Pianist, skladatelj in aranžer Andrej Goričar je po naročilu Slovenske kinoteke zložil novo glasbo za to mojstrovino češkega režiserja Gustava Machatýja iz leta 1929. Glavno vlogo je odigrala slovenska diva obdobja nemega filma Ita Rina (1907–1979), z rojstnim imenom Ida Kravanja. (Pod intervjujem si lahko pogledate dokumentarni film, ki je leta 2016 nastal v koprodukciji RTV Slovenija in Slovenske kinoteke, naslovljen Ita Rina – Filmska zvezda, ki je zavrnila Hollywood.)

Goričarjeva partitura je doživela svetovno premiero oktobra letos na jubilejnih 40. Dnevih nemega filma (Le Giornate del Cinema Muto) v Pordenonu v Italiji. Na tem najstarejšem, največjem in najpomembnejšem festivalu nemega filma na svetovni ravni je ta sveža stvaritev za uro in pol trajajoči film požela stoječe ovacije. Avtor jo je izvedel z glasbeniki, povezanimi v zasedbo odprtega tipa Orchestra of the Imaginary, ki jo je ustanovil prav za to priložnost. Poleg Goričarja na klavirju in v vlogi dirigenta so nastopili Jakob Bobek na klarinetu, Jan Gričar na saksofonu, Matej Haas in Ana Julija Mlejnik na violini, Valentina Mosca na violi in Milan Hudnik na violončelu.

Goričar, ki je od leta 1996 hišni pianist Slovenske kinoteke, je v preteklosti prejel študentsko Prešernovo nagrado za izvedbo V. klavirskega koncerta Ludwiga van Beethovna, ki ga je odigral z Orkestrom Slovenske filharmonije. Sicer ustvarja vse od klasičnih glasbenih oblik do glasbe za film in gledališče. Med drugim je podpisal orkestrsko glasbo za nemi ameriški film Zora (1927) in prvi slovenski celovečerec V kraljestvu Zlatoroga (1931), ki je doživel krstno izvedbo simfonikov RTV Slovenija pod taktirko dirigenta Helmuta Imiga. Skladateljeva partitura za prvi evropski celovečerni animirani nemi film, nemške Dogodivščine princa Ahmeda (1926) je bila prvič izvedena leta 2010 na festivalu animiranega filma Animateka.

V istem letu je Goričar zmagal na mednarodnem tekmovanju skladateljev 2 Agosto v Bologni. Žirijo, ki ji je predsedoval Ennio Morricone, je osvojil z delom za klavir in orkester, ki ga je naslovil Ex Anima. Pred dvema letoma pa je z delom za simfonični orkester z naslovom Mo(uve)ment Mosicaux osvojil prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju skladateljev v Italiji IV International Composition Prize SEM 2019.

Pogovarjala sva se pred slovensko premiero njegove najnovejše stvaritve. Vabljeni k branju intervjuja!

V preteklosti ste številne projekcije Erotikona že spremljali kot improvizator na klavirju, za izhodišče pri zlaganju nove partiture ste vzeli izvedbo, ki jo je bilo mogoče izpod vaših prstov slišati leta 2013 na Manziolijevem trgu v Izoli v okviru festivala Kino Otok. Čemu odločitev za prav to izvedbo kot izhodišče?
Zvočna slika, ki jo ustvarim, ko s klavirjem igram ob nemem filmu, je odvisna od številnih dejavnikov. Pomembno mesto med njimi zavzema to, kako ustvarjalno razpoložen sem ob sami izvedbi. Včasih je to razpoloženje na visoki ravni, in ko takrat skušam razgaliti svoja občutja in videnje nemega filma skozi glasbo, lahko v spontanih in iskrenih odločitvah nastanejo zelo dragocene zvočnosti. Ko tako igram, se skozi glasbo zrcali tudi moje osebno razmišljanje. Med mano, ki ustvarjam glasbo, in filmom se vzpostavi zelo intimen odnos.

Kadar nisem razpoložen, da bi s filmom vzpostavil tak odnos, se zanašam na bolj preverjene rešitve, kadar pa sem, si upam več in spontanost postane dodana vrednost. Ko za mizo pišeš glasbo, je včasih težko zajeti spontanost glasbenega trenutka žive izvedbe, ko se v delčku sekunde neka glasbena domislica izkristalizira. Mislim, da je bil takrat v Izoli večer, ko je bilo razpoloženje pravo, zato sem se pri svoji novi partituri za Erotikon v smislu vzdušja, utripa in spontanosti naslonil prav na to izvedbo.

Koliko ste se pred začetkom skladanja posvetili raziskovanju vsega, kar je povezano s tem filmom, ki vas oziroma vi njega že dolgo spremljate? Kako kot umetnik pristopiti k ustvarjanju za tako klasiko, kot je Erotikon? Angleški zgodovinar Kevin Brownlow ga je, denimo, ocenil celo za "enega najlepših evropskih nemih filmov".
Pripravljal sem se tako, da sem skušal s filmom vzpostaviti čim bolj oseben stik. Predvsem sem ga velikokrat gledal v tišini. Želel sem začutiti njegov notranji zvok in njegovo notranjo tišino, spoznati, kako se film giblje, in občudoval sem mehkobo, s kakršno film objema Ito Rino. Sicer sem o samem filmu in tudi o njegovih preteklih ozvočitvah kar nekaj vedel, vendar nisem dopustil, da bi to prišlo med naju s filmom v času ustvarjanja glasbe. Filma preprosto nisem želel deliti z vizijami drugih.

Kako ste se nato lotili skladanja in koliko časa je pravzaprav nastajala partitura?
Pisanje glasbe za nemi film je kar dolgotrajen proces. Pri Erotikonu gre, recimo, za 90 minut glasbe, kar ni malo. Vendar moj izziv ni bil napisati veliko glasbe, ampak napisati glasbo, ki bo sveža in iskrena v vsaki sekundi svojega trajanja. Zato je kakšen dan bolje napisati nič in pustiti idejam, da se akumulirajo v nekaj, kar resnično prihaja iz tvoje duše. Kjer se te film najbolj dotakne, je skladanje najlažje, saj bolj začutiš, kaj želiš povedati. In Erotikon prav gotovo ni film, ki bi te pustil hladnega ...

Nova glasbena partitura za Erotikon je nastala po naročilu Slovenske kinoteke. Kako v teh primerih poteka sodelovanje med skladateljem in ustanovo, ki naroči delo?
Zelo sem bil vesel, ko se je Slovenska Kinoteka odločila naročiti to partituro. Resnično sem si jo želel napisati. Kinoteka ima v svojem arhivu 35-milimetrsko kopijo, restavrirano leta 1993 v praškem filmskem arhivu. Priskrbela mi je digitalni presnetek dvoranske projekcije za potrebe skladanja in lahko sem začel delati. Zelo pomembno je namreč, da imam pri delu natanko tako različico filma, kot bo na premieri. Predvsem pa, da je predvajana v pravi hitrosti. Za Erotikon je ta, tudi zato, ker gre za enega zadnjih velikih nemih filmov, že 24 sličic na sekundo. Kopija Erotikona iz arhiva Slovenske kinoteke je potovala tudi na svetovno premiero nove glasbe, ki smo jo imeli v Pordenonu, z nami pa bo tudi danes na slovenski premieri v Cankarjevem domu.

Poleg vas na klavirju so v Orchestra of the Imaginary, ki ste ga ustanovili septembra letos, še klarinet in bas klarinet, alt in tenor saksofon, dve violini, viola ter violončelo. Zakaj prav ta sestava za izvajanje glasbe za Erotikon? In zakaj ste si za sodelavce izbrali prav te glasbenike?
Kot sem zapisal v članku za festival v Pordenonu in Kinotečnik z naslovom Zven tišine: "Nič ni bolj strastno kot zvok godalnega kvarteta, nič bolj naivno in nedolžno kot zvok klarineta, nič bolj melanholično kot zvok saksofona in nič bolj tenkočutno in delikatno kot zvok klavirja. Ali pa bi moral karakteristike instrumentov premetati in spet premetati in spet ..." Vse te vloge in še nešteto drugih preigravamo v Orchestru of the Imaginary. Gre za sestav odprtega tipa, ki bo tudi v prihodnje igral moja dela bodisi za film bodisi koncertna dela. Ko sem izbiral glasbenike za našo izvirno zasedbo, sem imel v mislih predvsem dvoje: da so izvrstni glasbeniki in dobri ljudje. Takšna je torej ta druščina.

Film je tako rekoč prepojen s sugestivno erotiko. Kako se na to odziva oziroma kako s tem komunicira vaša partitura? Je to vplivalo tudi na odločitve glede aranžmaja?
Vse, kar preveva nemi film, ima na neki način vpliv na glasbo, ki jo napišem zanj. Kako se v moji glasbi zrcali sugestivna erotika, ne vem, ker o tem ne razmišljam zavestno. Morebiti v elementih tanga, ki so v njej. Film kot celota me vodi pri skladanju. Z vsemi svojimi močnimi glasbeno asociativnimi elementi vred.

Ste glasbi vdahnili tudi kaj sodobnega duha ali ostaja zavezana času, v katerem je nastal film?
Menim, da je sodobnost moje partiture v tem, da se ne obremenjuje s slogovnimi zvrstmi. Vprašanje sloga v glasbi za nemi film se mi zdi pravzaprav dokaj nepomembno vprašanje. Ta se rodi iz mojega osebnega občutja filma, in ne z vnaprejšnjo zamislijo. In občutja so brezčasna. Zakaj jih ne bi izrazil v slogu, ki jim je najbližji? V glasbi za Erotikon se izražam z elementi že omenjenega tanga, neoromantike, minimalizma, džeza ...

Poleg igranja klavirja ste tudi v vlogi dirigenta …
Izvedba glasbe ob nemem filmu v živo je zelo specifična stvar, ki zahteva poznavanje partiture in filma do najmanjših podrobnosti. In kdo vse to pozna bolje kot avtor sam? Pri Erotikonu kombiniram igranje klavirja in dirigiranje. Ne gre torej za dirigiranje v klasičnem pomenu, ampak bolj za vodenje izvedbe z rokami, nogami, glavo, in kar je še druge gestikulacije na voljo. Ob nemih filmih sem že večkrat vodil izvedbo na tak način. Zadnji tak projekt je bil V kraljestvu Zlatoroga, kjer glasbo za ta prvi slovenski nemi igrani celovečerec izvajamo s kvartetom.

Prvotno glasbo za češko in nemško zvočno različico filma je leta 1933 zložil Erno Košt'al, vendar sta bili obe različici filma precej skrajšani. Ko je leta 1994 češki filmski arhiv prenovil film, je Jan Klusák zložil partituro za komorno zasedbo, leto pozneje pa še alternativno za orkester. Kaj bi izpostavili kot poglavitne razlike med partiturami teh dveh čeških skladateljev? In kaj bi kot poglavitno razliko vašega dela v primerjavi z njunimi deli?
Partituri Košt'ala in Klusáka sta med seboj zelo različni. Prvi se je stvari lotil bolj na način, kakršen je bil v navadi še za časa nemih filmov, namreč kot kolaž glasbenih prizorov na dokaj dramatičen način. Drugi je, 60 let pozneje, uporabil sodobne kompozicijske prijeme, predvsem 12-tonsko tehniko. Težko je primerjati partiture za neme filme med sabo. Vsekakor bi se gledalčeva percepcija nemega filma lahko drastično spremenila, če bi si isti nemi film ogledal z različnimi avtorskimi ozvočitvami. Sam težim k temu, da bi moja glasba s filmom sobivala in skupaj z njim tvorila enovito umetniško doživetje. Želim si, da bi se filmski in glasbeni parametri med sabo tako pomešali, da se jih ne bi dalo več ločiti.

V članku Erotikon: Zven tišine ste zapisali tudi, da vam je bilo ustvarjanje partiture v "veliko veselje, za kar gre zasluga predvsem izredni muzikaličnosti, ki jo v sebi nosi Erotikon". Kaj je torej tisto, kar to nemo mojstrovino dela tako muzikalično?
Mislim, da se muzikaličnost v filmu na splošno kaže predvsem v montaži, fotografiji in sami vsebini, zgodbi ali tematiki. Filmska montaža lahko sugerira formo in ritem glasbe, filmska fotografija zvočne barve v glasbi, zgodba in tematika pa glasbeno invencijo. In Erotikon je poln mehke, prelivajoče se montaže, čudovitih bližnjih posnetkov in zgodbe, polne strasti in življenja. Bi sploh lahko bila kombinacija še bolj navdihujoča?

Seveda ne moremo mimo Ite Rine. Koliko je njena filmska prezenca poganjala ali navdihovala vaše delo?
Zdi se, kot da je bila vloga v Erotikonu Iti Rini pisana na kožo. Skozi film njen obraz izžareva naivnost, senzualnost, strast, lepoto, uporništvo, brezup, hvaležnost, eleganco, razočaranje, ljubezen ... Če se malo pošalim, samo njen obraz naredi dve tretjini filma.

Vaša partitura je doživela premiero oktobra letos na 40. Dneh nemega filma v Pordenonu v Italiji. Poželi ste stoječe ovacije, in kot ste zapisali, se je tistega večera veliko ljudi zaljubilo v Erotikon. Vam je kateri izmed odzivov še posebej ostal v spominu?
Odzivi po premieri v Pordenonu so bili res neverjetni. Počaščen sem bil, tako kot tudi vsi člani Orchestra of the Imaginary, da nam je skupaj s filmom uspelo uspešno nagovoriti festivalsko pordenonsko občinstvo z vsega sveta, ki je navajeno najkakovostnejših ozvočitev nemih filmov. Številni odzivi so mi ostali v spominu. Veliko ljudi je, recimo, govorilo o lebdenju in lepoti glasbe. Skladateljica in pianistka Maud Nelissen pa mi je poleg drugih stvari dejala, da tako lepe uglasbitve tenkočutnega erotičnega prizora še ni slišala.