Pred nekaj leti, ko sem se ukvarjala s temo luksuza oziroma oglaševanega ’luksuza’ na našem nepremičninskem trgu, je arhitekt Tadej Glažar podal koncizno in zelo natančno opredelitev tipologije vila blok: "Vila blok kot tak nosi paradoks v sebi. Vila sama po sebi je enodružinska hiša z velikim vrtom. Če govorimo o 5-, 10-, 15-stanovanjski vili bloku, pa je kakovost, ki jo arhetip vile kot tip stavbe nosi, popolnoma izgubljena. Gre za špekulantski izum z namenom zavajanja kupcev, pravilno bi bilo večstanovanjska hiša ali blok.

Vila blok – recept za socialni nadzor
Nisem prepričana, da lahko vila blok v resnici zagotavlja vrhunske kakovosti življenja oziroma vsaj ne tistim, ki si želijo zasebnosti. Življenje v vili bloku je v resnici najslabše, kar se vam lahko zgodi, če si v zasebnem življenju želite vsaj nekaj anonimnosti in umik od socialnega nadzora. Tudi predstava Vila blok Evropa v Mestnem gledališču ljubljanskem dobro pokaže, da so vile bloki gojišče zavisti, ’špeganja’ za sosedi in v tem paradoks tudi v tem, da so na neki način proizvod neoliberalnega kapitalizma in individualizma, a delujejo proti temu, čeprav si prebivalci vsaj navidezno prizadevajo ustvariti skupnost.

Vila blok ne zagotavlja intime samostojne stanovanjske hiše ali anonimnosti življenja v velikem bloku ali stolpnici. Prebivalcev je ravno dovolj malo, da se medsebojno poznajo, hitro se razvejo podrobnosti o zasebnih življenjih in tudi tako zavržna dejanja, kot je denimo oprezanje, kaj kateri od prebivalcev odvrže v smeti.

Zavajajoči izvirni naslov drame
Izvirni naslov drame Vila blok Evropa Lutza Hübnerja je sicer Richtfest. Richtfest je običaj, katerega obstoj je izpričan do 14. stoletja. Gre za neke vrste zabavo, ki jo graditelj novega doma organizira, ko je dokončana konstrukcija hiše oziroma je ta pod streho. Namena zabave sta dva: graditelj se z njo želi zahvaliti sosedom, ki so mu pomagali pri gradnji, in tako gre za običaj, ki utrjuje skupnost in solidarnost; obenem pa gre tudi za dogodek, ki ga spodbudi vraževerje, saj bi lahko izostanek pogostitve soseščino nad hišo prinesel zlo.

V predstavi Vila blok Evropa se richtfest ne zgodi, niti se ne more zgoditi, saj projekt propade še pred začetkom gradnje. No, v resnici, potekajo ’mali richtfesti’, ko se člani gradbene skupnosti srečujejo ob vinu in prigrizkih. Skozi ta srečanja se hitro pokažejo razlike med investitorji. Pač niso vsi enako premožni in zato niso vsi enakopravni. Tudi nimajo vsi enakih predstav o ’idealnem’ domu in težnje arhitektka k enotni estetiki in transparentnosti niso vsem všeč.

Ob izvedbi drame v dresdenskem državnem gledališču (Staatsschauspiel) so precej duhovito zapisali, da razprave gradbene skupnosti bolj kot na sestanke prihodnjih lastnikov stanovanj (Hausbesitzer) spominjajo na sestanke ’skvoterjev’ (Hausbesetzer), predvsem pa na zasedanja političnih gremijev z nespravljivimi političnimi strankami.

Kako poenotiti stanovanjsko skupnost?
Predstava izredno dobro prikaže, kako že majhne razlike v gmotnem položaju ljudi, ki se želijo lotiti nekega skupnega podviga, lahko načnejo oziroma nujno načnejo možnost popolnega medsebojnega zaupanja. Prav tako razlike v estetskih preferencah.

Morda se nekoliko preveč popreproščeno zdi namigovanje na Evropsko unijo, češ da je projekt gradnje bloka z imenom Evropa tako kot EU obsojen na propad. To je preprosto preveč poenostavljeno sklepanje, saj je vsem hibam navkljub EU vendar pomemben civilizacijski dosežek, ki do neke mere vendar blaži siceršnji ’zakon’ mednarodnih odnosov, da bogatejši odločajo o usodi revnejših. Poudarek je seveda na besedni zvezi do neke mere.

Za predstavo prevajalke in avtorice priredbe drame ter režiserke Barbare Hieng Samobor lahko rečemo, da je dinamična in kratkočasna. Igralski ansambel resnično deluje kot celota in tokrat je dejansko težko kogar koli izpostaviti kot izstopajočo/izstopajočega.

Nepotrebno premori v nastopu mlade ženske
No, izstopa sicer lik mlade ženske (Lara Wolf), ki nastopi na začetku in na koncu, vmes pa ’ždi’ v omari na obrobju gradbene parcele. Zdi se, da je izobčena iz sveta premožnih; njej ne pripada stanovanje v vila bloku. Je na neki način komentatorka oziroma zastopnica druge perspektive, drugega pogleda na bivanjske razmere. A nekaj zmoti. Zanjo bi lahko predpostavili, da je predstavnica jezne mlade generacije, vendar je njena dikcija počasna, polna nepotrebnih premorov, ki njenim intervencijam odvzemajo gorečnost, tudi bes, ki bi ga pripisali mladi ženski, ki verjetno ne bo nikoli pripuščena niti v razprave o hipotetičnem nepremičninskem podvigu.

Ne moremo zanikati, da je Lutz Hübner pozoren opazovalec aktualnih družbenih, finančnih in političnih fenomenov. Tako je denimo napisal dramo o berlinskem bančnem škandalu, ko je leta 2001 berlinska deželna bančna družba zadolženost Berlina privedla do milijardnih zneskov. In pravzaprav je njegova produktivnost izjemna. Samostojno ali v sodelovanju s Sarah Nemitz (ona je tudi soavtorica besedila Richtfest) je napisal več kot 50 dramskih besedil. Drugih ne poznam, za Vila blok Evropa pa lahko rečem, da je nekoliko preveč predvidljiv. V resnici gre za še eno besedilo prepričanih za prepričane z znanimi opozorili, da je neoliberalni kapitalizem slab, da je obsojanje drugačnih življenjskih slogov slabo, da podedovane privilegiranosti nismo odpravili … Preprosto, v predstavi Vila blok Evropa, konec slutimo že kmalu po začetku. Kar pa ne pomeni, da se ob ogledu predstave ne moremo zabavati.