V občutno drugačnem obdobju od zdajšnjega je Bowrain pred skoraj natanko letom dni v družbi 13 glasbenikov na odru Kina Šiška izvedel enkraten glasbeni projekt 2020 Seconds Alive, posnetek katerega je v preteklem mesecu izšel kot album pri založbi Nika Records.
Sicer pa zametki projekta, ki ga je usodno zaznamovala njegova izkušnja sodelovanja z južnoafriškim glasbenim kolektivom The Brother Moves On, segajo v leto 2018.

2020 Seconds Alive je Bowrainova najkompleksnejša glasbena kompozicija do zdaj, zamišljena kot potovanje skozi različne glasbene zvrsti. Kot pove sam, je proces ustvarjanja tega projekta "dojemal ne samo glasbeno, temveč tudi konceptualno kot analogijo s potovanjem subjekta skozi življenjska obdobja. Tukaj imam v mislih razvoj posameznika skozi skupnost, kjer sta odprtost in solidarnost glavni vrednoti in vodili."

V letu dni, ki je preteklo od izvedbe koncerta do danes, se je za glasbenike marsikaj radikalno spremenilo, s čimer so samoorganizacija, solidarnost in kolektivnost postale samo še pomembnejše. V tej situaciji pa se je "sporočilo projekta 2020 Seconds Alive samo še okrepilo. Individualizem in kapitalizem nas peljeta v prepad, strah vzbujajoče je dejstvo, da se večina ljudi niti ne zmeni za tako realnost. Družbene, ekonomske in psihološke posledice epidemije ter različnih zavoženih ukrepov se bodo še dolgo poznale na vseh področjih realnega življenja," je prepričan Bowrain.

Več v intervjuju!

Lahko bi dejali, da predzgodba vašega novega albuma pravzaprav sega v leto 2018, ko ste v okviru festivala Druga godba vskočili kot nadomestni kitarist na koncertu južnoafriškega kolektiva The Brother Moves On. Kako se je zgodilo to, da ste kot šolani pianist končali v vlogi kitarista? Koliko ste pred tem poznali njihovo delo?
Člani južnoafriškega kolektiva The Brother Moves On so na festival Druga godba 2018 nepričakovano prišli brez kitarista. Prijatelj, ki je takrat prostovoljno delal za festival, jih je pričakal na letališču, tako da je prvi izvedel, da so na poti izgubili enega člana (smeh). Bili so odprti, zato jim ni bilo pomembno, ali bo kitarista Zwelija Mthembuja nadomestil kitarist ali klaviaturist. Takoj me je poklical in me vprašal, ali bi vskočil in igral na koncertu, ki pa je bil na sporedu že naslednji večer! Ko sem prejel njihovo glasbo, mi je bilo takoj jasno, da so to vrhunski glasbeniki s popolnoma drugačno glasbeno in improvizacijsko kulturo.

V vsem so bili neobičajni – imeli so nenavaden slog oblačenja, komuniciranja in muziciranja. Njihove skladbe so strukturirane enostavno in se pogosto brezčasno ponavljajo, kar kljub divjemu bendovskemu igranju deluje meditativno. Očaral me je tudi edinstveni vokal pevca Siyabonge Mthembuja, ki si tekste večinoma izmišlja sproti, v živo, v interakciji z občinstvom, glede na prostor in čas, v katerem igrajo. Njihova močna politična angažiranost je prepletena z osebnimi zgodbami, nenavadno petje v angleščini pa je kombinirano s petjem v raznih južnoafriških narečjih. Vse to me je naravnost posrkalo v njihov performans. Priznam, da sem bil zelo nemiren zaradi nepoznavanja glasbenega materiala. Ko sem spraševal Siyo, preden smo stopili na oder, po vrstnem redu skladb, mi je samo odgovoril: "Don't be so Slovenian!" (Smeh.) To je v moji glavi pomenilo, da se ne smem omejevati z redom in strukturami, temveč da se moram samo prepustiti toku energije. Tako se je potem zgodilo. Naš improvizirani koncert z eno samo tonsko vajo je bil po mnenju časopisa Dnevnik proglašen za enega izmed vrhuncev festivala.

Z zasedbo The Brother Moves On ste se pozneje odpravili tudi na turnejo. Sicer izhajate iz džezovskih voda, vendar vaše ustvarjanje sega v različne glasbene sfere. Kako je bilo videti in slišati vaše sodelovanje, tudi glede na glasbeni izraz te zasedbe?
Da, tako je. Skupaj smo izvedli kratko evropsko turnejo štirih koncertov – v Ljubljani, Københavnu, Bruslju in Londonu. Zadnji koncert v Londonu je bil zame še posebej pomemben, saj sem igral skupaj s Shabako Hutchingsom, ki trenutno velja za enega najpomembnejših afrodžezovskih saksofonistov. Celotna izkušnja turneje in sodelovanja z omenjenimi glasbeniki me je znova postavila v čevlje džezovskega glasbenika, pianista in klaviaturista, v nekaj, kar sem že za dolgo dal na stranski tir. Bilo je zelo naporno, zabavno, obenem pa tudi inspirativno – v meni so se počasi začele rojevati ideje večjega kolektiva, kar sem pozneje realiziral v svojem zadnjem projektu 2020 Seconds Alive.

Za vami pa je tudi enomesečna rezidenca v Johannesburgu. Kaj bi izpostavili kot najdragocenejša nova znanja in tudi spoznanja, ki ste jih pridobili tam?
Konec leta 2018 sem se z dogovarjanjem z Bogdanom Benigarjem v soorganizaciji festivala Druga godba skupaj z videoumetnico in fotografinjo Tjašo Gnezda ter s sodelavcem Luko Slakom odpravil na enomesečno rezidenco v Johannesburg. Decembra, ko je tam vrhunec poletja, se Johannesburg prelevi v festivalsko in glasbeno prestolnico, kjer se večinoma vse dogaja na ulici, od kulinaričnih in vinskih festivalov pa vse do džezovskih in klasičnih koncertov. Prvotna ideja rezidence, da bi skupaj z zasedbo The Brother Moves On posneli avtorski album, se žal ni uresničila, saj se je zaradi dinamike v kolektivu ta proces precej zakompliciral (nasmešek). Uspelo nam je posneti dve skladbi v studiu v mestu Pretoria, vendar pa do danes ti posnetki niso doživeli finalizacije, morda pa bodo enkrat (smeh). Poleg rednih vaj z zasedbo sem tedensko organiziral večer improvizacije v galeriji The Cosmopolitan, kjer sem prišel v stik tudi z drugimi vrhunskimi glasbeniki. Skupno sem imel v Johannesburgu šest koncertov, enega naj bi imel tudi v mestu Durban, vendar se to logistično ni izšlo, saj smo naslednji dan potovali nazaj v Slovenijo. Na srečo nam je uspelo posneti kratek dokumentarni film o glasbeni in umetniški sceni v Johannesburgu, ki je bil predstavljen tudi na festivalu Druga godba 2019 kot uvod v moj drugi ljubljanski koncert z zasedbo The Brother Moves On.

Dejali ste tudi, da ste na rezidenci spoznali džezovsko sceno, ki vas je privlačila in razburjala hkrati, ter da je bilo, “kot da bi bila zasebno in javno ena in ista stvar”. Kaj ste mislili s tem?
Ne le glasbena scena, ampak tudi njihovo družabno življenje je iz naše perspektive zelo ekstrovertirano – pri nas je večinoma, tudi na umetniški sceni, delovni proces ločen od zasebnega življenja, pri njih pa se osebno, profesionalno, zasebno in javno ves čas prepletajo. Osebne zgodbe, povezane z ljubeznimi, z žalostjo, s konflikti ali uživaštvom, ne ostajajo doma, dogajajo se na ulici, v delovnem procesu, na odru, povsod. Druženje ni samo ena od možnosti preživljanja prostega časa, druženje predstavlja življenje samo, ostati sam doma v Republiki Južni Afriki je pomenilo biti depresiven ali bolan. Glede na težko zgodovino, ki jo je ta država doživela, je v zraku vsekakor čutiti še vedno veliko konfliktov. Revščina in družbenoekonomske razlike so ogromne, zato Johannesburg verjetno velja za eno najnevarnejših mest na svetu. Nam na srečo ni bilo hudega, saj smo bili v nenehnem stiku z domačini, spominjam pa se dneva, ko smo zašli v navidezno mirno in zelo urejeno četrt. Srečali smo moškega, ki nas je opozoril, da moramo čim prej zapustiti to četrt, saj smo "prelepo oblečeni" in nas lahko napadejo in oropajo.

2020 Seconds Alive je enkratni performans 14 glasbenikov, posnet izključno v živo na začetku lanskega leta v Kinu Šiška. Na podlagi česa ste se odločali, s kom boste sodelovali in katere inštrumente vključiti? Koliko izkušenj ste imeli od prej s pisanjem glasbe za tolikšno število nastopajočih? Koliko je bilo improvizacije na odru oziroma koliko ste sodelujočim glasbenikom – in tudi sebi – pustili proste roke?
Tovrstne izkušnje mi niso tuje, saj sem že prej pisal za različne zasedbe, še posebej v času študija na konservatoriju v Amsterdamu, kjer je nastal projekt Images Of Reality, in v Philadelphii med študijem na univerzi Temple, kjer pa je nastal projekt Balcan Flavour. Oba albuma sta bila posneta v studiu, torej daleč od kompleksnosti projekta 2020 Seconds Alive, kjer ni šlo samo za koncert, temveč za dvourni glasbeni in vizualni performans, ki je bil posnet v živo. Poleg 14 glasbenikov so v sami produkciji sodelovali še številni sodelavci in sodelavke. V prvi vrsti bi izpostavil režijo in vizualije umetnika Jaše, ki so bile narejene za vsako skladbo posebej, ter snemalno in tehnično ekipo, mojstra zvoka Jerneja Černalogarja, direktorico fotografije Tjašo Gnezda, snemalko Mašo Nonković in asistenta režije Luko Slaka. Seveda se je izkazala tudi celotna ekipa Kina Šiška, kljub težkim pogojem in premalo časa, ki smo ga imeli na voljo, je bilo užitek delati.

Koncert je bil v osnovi koncipiran dvodelno, in sicer na začetku kot soloklavirski nastop 10 minutes Of Hapiness Draga Ivanuše, v drugem delu pa kot kompleksno glasbeno sodelovanje trinajstih glasbenikov in glasbenic, to so: Oskar Longyka, Ema Kobal, Vita Kobal, Žiga Golob, Denis Beganović, Igor Matković, Rok Grubelnik, Gašper Okorn, Karlo Petrović, Peter Baroš, Luka Uršič – Kalu in Zvezdana Novaković. Pri izbiri glasbil sem izhajal iz želje, da bi ustvaril manjši klasični orkester, podkrepljen z močnim ritmom in vokali. Predstavljal sem si, da bom tako lahko povezal bolj introvertiran klasičen glasbeni izraz z ekstrovertirano džezovsko in sodobno glasbo, ki si je brez improvizacije ne moremo predstavljati. V drugem delu koncerta se prek skladbe Back To (the) Nature zgodi glavni premik v improvizacijo, kljub temu pa to nikakor ni improviziran koncert. Prej nasprotno – vse je bilo napisano v notnih partiturah, tako da smo ves čas vedeli, kaj sledi.

Projekt je opisan kot potovanje skozi različne glasbene zvrsti ...
Kot sem omenil, sem si projekt zamislil eklektično, kot koncert, v katerem bi prepotoval večino glasbenih izrazov, ki sem jih v zadnjih desetih letih tudi sam preizkusil – od minimalizma prek džeza do sodobne glasbe in ne nazadnje do afriške glasbe. Zame je glasba vedno nekakšno potovanje, hkrati pa je tudi sredstvo komunikacije in bi jo bilo zato nesmiselno omejiti v samo en glasbeni žanr. Obenem sem proces ustvarjanja projekta 2020 Seconds Alive dojemal ne samo glasbeno, temveč tudi konceptualno kot analogijo s potovanjem subjekta skozi življenjska obdobja. Tukaj imam v mislih razvoj posameznika skozi skupnost, kjer sta odprtost in solidarnost glavni vrednoti in vodili. V Evropi se še vedno držimo okvirov tradicije velikih skladateljev, ki jih dojemamo kot genije, izvzete iz družbenozgodovinskega konteksta, kar pa ne drži. Noben uspešen skladatelj ni bil izoliran genij, temveč je izhajal iz močnega družbenega in kulturnega okolja svojega časa.

Občutek imam, da se danes odmikamo od skupnosti in solidarnosti – trenutna situacija pandemije je vse še bolj radikalizirala. Zaradi družbenih omrežij in organiziranih virtualnih skupin se nam zdi, da smo povezani in solidarni bolj kot kadar koli prej, da smo angažirani in družbeno dejavni, v resnici pa se dogaja izolacija, individualizacija in stroga odtujenost od sočloveka. V glasbeni sceni je opažen obrat v soloprojekte, kjer lahko glasbenik brez sodelavca izvede, posname in prek svetovnega spleta prenaša svoj koncert – tako ima občutek, da je v skupnosti, da obstaja, da lahko kljub vsemu ustvarja. Jasno pa je, da je izvajalcu brez poslušalcev, brez občinstva, brez izvajanja v živo, odvzeto bistvo kreiranja, ki je v temelju sodelovalno – od stika s soustvarjalci do končnega stika z občinstvom.

Ste džezovski pianist, ki je izšel iz klasične glasbe in zdaj ustvarja v različnih glasbenih sferah. S čim so vas pritegnili določeni glasbeni izrazi in koliko je pri tem na delu raziskovalen pristop k ustvarjanju? Imate morda idejo, vtis ali občutek, kam bi vas lahko odneslo v prihodnje?
Po izobrazbi sem džezovski pianist – študiral sem v Rotterdamu, Amsterdamu in Philadelphii. Moj prvi glasbeni vpliv pa je bila definitivno klasična glasba. Vendar pa bi se zdaj opredelil kot intuitivni glasbeni ustvarjalec – moje delo je vedno do neke mere raziskovalno, z vsakim projektom se lotim nečesa novega. Že moj prvi album Far Out je bil vse drugo kot klavirski džezovski album, saj sem se takoj lotil nečesa, česar nisem poznal – elektronske glasbe. Pri ustvarjanju ne iščem odgovora, zakaj nekaj počnem, saj to počnem predvsem intuitivno. Sem pa tudi romantik in glasbo dojemam in čutim kot tisto lepo umetnost, ki človeku v vseh življenjskih situacijah, od ljubezni do aktivizma, nudi oporo, tolažbo ali pa samo prostor intimnosti, v katerega se lahko umakne.

V teh nadrealističnih karantenskih časih, ko se vsi umikajo v soloprojekte in se sodelovalni projekti, kot je 2020 Seconds Alive, zdijo oddaljena iluzija, se tudi jaz poskušam najti še kje drugje. Novost je, da se trenutno veliko posvečam petju – najverjetneje bo tudi zame eden od naslednjih projektov, tako kot za večino umetnikov, soloprojekt. Žal drugih možnosti trenutno ni prav veliko. V tej nenaravni izolaciji se zgodi umetniška kastracija – vendar se apatiji ne prepuščam, temveč raziskujem prav to, za kar nikoli nisem imel časa – vokal, pisanje tekstov in soloklavirskih skladb. Že pri projektu 2020 Seconds Alive sem napisal nekaj besedil, in sicer dve skladbi: Acceptance in While We Were Sleeping. Imam pa srečo, da sem se tik pred epidemijo povezal s Luko Uršičem – Kalujem, s katerim delava zelo zanimiv projekt Not Exactly Lost, kjer imata najina vokala glavno vlogo. Prav tako pa sem začel sodelovanje s pianostom Sašem Vollmaierjem, s katerim sva v decembru izvedla koncert v Gallusovi dvorani.

Katero glasbo pa sicer najraje sami poslušate in koliko se to spreminja skozi čas? Koliko to vpliva na vaše lastno ustvarjanje?
V zadnjem času sem veliko poslušal Lianne La Havas, predvsem njen zadnji istoimenski album, skupino Efterklang in njihov zadnji album Altijd Samen, bend Timber Timbre, Thom Yorke – Anima, Moses Sumney – Aromanticism. Ne morem pa tudi mimo albuma Beck – Morning Phase, ki je bil več let zataknjen v CD-predvajalniku mojega avtomobila, tako da sem ga slišal verjetno največkrat od vseh albumov (smeh).

Vrniva se k 2020 Seconds Alive. Kako je bilo videti sodelovanje vseh, ki ste bili vključeni v nastanek končnega izdelka? Priprave na koncert so glede na zdajšnjo situacijo potekale še v tako rekoč normalnih razmerah. Kako je nato razglasitev epidemije vplivala na siceršnje načrte glede nadaljnjega razvoja projekta? Ste že pred tem načrtovali, da bosta iz projekta nastala koncertni album in video?
Ko sem se vrnil iz Republike Južne Afrike, sem najprej nabral ekipo glasbenikov in vizualnih ustvarjalcev. Hitro mi je postalo jasno, da moram za projekt napisati partiture, saj je bilo glede na omejeno število vaj to edino izvedljivo. Prvotna ideja je bila posneti album, vendar pa smo se v ekipi vsi strinjali, da to ostane samo med nami, saj nismo vedeli, ali bo posneti material dovolj dober za album. Razglasitev epidemije je prizadela že tako ranljivi kulturni sektor, zato sem se moral tako kot preostali samozaposleni znajti sam. Kako bom produkcijsko do konca izpeljal ta kompleksen in tudi finančno zahteven projekt, mi ni bilo jasno. V predpandemičnem času bi imel koncerte, sodelovanja, kakšno turnejo in bi zaslužene honorarje lahko naprej investiral. S pomočjo prijateljev, zasebnih investitorjev, kampanje za množično financiranje in solidarnosti ter močne sodelovalne volje vseh vpletenih sodelavcev nam je naposled uspelo nemogoče. Posneli smo album in video ter koncert premierno predvajali na Televiziji Slovenija.

Za nastanek koncertnega albuma in videa je bilo potrebno sodelovanje okoli 30 ljudi in več mesecev postprodukcije. Kaj vse se je dogajalo s posnetim materialom v tem času?
V postprodukciji smo se največ ukvarjali s samo montažo videa in mešanjem zvoka. Zaradi oteženih pogojev dela v karanteni, ko se nismo mogli fizično sestajati, da bi material skupaj pregledovali, prediskutirali in predelovali, je bila fleksibilnost zelo pomembna, večkratna usklajevanja prek videosestankov pa zelo naporna. Pri tem bi posebej omenil izjemen angažma tako v produkciji kot postprodukciji oblikovalca zvoka Jerneja Černalogarja in direktorice fotografije Tjaše Gnezda, brez katerih projekta ne bi nikoli končal. V postprodukciji sta se ekipi pridružila tudi Rok Nagode, ki je poskrbel za zelo zahtevno barvno korekcijo videa, in Vlado Mihajlović iz glasbene agencije Glasilka, ki je uredil sodelovanje z Niko Records in dosegel, da je bil video predvajan na Televiziji Slovenija.

Se je z zdajšnjo situacijo spremenilo sporočilo 2020 Seconds Alive, saj je zaživel na podlagi kolektivnega dela?
Mislim, da se je z današnjo krizno situacijo sporočilo projekta 2020 Seconds Alive samo še okrepilo. Individualizem in kapitalizem nas peljeta v prepad, strah vzbujajoče je dejstvo, da se večina ljudi niti ne zmeni za tako realnost. Družbene, ekonomske in psihološke posledice epidemije ter različnih zavoženih ukrepov se bodo še dolgo poznale na vseh področjih realnega življenja. Če bo država še naprej pričakovala, da se družba zdravi sama, da se samoorganizira, da se posameznik za pomoč lahko obrne samo na nevladne organizacije ali na solidarnost soseda, da bi preživel, nam grozijo hude osebne stiske in tragedije. Čaka nas še veliko preizkušenj, ki bodo zahtevale predvsem človeško solidarnost, vendar ne na ravni posameznika, temveč na ravni celotne skupnosti. Za to pa potrebujemo državo, ki bo skrbela in pomagala, ne pa državo, ki bo grozila in z nepredstavljivimi kaznimi siromašila njene že tako obubožane državljane in državljanke. So zgodbe, ki jih tudi glasba ne more uglasbiti, so situacije, ki jim niti glasba ne more dati zatočišča. Bojim se, da je obdobje, v katerem smo, prav tako.