Teona Strugar Mitevska, makedonska režiserka, ki je pred nekaj leti navdušila z uporniško, feministično komedijo Bog obstaja, ime ji je Petrunija, svoj novi celovečerec, Najsrečnejši človek na svetu, opiše kot "ljubezensko pismo Sarajevu – pa tudi nečemu, kar ne obstaja več". Film, ki je slovensko premiero doživel na Festivalu slovenskega filma Portorož (in tam pobral nagrado za najboljšo slovensko manjšinsko koprodukcijo) ter nato gostoval na Liffu, v redno distribucijo prihaja v prihodnjem letu.

Začne se kot hudomušna zgodba o hitrih zmenkih: prireditve v sarajevskem hotelu se udeleži tudi 45-letna Asja. Prišla se je namreč sestat z Zoranom, ki ga je že prej spoznala na spletu – a možak se izkaže za introvertiranega, skrajno živčnega človeka, ki tam očitno ni zato, da bi našel ljubezen. Postopoma se razkrije, da je bila Asja med obleganjem Sarajeva hudo ranjena in da je bil ostrostrelec, ki jo je skoraj ubil, najverjetneje prav bosanski Srb Zoran. Trideset let pozneje je svojo žrtev poiskal, da bi jo prosil za odpuščanje. Ob travmatičnem razkritju začnejo na dan prihajati tudi zgodbe drugih udeležencev in udeleženk zmenkarij, ki jih je vojna zaznamovala na različne načine.

Najbolj šokantno je seveda to, da je scenarij nastal po resnični zgodbi soscenariste Elme Tataragić, ki je dejansko leta 1993 skoraj umrla pod streli ostrostrelca, človeka, ki ji je nekaj let pozneje še enkrat križal pot. Ona je svojemu krvniku odpustila, toda ali se da zgodbo o moči in katarzi odpuščanja razširiti na celo družbo?

Sorodna novica Najsrečnejši človek na svetu v tekmovalnem programu Obzorja beneškega festivala

Teona Strugar Mitevska, ki je Ljubljano obiskala v okiru novembrskega festivala Liffe, je prepričana, da je sprava nujna, čeprav morda utopična premisa. (Zgovoren je že podatek, da filma v Srbiji niso želeli predvajati.) Več pa v spodnjem pogovoru.

V tem koncu Evrope so koprodukcije zelo ustaljen način snemanja filmov. Vseeno pa vaše sodelovanje z Danijelom Hočevarjem iz Vertiga sega dvajset let v preteklost, na sam začetek vaše kariere, in najdeta se pri vsakem projektu. Zakaj sta tako dober tim?

Film je po svojem bistvu sodelovanje. In ko najdeš dobrega sodelavca – pa naj bo to na ravni producenta ali ustvarjalne ekipe – ga preprosto ne izpustiš iz rok. Dober zakon imava: on me podpira že od samega začetka in ne predstavljam si, da bi film posnela brez Danijela. V tem poslu si včasih na vrhu in drugič na dnu, in bila sem že eno in drugo – pa ni nikoli izgubil zaupanja v mojo vizijo.

V filmski industriji nimate zgolj ustvarjalne vloge: ste tudi soustanoviteljica produkcijske hiše Sisters and brother Mitevski. Zakaj ste hoteli biti vključeni tudi po tej plati? Da lahko soodločate o tem, katere zgodbe bodo povedane, tudi če jih ne režirate sami?

Na začetku je bila to edina možnost, da sem sploh lahko posnela film, da sem lahko preživela v svetu moških. V trenutku, ko ugotoviš, da imaš vajeti v rokah, ko se znajdeš na položaju relativne moči, je to velika odgovornost – vsak izmed nas ima dolžnost, da podpre, kar se mu zdi pomembno. In moja "tema" so bile vedno ženske v filmu. Sestrstvo je ključno, delati moramo skupaj za bolj enakopraven svet.

Torej vas ne moti, če vas vprašam, kako industrijo doživljate kot "ženska v filmu"? Moškega režiserja verjetno na ta način ne bi nihče spraševal. A ko ste pred dvajsetimi leti snemali prvenec Kako sem ubil svetnika, ste bili vendarle ena od redkih žensk na Balkanu v tej vlogi. Ste se morali boriti za to, da so vas jemali resno?

Oh, seveda. Na začetku sem več energije porabila za dokazovanje okolici, da imam pravico sedeti na režiserskem stolčku, kot pa za dejanski film. Ko sem se tega zavedela, sem dojela, kako butasto je. Ko sem si nekoč dala pravico, biti to, kar sem in kjer sem, je šlo lažje. Seveda ženskam družbena struktura ni naklonjena, imamo pa tudi same ogromno težavo s samozavestjo – samocenzuriramo se, ne zaupamo si, da zmoremo vse, kar že tako ali tako počnemo. Je pa res, kar pravite – moškega tega ne bi spraševali. Dečke vzgajamo z mislijo, da imajo pravico do vsega, kar si zaželijo, deklic pa ne. Ampak tudi to se počasi spreminja.

Tudi vaš novi film, Najsrečnejši človek na svetu, je primarno zgodba ženske, Asje, ki se mora soočiti s travmo – z ostrostrelcem, ki jo je ranil med obleganjem Sarajeva. Zakaj ste fokus naslova prestavili nanj?

"Najsrečnejši človek" je Asja. Najsrečnejši moški je – ženska. Prihodnost je ženska! (Smeh.) Ona je tista, ki doživi katarzo in se osvobodi. Naslov je namerno diametralno nasprotje vsebine, zato je omenjen moški.

Najpresenetljivejša stvar pri filmu Najsrečnejši človek na svetu je podatek, da je nastal po resnični zgodbi. Gre za dejansko izkušnjo scenaristke Elme Tataragić: več let po vojni je spoznala človeka, ki jo je ustrelil. Kateri deli zgodbe pa so izmišljeni? Celotna premisa, da se sestaneta v kontekstu hitrih zmenkov?

Tako je. Elmo je med vojno zadel ostrostrelec, nekaj časa je bila v komi, dolgo je okrevala. Več let za tem se je udeležila neke univerzitetne delavnice – po približno tednu dni sta z nekim vrstnikom ugotovila, da je bil zelo verjetno on tisti, ki jo je ustrelil. Ujemale so se vse podrobnosti: okno v bloku, otroška odeja, ura in dan … To zgodbo mi je povedala že pred dolgimi leti in iskali sva najboljši način, kako jo prenesti na film. Hoteli sva posneti film, ki se dogaja v sedanjosti, in ne v devetdesetih, in tako se je utrnila ideja za okvir zmenka, iskanja ljubezni. Navsezadnje nam je potreba po sprejetosti vsem skupna – tistim v vojni in tistim v miru, Vzhodu in Zahodu.

Včasih je temačno, žalostno zgodbo težko zapakirati tako, da bo dejansko prišla do občinstva. Sama pa sem se že zdavnaj odločila, da ne nameravam snemati filmov samo zase, za svojo družino in peščico prijateljev. Res, res si želim, da moje filme vidi kar najširše občinstvo. Ne pravim, da pristajam na komercialne kompromise, se pa pri pisanju in režiranju filma ves čas zavedam občinstva. Navsezadnje je to zelo draga oblika umetnosti.

Se bojite, da ljudje preprosto nočejo še enega bosanskega filma o vojni? Pa čeprav je, zgodovinsko gledano, ta kolektivna travma naroda vse prej kot davna preteklost.

Ko smo poskušali film financirati, smo se obrnili na belgijski filmski sklad – na koncu nam niso dali sredstev, le davčno zavetje. Film smo pred komisijo predstavljali trikrat in vsakič se je pojavilo vprašanje: ampak zakaj naj bi bila ta zgodba relevantna za nas? Hja, veste, evropska zgodovina je naša skupna zgodovina, sem jim hotela reči. Ampak potem se je žal zgodila Ukrajina in zelo hitro so dojeli, zakaj so vojne zgodbe še vedno aktualne in relevantne.

Nikogar ne krivim – pozaba je zelo naraven mehanizem človeškega duha. Pozabljamo, da preživimo. Vseeno pa je dolžnost umetnikov, da zastavljamo nekatera neprijetna vprašanja in odpiramo neprijetne teme.

Mislite, da je potrebna neka oblika kolektivne amnezije oz. potlačenja, da se lahko družba po vojni vrne v življenje? Vaš film lepo pokaže, kako blizu pod površjem se skriva travma: protagonistko iz tira vrže že malo glasnejši ropot, kot je npr. razbit krožnik.

Mislim, da je to najslabša mogoča rešitev – ampak točno to smo na Balkanu v povezavi z vojno naredili. Nobenega procesa sprave ni bilo, nobenega soočenja z resnico. Še danes imajo različne politične strani vsaka svojo "alternativno“ različico zgodovinskih dejstev. To se mi zdi tragično. Če vodstvo države ne spregovori o določenih stvareh odkrito, kako naj kdo drug?

Po premieri filma na beneškem festivalu se mi je prišel predstavit bratranec enega od stranskih igralcev. Orjaški možak, nobene povezave s filmsko industrijo nima. Na poti do restavracije mi je povedal, da ima tudi sam podobno zgodbo, med vojno je bil ustreljen, rešil ga je italijanski Rdeči križ. Nikoli ne bi hotel spoznati tipa, ki me je ustrelil, mi je rekel. Deset minut pozneje še vedno hodimo in reče: Morda pa bi mu imel kaj reči. Po tridesetih minutah, ko smo prišli na cilj, je bil že navdušen nad idejo, da bi lahko morda spoznal ostrostrelca, ki ga je zadel. Sam je prišel do tega! To se mi je zdelo pomembno. Ljudje potrebujemo razrešitev. Ne samo posamezniki – celotni narodi, države prav tako. Sama sem samo umetnica, ampak če bi politika delovala po podobnem načelu, bi lahko marsikaj dosegli. Ampak to se seveda ne bo nikoli zgodilo.

Zoran je v filmu zelo jasen glede tega, kaj potrebuje: potrebuje odpuščanje žrtve, če naj sploh kdaj odpusti sam sebi in živi naprej. Gotovo danes po svetu hodi še veliko "Zoranov", ki so v vojni zagrešili hude stvari. Je prav, da se pogovarjamo o njihovem duševnem zdravju, o njihovi katarzi? Čeprav so njihove žrtve morda mrtve in sprava z njimi ni več mogoča?

Ne vem. Ko smo se projekta lotili, nisem mogla razumeti Elminega stališča, tega, da je odpustila svojemu napadalcu. To ni bilo v mojem spektru čustev: sama ne bi nikoli odpustila. Elma mi je pojasnila, da je bilo zanjo odpuščanje edini način, da je našla mir, da je lahko živela naprej. Je pa odpuščanje mogoče samo, če krivec sprejme svojo krivdo in jo prizna.

Še nekaj je zanimivo: Elma si je dolga leta prizadevala zanositi, a brez uspeha; niti umetna oploditev ni delovala. In nato je po naravni poti zanosila le tri mesece po tem, ko je dokončala scenarij; zdaj ima triletnega otroka. To se mi zdi neverjetno nazoren primer tega, kako pomembno je razrešiti travmo.

Ni pa Elma s tem človekom potem ostala v stikih?

Pravzaprav sta ostala v stiku še kar dolgo, do pred desetimi leti. To je bil človek, ki je poslušal enako glasbo kot ona, zanimale so ga podobne reči. Lahko bi bila prijatelja, če ne bi bila na nasprotnih straneh, mi je rekla. To smo imeli tudi v mislih pri kastingu – pomembno je bilo, da med igralcema obstaja možnost česa več, možnost povezave, nekakšna energija.

Sami prihajate iz Severne Makedonije, pripovedujete pa zgodbo o vojnem Sarajevu. Zakaj je Sarajevo tako močna, vseprisotna metafora za vojno na Balkanu? Ker je bilo multikulturno mesto, ki je šlo skozi kolektivno travmo?

Sarajevo je bilo oblegano tri leta – s tem se res ne more nič primerjati. Elma je bila ustreljena, ampak sleherni član njene družine je bil v vojni vsaj enkrat ranjen, če ne ubit. Igralci v našem filmu so bili različnih narodnosti in veroizpovedi, od Črnogorcev do Hrvatov in Srbov, od judov do Muslimanov in katoličanov, pa tega sploh nismo načenjali, ni bilo tema pogovora. Tâko je bilo nekoč Sarajevo. Še vedno je tâko. Zato je bilo mesto v času Jugoslavije taka zibka ustvarjalnosti in zato govorim z nostalgijo o Jugoslaviji. Tudi sama sem otrok mešanega zakona, hčerka Črnogorke in Makedonca. Čeprav vojne nisem preživela pod bombami, mi je razpad Jugoslavije veliko vzel. Vzeto nam je bilo, kar so nam obljubljali v otroštvu, obet bratstva in edinstva. Film je ljubezensko pismo Sarajevu, pa tudi nečemu, kar ne obstaja več.

Dogajanje je v celoti postavljeno v neki fiktiven sarajevski hotel. Sami ste izjavili, da je bil navdih zanj kultni sarajevski Holiday Inn. Je to zato, ker stavba simbolizira sarajevski odpor? Med vojno je stala na t. i. "ulici ostrostrelcev", pogosto so jo obstreljevali, a ni hotel nikoli nehal delovati.

Z veseljem bi film posnela v resničnem Holiday Innu, ampak ni bilo izvedljivo. Bosna in Hercegovina je h koprodukciji prispevala premalo denarja, da bi bila snemalna lokacija lahko v Sarajevu – makedonski denar smo morali porabiti v Severni Makedoniji. Kuliso hotela smo ustvarili v Univerzitetni knjižnici v Skopju. Bila je sicer v groznem stanju, tako da smo morali izobesiti zavese, položiti nova tla in podobno. Obsedena sem z brutalistično arhitekturo, krasna se mi zdi.

Sobe v tem hotelu imajo imena po švicarskih mestih – Zürich, Basel ipd. Je bila to vaša navezava na domnevno nevtralnost zahodnih držav, ki so stale ob strani, ko so se dogajale grozote?

Vaša interpretacija je zelo zanimiva – popolnoma prav imate, ampak v resnici nismo razmišljali tako globoko. Ko sva z Elmo iskali morebitne lokacije, sva v Sarajevu spali v hotelu, ki je sobe poimenoval po krajih. No, zdaj grem pa v Basel, sva rekli pred spanjem. Smešno se nama je zdelo. (Smeh.)

Film ima zelo očitno enotnost kraja, časa in dogajanja, na zelo dobeseden način – prek plesa, joka in telesne agresije – pa junakinji omogoči tudi katarzo. Ste zgodbo poskušali konstruirati na način grške tragedije?

Ne, to je počela Elma. Sama pišem samo detajle, delce dialogov, ona je tista, ki je dramaturško močna in razume, kako je treba zgraditi zgodbo. Morda se zato tako dobro dopolnjujeva. Imate pa prav – imamo celo zbor, ki se oglaša iz ozadja, ki predoči bizarnost dogajanja.

Najsrečnejši človek na svetu je primarno drama o srečanju dveh posameznikov, a na prizorišču imate ves čas približno 50 ljudi, sodelujočih na hitrih zmenkih, ki ne smejo biti samo anonimni obrazi v ozadju, pač pa izdelani, čeprav stranski liki. Je bil to velik izziv za film? Razmislek, kako manevrirati pogled kamere med 50 ljudmi in kako koreografirati njihovo gibanje?

To je bilo najtežje pri filmu. Od samega začetka sem se zavedala, da bom imela v enem prostoru 43 atomov, ki se prosto odbijajo, ki lahko počnejo kar koli ali pa ničesar. Mizanscena je bila ključnega pomena. Pripravljali smo se kot na gledališko predstavo: najprej smo vzpostavili mehaniko giba, ki je predpogoj za razdelavo lika. Imeli smo koreografa, in to ne samo za prizor plesa.

Najprej smo šest tednov vadili in nato še pet tednov snemali – in med snemanjem nisem nikogar spustila s seta. Če si v prizoru, moraš biti na lokaciji ves čas. Ne iščite kamere, kamera bo poiskala vas, sem govorila igralcem. Prisegam na Meisnerjevo metodo, ki jo je prakticiral John Cassavetes – osnovna ideja je, da se vedno od-zoveš na okolico, ves čas moraš biti prisoten in vpleten. Na snemanju smo bili kot otroci, ki se igrajo. Telesno je bilo skrajno naporno in izčrpavajoče, a mislim, da drugače ne bi šlo.

Razdelali smo tudi vse posamezne like, vse njihove zgodbe in ozadja. Te njihove preteklosti smo tudi posneli.

To je ogromno neuporabljenega gradiva. Škoda, da tako rekoč ne izdajajo več DVD-jev, na katere se je dalo spraviti take "dodatke".

Ne, mislim, da DVD-jev nihče ne dela več. (Smeh.) Upam pa, da bom lahko postavila gledališko igro po tej zgodbi, in v predstavi bomo definitivno uporabili tudi pričanja in zgodbe stranskih likov.

Ste glavna igralca, Jeleno Kordić Kuret in Adnana Omerovića, našli na avdicijah ali pa ste ju poznali od prej? Kaj ste iskali?

Najprej smo našli Adnana – dejansko je podoben človeku iz resničnega življenja, po katerem je lik nastal. Elmo je to takoj prevzelo in sem jo seveda upoštevala. Sem pa na avdicijah spoznala čisto vsakega igralca iz BiH-a in Republike Srbske. Ko je Jelena brala z Adnanom, se je zdelo tako naravno, kot da sta naturščika z ulice. Vedela sem, da sem naletela na zelo posebno povezavo.

O temi ostrostrelcev na ulicah vojnega Sarajeva Slovenci trenutno veliko razmišljamo. Pred kratkim smo dobili dokumentarec Sarajevo Safari, ki argumentira, da je med vojno obstajal morbiden "turizem“ – v zameno za plačilo naj bi civilisti dobili možnost v vojnem Sarajevu streljati na civiliste. Ste slišali za ta film in kaj menite o njegovih trditvah?

Filma še nisem videla, sem pa o njem govorila z Elmo in nekaterimi drugimi sarajevskimi prijatelji. Pravijo, da to ni res; film tudi ni bil sprejet na sarajevski festival. Vse skupaj se mi zdi malce nevarno, igra z ognjem. Že ob sami misli dobim kurjo polt. Še včeraj mi je sin poslal neki posnetek z YouTuba, na katerem mladi Vučić strelja nekje v Bosni. Niti vedela nisem, da taki posnetki obstajajo.

Ne vem. Resnica mora priti na dan, ne glede na to, kako grozna je. Po drugi strani pa ima filmski ustvarjalec določeno odgovornost. Natančneje vam bom lahko odgovorila, ko bom film videla.

Trenutno ste v zelo plodovitem delovnem obdobju: dali ste nam odličen film Bog obstaja, ime ji je Petrunija (2019), pred tem Dan brez imena (2017). Obstaja še kak projekt, ki ste ga vedno hoteli realizirati, pa do zdaj zanj še niste imeli sredstev ali priložnosti?

Trenutno pripravljam projekt, s katerim se ukvarjam že osem ali devet let. Nikoli ni bil pravi trenutek, zdaj pa je; upam, da bomo začeli snemati konec naslednjega leta. Gre za film Mati, "možno zgodbo Matere Tereze“ – gre za pet dni v življenju Matere Tereze v štiridesetih letih 20. stoletja, še preden je postala Mati Tereza. Zanima me resnična oseba za mitom. Že pred desetimi leti sem odpotovala v Kalkuto in opravila intervjuje s sestrami, ki so z njo ustanovile red. Odkrila sem neverjetno zanimiv lik: ambiciozno žensko, generalico, skoraj machiavelijevsko v svoji predanosti končnemu cilju. Od nekaj si že želim posneti zgodovinsko dramo o ženski – sita sem bombastičnih epopej o moških. Seveda je Mati Tereza kontroverzen lik, pa kaj potem? Ljudje me sprašujejo, ali se ne bojim odzivov. Niti ene velike zgodovinske osebnosti moškega spola ni, ki ne bi bila na kak način kontroverzna, pa še kar snemamo filme o Stalinu, Hitlerju, Napoleonu …