Osemdelna miniserija Domnevno nedolžen na platformo Apple TV+ prihaja z nezgrešljivim predznakom prestiža: njen izvršni producent je J. J. Abrams, vodja pa eden najplodovitejših televizijskih magov v zabavni industriji, David E. Kelley. Med producenti je tudi glavni zvezdnik serije, Jake Gyllenhaal, ki mu družbo dela svak Peter Sarsgaard, poleg njiju pa še Ruth Negga in Norvežanka Renate Reinsve (spominjate se je iz filma Najslabši človek na svetu).

Sorodna novica Devet tednov in pol – kompleksno ozadje kultnega erotičnega filma

Fatalka se iz filma noir preseli v sodobno pisarniško okolje
Trend erotične srhljivke se je najbolj razmahnil v poznih osemdesetih, v veliki meri zaradi uspeha Usodne privlačnosti (1987), seksi kriminalne drame, ki so jo posneli za 14 milijonov dolarjev, zaslužila pa jih je več kot 150; bila je najdonosnejši film leta v svetu. Žanr ima korenine v filmu noir, a uporablja tudi posamezne vizualne prijeme mehke pornografije. Teme moralne dvoumnosti denimo pogosto poudari z igro svetlobe in teme ter z razpoloženjsko barvno lestvico; iz šunda si izposodi počasno prehajanje kamere po golih telesih, delno zakritih denimo le s svileno rjuho.

Fatalne protagonistke teh filmov stojijo na ramenih Rite Hayworth (Gilda, 1946), Barbare Stanwyck (Dvojno zavarovanje, 1944) in Lane Turner (Poštar vedno zvoni dvakrat, 1946). Strogih parametrov za žanr erotične srhljivke ni, sta pa neizogibna pogoja zanjo najbrž telesna sla in občutek smrtne nevarnosti, praviloma tesno prepletena med seboj.

To je bilo obdobje, ko je bila spolnost v mainstreamu sicer vseprisotna, a jo je spremljal tudi močan val sramu in odpora. Ameriko osemdesetih je namreč zaznamoval obrat h konservatizmu, ki je – v kombinaciji s strašenjem pred epidemijo aidsa in porastom števila žensk, ki so na prvo mesto postavljale kariero – začel demonizirati posledice "promiskuitetnega življenja". Ljudi je odbijal in hkrati privlačil koncept fatalke, ki svojo spolno moč (morda le obljubo spolnosti) uporablja za nadvlado moškega nasprotnika. (Sharon Stone v Prvinskem nagonu, Linda Fiorentino v Usodnem nagonu …)

Spomniti velja, da je bilo testno občinstvo Usodne privlačnosti tako zelo zgroženo nad osrednjo "zlikovko" filma, Alex Forrest (Glenn Close), in moralno dvoumnostjo njene afere s poročenim moškim (Michael Douglas), da je bilo treba prvotni konec filma spremeniti. (Glas ljudstva je zahteval, da mora biti "norica" kaznovana, tako je niansiran prikaz duševne stiske in bolezni zamenjal katarzičen konec, v katerem je Alex ustreljena, kategorije dobrega in zla pa so jasno zakoličene. (Z besedami producenta Neda Tanena: "Hoteli so, da prasico pokončamo s skrajnim prejudicem.") Filma Usodna privlačnost in Domnevno nedolžen sta bila prilika za uspešne moške: to se ti lahko zgodi, če se "spozabiš" z neuravnovešeno žensko. Moralizem Reaganove dobe je spregovoril – zakonska nezvestoba ima lahko usodne posledice.

Kljub začetnemu razmahu – treba je omeniti vsaj še uspešnici V postelji s sovražnikom (1991) in Nespodobno povabilo (1993) – se je trend že do sredine devetdesetih let izpel; leta 1995 sta Joe Eszterhas z Jade in Paul Verhoeven s Slačipuncami doživela popoln polom. Erotična srhljivka je preživela, a se je iz multipleksov za kar nekaj časa preselila med šund, posnet naravnost za v videoteke. Najbrž ni naključje, da je ravno v tem času, z razmahom spleta, pornografija postala dostopnejša; "samo" seksi filmi so se verjetno kar naenkrat zdeli premalo eksotični.

Sorodna novica Fair Play

(Zamujena) priložnost za drugačno perspektivo
Smo torej zdaj priča novemu valu starega žanra? Glede na to, da je Hollywood lani v seriji predelal tako Cronenbergova Smrtonosna dvojčka (Dead Ringers, 1988) kot že omenjeno Usodno privlačnost, da je bila lani na Sundanceu dobro sprejeta srhljivka Fair Play in da zdaj spremljamo posodobljeno različico Domnevno nedolžnega, se hipoteza ne zdi popolnoma neutemeljena. Zakaj ravno zdaj? Morda je v dobi, ko na zaslone dobivamo bolj raznolike zgodbe in perspektive, čas za nov razmislek o dražljivem razmerju med užitkom in strahom.

Morda je po desetletjih udejanjanja najtemačnejših moških fantazij priložnost, da v ospredje erotičnih srhljivk stopi ženski pogled (in žensko pehanje za užitkom). Ob pogledu na Joshuo Jacksona in Jaka Gyllenhaala, novodobna odgovora na Michaela Douglasa (Usodna privlačnost) in Harrisona Forda (Domnevno nedolžen), se sicer zdi, da se razen kozmetičnih popravkov stvari niti niso kaj dosti spremenile.

Zrcalo podzavestnega strahu pred ženskami na delovnem mestu?
Hollywood je nad redkokaterim konceptom tako navdušen kot nad novimi priredbami že preverjenih uspešnic, a pri žanru erotične srhljivke nastopi težava: o vprašanjih spola in spolnosti danes govorimo in razmišljamo zelo drugače kot v osemdesetih, zato so zveste priredbe skoraj nemogoče. Za številne klasike se ob ponovnem ogledu izkaže, da so "problematične", tj. seksistične, precej prozoren odraz strahu pred drugim valom feminizma, pred idejo, da so lahko ženske tako v karieri kot v postelji enako agresivne kot moški; na obeh področjih so se tla moške avtoritete začela nevarno majati.

Ni presenetljivo, da so se erotične srhljivke devetdesetih pogosto končale s smrtjo antagonistke in ponovno vzpostavitvijo "tradicionalne družine". Vseeno pa teh filmov, čeprav jih morda danes gledamo z rahlim nelagodjem, nima smisla samo pokroviteljsko odpisati: ponujajo zanimiv pogled v tesnobe in fantazije določenega družbenega okolja in časa. Erotične srhljivke so kolektivni angst naroda predelale v prebavljive, stilizirane popkulturne izdelke. V času pred pretočnimi platformami, ko je bila popkultura še neprimerljivo manj razdrobljena in bolj univerzalna kot danes, so odpirale prostor za javni diskurz o kontroverznih vprašanjih.

Seks, laži in osumljeni tožilec
Ob vsem povedanem najbrž ni treba posebej razlagati, da sta tako roman Scotta Turowa Domnevno nedolžen (Presumed Innocent, 1987) kot istoimenski film Alana J. Pakule (1990) pred novo adaptacijo pod okriljem pretočnika Apple TV+ doživela korenito predelavo.

Spomnimo: Turow je popisal kalvarijo po krivem umora obtoženega državnega tožilca Rozata Sabicha - Rustyja. Poročeni Sabich se je zapletel v skrivno zvezo s podrejeno sodelavko Carolyn Polhemus; Carolyn je na začetku zgodbe brutalno posiljena in umorjena na svojem domu. Postopoma izvemo več o povzpetniškem značaju žrtve: napredovala je s pomočjo ljubezenskih afer, rada se je provokativno oblačila in vedla. Rustyja je še pred smrtjo dala na čevelj, česar ni najbolje sprejel; obsedeno jo je klicaril in moledoval za drugo priložnost. Ker v pisarni za njuno zvezo niso vedeli, Rusty po umoru sprejme vlogo vodje preiskave zločina – a kolegi v njem hitro identificirajo glavnega osumljenca. Vsi v tej sagi so skorumpirani, razen ubogega Rustyja, čigar dobro ime je na koncu pred zakonom oprano. Pravega morilca smo imeli ves čas naravnost pred nosom.

Filmska ekranizacija je na velika platna – po intenzivni tekmi za avtorske pravice – prišla že čez tri leta; to je bil prvi v nizu filmov, v katerih je Harrison Ford igral po krivem obdolžene moške. Ker je bil filmski Indiana Jones in Han Solo takrat na vrhuncu svoje slave, ni bilo strahu, da bi bil njegov lik gledalcem antipatičen, kljub prešuštvu in vsem lažem. Erotične srhljivke tistega časa so imele nadvse rade zgodbe o zakonski nezvestobi, v katerih je na koncu vse posledice skoka čez plot nosila "druga ženska" – naš protagonist je bil, ne glede na to, kaj je imel na vesti, vedno junak (spomnimo na primer na Razkritje z Michaelom Douglasom v glavni vlogi).

Prav tukaj najbrž prihaja do največjega odmika od dosedanjih različic zgodbe. Rusty Sabich (Jake Gyllenhaal) je po novem možak, ki se bo moral na brutalen način spoprijeti z lastnimi pomanjkljivostmi. Čeprav je ženi (Ruth Negga) zagotovil, da je afero prekinil že pred več kot letom dni, se po umoru izkaže, da to ni bilo res: Carolyn (Renate Reinsve) je bila v času smrti noseča (z njim), povsod po njenem stanovanju so njegovi prstni odtisi, arhivi SMS-sporočil in e-pošte pa razkrijejo, kako zelo jo je nadlegoval. Z vsako epizodo – za zdaj smo videli pet od osmih – na dan prihajajo nove Rustyjeve laži in bremenilni dokazi, na katere se obtoženec odziva z ihto in besom: kriči, mlati, preklinja in jadikuje, ne da bi poskušal v resnici sprejeti odgovornost za to, kar je storil. Vse to je veliko zanimivejše kot izvirna zgodba o nedolžnem moškem na udaru: Rusty se bori, da bi dokazal svojo nedolžnost, a v tem procesu razgalja, kako pritlehen in dvoličen človek je v resnici. Priča smo dekonstrukciji arhetipa "nezmotljivega alfa samca" – če je bil užitek nekdanje erotične srhljivke v tem, da se je neskesan prasec lahko na koncu izmazal, je v novem branju Domnevno nedolžen lekcija iz ponižnosti.

Gyllenhaal, ki smo ga navajeni v vlogah stoičnih, odtujenih samotarjev (Donnie Darko, Nightcrawler …) je tokrat podobnejši kepi (tesnobne) energije; če je bil Fordov Rusty pasiven in ciničen, Gyllenhaalov lastno situacijo z nenehnim upiranjem samo še poslabšuje. Večkrat dovoli, da na dan pokuka njegova nebrzdana jeza, za katero človek posumi, da bi zlahka prerasla v morilski bes ...

Sledi kvarnik za roman in film Domnevno nedolžen iz leta 1990.

Jasno, da na koncu nihče noče videti nedolžnega moža za zapahi – toda kdo je v resnici kriv za umor? Pred 37 leti nam je film postregel z dramatičnim končnim razkritjem, ki bi – v duhu kriminalke Ni je več – še vedno lahko funkcioniralo. Čeprav je bilo v primerjavi z originalno zgodbo spremenjenih več detajlov (Rusty ima po novem dva otroka, vodja njegove obrambe je pravkar odstavljeni državni tožilec, prevarana žena ima svojo lastno pripovedno nit …), pa nobeden od do zdaj videnih posegov v zgodbo ni bil tako korenit, da bi imeli občutek, da gledamo popolnoma novo, nepredvidljivo zgodbo.

Zaradi priljubljenosti izvirnega filma so se ustvarjalci morda vseeno bali, da bo preveč gledalcev vedelo, da za vsem skupaj stoji maščevalna ženska. (Tak razplet je za dobo MeToo tudi manj prebavljiv.) Zdi se namreč, da nas novi scenarij bolj napeljuje na to, da je v umor vpleten bodisi Rustyjev najstniški sin Kyle (Kingston Rumi Southwick), ki je očeta na njegovih nočnih izhodih zasledoval, ali pa tekmec Tommy Molto (Peter Sarsgaard), ki skuša Rustyja skoraj fanatično strpati v zapor.

Lik Carolyn, prav tako v duhu časa, zdaj seveda ni več prototip promiskuitetne fatalke. Če je scenarij črtal njeno spletkarjenje in povzpetniškost, pa ji je pozabil pripisati kakršno koli drugo lastnost – in jo tako popredmetil še veliko bolj kot obe prejšnji različici. Carolyn je le še prazna množica, na katero lahko okolica projicira svoje lastne sklepe in frustracije, le še katalizator za travmo in bolečino glavnega moškega lika.

Kako naj torej končno razkritje morilca prinese kakršno koli katarzo ali zadoščenje? Trije tedni nas ločijo od razpleta, ki je lahko samo še suhoparna razrešitev logične uganke, ne pa epilog človeške zgodbe. Davida E. Kelleyja ne zanima humanost njegovih likov – Tommy Molto, na primer, ima eno samo karakterno lastnost, poklicno nevoščljivost – zaradi česar se serija nikoli ne sestavi v prepričljivo celoto. Domnevno nedolžen tako pod črto ni nič več kot samo še ena sodna drama, ki znano zgodbo razvleče in nasmeti z dodatnimi detajli, ne pa z resnično novo vsebino.