo umetniških premislekov o naravi človeškega življenja.