Kot pravi, ga več ne zanima biti slaven umetnik, ampak želi postati posrednik za višji cilj, konkretno za okoljevarstvene tematike, za preprečevanje grozljivih in nepredvidljivih posledic, ki jih bodo začrtale podnebne spremembe.

Prek instalacije, ki jo je oblikoval kot rezident SobeZaGosteMaribor, se ukvarja z vrtečim se planetom, ki ga človeštvo naseljuje skupaj z neštetimi drugimi oblikami življenja in podnebnimi spremembami, "ki jih je povzročil človek ter uničevanjem habitatov, ki ne ogroža le živalskih vrst, temveč tudi naše preživetje."

Razstava Zoetrop – kolo življenja je na ogled do 15. aprila
Z razstavo opozarja, kaj sledi, če ne bomo zbudili, ter s kompleksno in dinamično prostorsko postavitvijo prikazuje lok človeške zgodovine od paleolitika, neolitika, železne dobe, industrijske dobe do sedanje digitalne dobe. Umetniški projekt, ki obenem razgrinja njegova zanimanja za fenomen jame v simboličnem in arhetipskem pomenu, je na ogled do 15. aprila.

Nez se je na svoji umetniški poti s samostojnimi razstavami predstavil v galerijah po vsem svetu, njegova dela so tudi del več stalnih zbirk. Ustvarja v prepletu slikarstva v mešanih medijih, kiparskih instalacijah in umetnosti performansa ter raziskuje vizualno pripoved s transhistorične perspektive. Obenem je tudi umetnostni terapevt in astrolog, ki deluje v polju ritualne magije.

Vabljeni k branju intervjuja.

Čeprav že pol stoletja ne živite v Ljubljani, vaše ime ostaja stvar mitoloških razsežnosti. Ugibam, da veste, o čem govorim. "Konec šestdesetih let 20. stoletja je živel v Massachusettsu mlad fant David Nez, ki je vzel v roke globus in ga zavrtel. Njegov prst se je ustavil na Ljubljani, zato je spakiral kovčke in priletel v Ljubljano." Je kar koli od tega res in ali ste sami ustvarili ta mit – v imenu avantgarde?
(v smehu) To je res "samo" mit, ampak je boljši, bolj dodelan od izvirnika. Vidim, da se je zgodba močno razvila. V izvirniku je šla zgodba tako, da sem dal na steno zemljevid in metal pikado vanj, puščica pa je pristala v Ljubljani. Všeč mi je ideja, da se je globus vrtel in da sem nanj postavil prst. To s pikadom sem si res sam izmislil, in to zato, ker sem se utrudil razlagati, zakaj sem prišel v Ljubljano. V tistih časih me je vedno nekdo spraševal, zakaj sem pristal ravno tukaj.

Je bila resnična zgodba tako nezanimiva, tako nevredna zgodovine?
Torej, pravi razlog za moj prihod je bil potres v Skopju leta 1964, ki je uničil precejšen del mesta. Moj oče se je ukvarjal s prostorskim načrtovanjem in delal za Združene narode. Zaradi tega potresa je moral službeno odpotovati v Skopje in me – 12-letnika – vzel s seboj. Tam sva ostala pol leta, medtem pa obiskala sorodnike po očetovi strani, ki so živeli v Sloveniji. Tako sem vzpostavil stike v Sloveniji in malo spoznal okolje. Ko je bil čas za moj vpis na fakulteto, je bila ravno močno prisotna vietnamska vojna. Bal sem se, da me bodo vpoklicali, in nisem želel iti, ker nisem verjel v tisto vojno. Vpisal sem se na fakulteto v Ljubljani, kar je bila oblika zavarovanja pred vpoklicem. Če bi me vpoklicali iz Slovenije, preprosto ne bi šel in me ne bi prišli iskat. Zanimivo, kako nas lahko nepredvidljivo povežejo prav globalna vprašanja – potres, vojna ... no, vidite, ta zgodba je predolga, bolje je bilo samo reči, da sem vrgel puščico v zemljevid.

V izbruh neoavantgarde ste torej planili, da ne bi postali vojak. Se je vaša naklonjenost avantgardistični umetnosti vzpostavila še pred prihodom?
Zanimala me je sodobna umetnost, kar sem v glavnem spoznaval prek umetniških revij in galerij v Washingtonu. Bil sem nekako izpostavljen novim tokovom, ampak ne prav močno.

Sorodna novica OHO - kaj neoavantgardni kolektiv pomeni danes

Kaj se je takrat dogajalo? Kako ste postali ohojevec? Kako se je počutil mlad Američan, ki je direktno iz hipijevske Amerike priletel v jugoslovanska šestdeseta leta?
Prišel sem v Ljubljano in bil na Akademiji za likovno umetnost že približno osem mesecev, zdelo se mi je dolgočasno, tradicionalistično in strogo. Nismo se na primer smeli dotakniti barve do drugega letnika. Resno sem razmišljal, da se kljub strahovom pred vojno vrnem v ZDA. In v tistem sem spoznal Milenka Matanovića, ki je postal moja povezava, moja vstopna točka v OHO. Bila sva si zelo blizu in začela delati projekte skupaj še z Andražem in Tomažem Šalamunom. Marko Pogačnik je bil v vojski, ko sem postal del skupine, obstajala pa je skupina z njim seveda že pred mojim prihodom. Z Milenkom sva dajala poudarek na happeninge, na ulično umetnost, poskušala vključiti javnost v spontane dogodke, instalacije. To je bil nekako začetek.

Kljub intenzivnemu umetniškemu dogajanju pa se niste zadržali v Ljubljani, ampak odšli dalje, na Škotsko in v Novo Mehiko. Kaj vas je gnalo tja?
Da, najprej me je zaneslo v Indijo, zanimala me je duhovnost, prav ta, ki je imela v ZDA v času vietnamske vojne največji razcvet. A prišel sem le do meje med Indijo in Pakistanom, ki je bila zaprta, ker se je tam ravno začela vojna. Zato sem se vrnil v ZDA, živel pri starših in delal čez poletje, dokler nisem zaslužil dovolj denarja, da sem se lahko vrnil v Indijo. Nato sem odšel v Findhorn na Škotskem. To je bila new age, alternativna skupnost, kjer so že bivali Milenko in še nekateri drugi prijatelji iz Ljubljane. Tam sem ostal dve leti, nato pa sem se vrnil v ZDA, kjer sem vpisal magisterij na Maryland Institute College of Art (MICA) v Baltimoru. V tem času sem živel tudi v Novi Mehiki.

Kaj se je zgodilo z ZDA, medtem ko ste bili v Ljubljani, Indiji, na Škotskem? Odšli ste v času Vietnama. Kam ste se vrnili, v kakšno okolje?
Šestdeseta leta 20. stoletja so se začela z veliko idealizma, do začetka sedemdesetih let, ko sem se vrnil prvič, pa je hipijevstvo že začelo umirati. Zato sem tudi odšel v Findhorn in nato precej let ostal na poti. Dolgo nisem točno vedel, kam se vrniti.

Kaj se je v tem času, ko ste bili na poti, dogajalo z vašo umetnostjo? Ste veliko ustvarjali?
No, v Marylandu sem ustvaril nekaj konceptualnih del in slik, v Findhornu sem delal ilustracije. Vendar pa je bil v teh letih poudarek na potovanjih, umetnost sem delal le občasno, pravzaprav sploh nisem imel dovolj časa za to.

Občutek imam, da nekakšen večji prelom v vaši umetnosti predstavlja selitev v Novo Mehiko, ko začnete študirati umetnostno terapijo, in se preusmerite v terapevta.
V Novi Mehiki sem živel dvakrat. Najprej sva s takratnim dekletom tam bivala v starem rudarskem mestecu, v nekakšni lopi, in to skozi celo zelo hladno zimo. Potem sem se vrnil v Maryland, da bi zaključil s študijem slikarstva. V tem času sem začel delati v psihiatričnih bolnicah, paciente sem učil ustvarjati umetnost. Preprosto zato, ker je bila plača zelo visoka in ker je bilo tako zanimivo opazovati umetniška dela, ki so jih ustvarjali pacienti. Takrat sem tudi izvedel za program umetnostne terapije v Novi Mehiki in se vrnil tja, natančneje v Albuquerque.

Je zatem terapevtska metoda začela vstopati v vaše umetniško delo? Kako vas je oblikoval nenehen stik s pacienti?
Kar sem se naučil pri terapevtskem delu, je bilo zame ključno. Običajni ljudje, ki so sami sebe naučili umetnosti, in niso bili "netrenirani" umetniki in niso bili izpostavljeni umetniškemu svetu, so delali spontane in avtentične stvari. Njihovo delo je bilo brez referenc, zazrto zgolj v notranje življenje. S tem študijem in delom sem se naučil o moči dela z metaforami, o moči zgodbe, naracij. Pacienti so vedno risali zgodbe, avtomobile, živali, predmete iz njihovih življenj. Moje zgodnejše, konceptualno delo je bilo bolj osnovno: šele pozneje sem spoznal, da so zgodbe in metafore bistven del komunikacije med ljudmi. V svoje delo sem takrat začel spuščati zgodbe. Že pred tem sem delal performanse, tudi pri tem so bile ključne naracije. A tedaj so metafore nekako prekrile konceptualno raven, ki sem jo pridobil pri delu z OHO-jem. Obe plasti sta z mano, zdaj metafore ležijo na konceptualni plasti.

Se imate še za avantgardista?
Mislim, da. Avantgarda je široko polje. Vzemiva za primer Laurie Anderson, ki se je popolnoma osredotočala na naracije, pripovedovala je zgodbe, kot še mnogo drugih performerjev. Moja notranja zahteva po pripovedovanju je prišla obenem iz performansa in umetnostne terapije.

Je umetnost za vas terapija, tudi kadar ni vezana na umetnostno terapijo?
Absolutno. Moj pristop danes je tak, da ne kombiniram umetniške terapije s klasično verbalno terapijo. Sam akt ustvarjanja umetnosti vidim kot proces celjenja. Delati umetnost je terapevtsko. Umetnost je terapija. Vem, kako je delati v jungovskem slogu in spraviti ljudi k temu, da govorijo o slikah. Ampak me bolj zanima, kaj konkretno se zgodi med ustvarjanjem, kot govoriti o tem.

Ko rečete, da je umetnost terapija, mislite le vizualno umetnost, ali tudi ostale oblike umetniškega ustvarjanja, kot so pisanje, petje, nastopanje?
Vsak ustvarjalni akt je oblika terapije, pot k zdravljenju.

Ste tudi astrolog, ukvarjate se z ritualno magijo. Na kateri točki ste se začeli zanimati za rituale in šamanstvo?
Meditiram od štirinajstega leta, vedno me je zanimala duhovnost. Seveda, v 60. letih je prišlo do eksplozije nezahodnjaških miselnosti, aktualen je bil misticizem, hipijevstvo je vse to posvojilo. Že v Ljubljano sem prinesel knjige o Kabali, Glebu Uspenskem, dela ruskih mističnih učiteljev, knjige o zenu. V Findhornu se je zgodil velik premik, ker sem se učil ritualne magije od zelo dobrega astrologa ... vse to je samo druga oblika umetnosti.

Kakšne rituale izvajate? Kaj vse obsega magija, s katero delujete?
Ritualna magija je starodavna praksa, ki jo poznajo vse kulture. Je drugo ime za šamanizem. Osnova je, da ustvarjaš ritual s premiki v štiri smeri, in v vsaki smeri vizualiziraš predmet, božanstvo, barvo ali kaj drugega, kar se ujema z energijo tiste smeri. Gre za mehanizem, v katerem najdeš svoje središče, potem pa se usmeriš na eno od energij. Sam delam zlasti z planeti, ker sem astrolog. Obstaja tradicija starodavne astrologije, ki so jo izmojstrili Arabci, nanjo se obračam.

Na primer, želiš zagnati projekt, odpreti vrata priložnostim, novim začetkom: v tem primeru je najbolje delati s planetom Jupiter, ker je dobrodušen, odpira vrata. S tem planetom je v rimski mitologiji povezano božanstvo Zevs, tako da se osredotočiš nanj, predstavljaš si, da vlečeš k sebi energijo tega planeta, nato pa energijo usmeriš v talisman – lahko je denimo vgravirana v medaljo, lahko je narisana na papir. Ritualna magija je tako način, kako delati z energijami kozmosa, to so lahko planeti, štirje elementi, ali lastnosti, povezane s temi štirimi elementi. Gre za vajo v tem, kako se premikati v harmoniji s kozmosom in kanalizirati te energije.

Vse to je navzoče tudi v instalaciji v Mariboru. Sta vaše delo z energijami in vaše umetniško delovanje nenehno v prepletu?
Da, zagotovo. In tisti večer, ko smo imeli otvoritev v Mariboru, so se dogajali res zanimivi planetarni aspekti. Občutek je bil, da se bo zgodilo nekaj dobrega, imeli smo rekorden obisk, bilo je res super. Če uspeš stvari uskladiti v skladu z astrologijo, se lahko zgodijo neverjetne posledice.

Pa je z znanjem astrologije v tem smislu mogoče manipulirati?
Tu ni manipulacije, gre le za vprašanje tega, kako v toku si z vesoljem. Ni namreč ločitve med tabo in temi energijami, lahko se jih začneš le bolj zavedati. Tukaj je uporabna metafora deskanja: ciljam na to, da bi deskal obenem z vesoljem, ne v drugo smer.

Če sem prav razumela, je ravno ukvarjanje s temi oblikami duhovnosti ključno za vaše raziskovanje jam, votlin in kleti, kar je osrednja tema vaše trenutne razstave v Mariboru?
Pred približno šestimi leti sem napisal knjigo, ki se imenuje Tree of Visions, gre za časovnico zahodnih vizionarskih tehnik, od paleolitika do danes. Bral sem študije strokovnjakov za jamske slikarije in se začel zanimati za tezo, da so bile jame prva verska svetišča. Ljudje so po tej tezi hodili v jame, da bi izvajali šamanske obrede, slikarije s sten jam pa so pravzaprav ustvarili šamani. Privlačiti me je začela ideja spusta v jamski svet, v globlje plasti sveta, v maternico matere narave, za kar je jama metafora. Šamani so bili prvi strokovnjaki za religijo, delovali so v jamah, izvajali rituale za skupnost. To je ena od tem mojega dela. Prostor v Mariboru, v katerem sem postavljal instalacijo, je kot jama, ima jamski strop in loke, skoznjo sem raziskoval to metaforo.

V SobiZaGosteMaribor ste bili rezidenčni umetnik en mesec. Ste že prišli tja z idejo ali je projekt dobil obliko na licu mesta?
To instalacijo sem zadnja tri leta oblikoval v domačem studiu v Portlandu. Začelo se je z idejo Platonove votline, ki pravi, da sedimo kot vklenjeni gledalci, gledamo sence resničnih idej, in jih zamenjujemo za resničnost. Sam sem hotel skozi predmete projicirati svetlobo kot način pripovedovanja o zgodovini človeštva. To se je izrazilo v več oblik – najprej so bile samo silhuete na steni, tem sem dodajal slike, narejene s sprejem, obesil sem jih iz stropa, sproti so se oblikovale subnaracije, v središču pa sta človek in čebela, ki se lovita. Nekje vmes sem kupil video projektor in ugotovil, da lahko tudi z njim ustvarjam sence. Nisem se niti zavedal, kam proces pelje, sproti se je ideja oblikovala in se nadgrajevala. A je nisem imel kje pokazati. Kjer živim, je umetniška scena le majhna, obstajajo samo komercialne galerije, ki jih zanimajo dela, ki jih lahko prodajo, kar je slabo za instalacije, ki niso prodajne narave. Odkril sem GuestRoom Maribor in se odločil, da izpeljem projekt v Sloveniji.

Zveni nekako logično, da bi postavili ta projekt v deželi jam. Ste ob tem tudi raziskovali podzemski, jamski svet v Sloveniji?
To ostaja na ravni ideje, in žal do tega še ni prišlo, ampak si močno želim postaviti instalacijo v eni od lokalnih jam. Rad bi prespal nekaj noči v jami, saj sem slišal, da je mogoče po nekaj urah v jami začeti halucinirati zaradi prikrajšanosti od zaznav Tako temno je in tiho, da si kot v v komori za lebdenje, brez senzoričnih vplivov, motilcev. Podobno je, ko meditiraš, in zožiš svoj fokus, da te ne prekinjajo čuti. Potem se lahko zgodi duhoven preboj.

Je meditacija dober trening za umetnost? Ker zahteva toliko osredotočenosti, posvečenosti, fokusa?
Ne samo to, mislim, da so vsa spremenjena stanja zavesti dobra za umetnost.

Ali zelo hitro ugotovite, če se nekdo pretvarja, da ima znanje o magiji? Hitro prepoznate šarlatana?
Načeloma se predvsem ne počutim dobro med ljudmi, ki so egoistični glede svojih sposobnosti. Veste, šaman mora biti najprej izredno skromen. Sam nisem šaman, ker ne celim ljudi. Prakticiram pa nekaj šamanskih tehnik. Več ko delaš z magijo in šamanizmom, bolj s časom presežeš svoj ego, dokler ne prideš do točke, ko tvoj ego ni več fokus. Naučiš se uporabljati ego le kot orodje, ki ga koristiš, ko ga potrebuješ, večinoma pa ga spustiš od sebe in greš s tokom s celim vesoljem, ne pa s samoosrediščenjem, ki je iluzija. Vsi veliki duhovni učitelji govorijo o tem, preseganju lastnega ega.

Kako pa to deluje v umetnosti, spuščanje ega od sebe? Je umetniško delo eden od tistih redkih trenutkov, kjer je ego uporaben? Ga morate takrat vklopiti?
Gre za zapleteno ravnovesje, ker umetniki potrebujejo določeno mero ega, da lahko delajo dalje v nemogočih razmerah. Še vedno imam dovolj ega, ki me potiska v ustvarjanje. A moj cilj ni več postati slaven umetnik ali kaj podobnega, ampak želim postati posrednik za nek višji cilj.

Tudi mariborska instalacija je narejena prav v tem duhu, govori o klimatskih spremembah in izumiranju vrst. Ne gre za Davida Neza, ampak za to, da lahko prek svojega dela približam ljudem ta ključna vprašanja, da spomnim ljudi, kako smo vsi vključeni v ta dogajanja, da poudarim, kako se nas tičejo. Tisto, kar me še žene, je skrb, ali bomo kot človeška rasa preživeli ali se bomo samouničili.

Če ne z epidemijo in vojno, pa s podnebno katastrofo?
Vojna in koronakriza sta po mojem mnenju v nekem smislu distrakcija od podnebnih sprememb. Seveda so to zelo resnične globalne zadeve, ampak hkrati se moramo z vso resnostjo začeti obračati k podnebnim spremembam, saj bomo čez deset let, kot pravijo znanstveniki, živeli v ponorelem ekosistemu.

Živim v Portlandu, v Oregonu, kjer so poletja postala tako vroča, da smo imeli dve poletji nazaj gozdne požare. Kvaliteta zraka je bila tako slaba, da smo morali nositi maske. Požari so bili seveda tudi v Kaliforniji, pa v zvezni državi Washington ... celoten zahod Amerike se izsušuje, in morda sem zmožen izražati tolikšno zaskrbljenost zato, ker sem bil priča posledicam. Če dosežemo prelomno točko v podnebju, če temperatura preveč naraste, bo po besedah znanstvenikov vse postalo nepredvidljivo. Upam, da bodo požari prebudili ljudi.

Kako se je na požare odzvala oregonska skupnost? Je prebujena?
Močno navdihujoče se mi je zdelo, kako so se tamkajšnji šolarji odzivali na Greto Thunberg. Vsak petek so približno pol leta predčasno odhajali iz šole, da bi sodelovali na protestih in demonstracijah. Bilo jih je na tisoče, pridružili so se tudi starejši protestniki, vseh starosti in ras. Vse je bilo mirno, ni bilo spopadov s policijo. Res se je zdelo, kot da se dogaja nekaj pomembnega. Naši zakonodajalci so prisluhnili, uzakonili so zmanjševanje ogljikovih emisij. To ostaja politični dvoboj, saj republikanci ne verjamejo v podnebne spremembe, imajo jih za potegavščino. Donald Trump jih denimo še vedno zanika. Nekateri želijo, da bi posli tekli dalje brez prekinitev. Vidim pa otroke po vsem svetu, ki so zaskrbljeni, celo depresivni zaradi sprememb v podnebju in tega, da bo lahko do njihovega tridesetega leta vsega konec. Mladi čutijo resnost, in to je dobro – spremembe se morajo dogajati od spodaj navzgor.

Kot v času vietnamske vojne, ko ste mladi zagnali kontrakulturno revolucijo?
Seveda. In sčasoma smo jo ustavili. Politiki morajo sčasoma prisluhniti temu, kar pravijo ljudje. Sprememba se še nikoli ni začela z vrha. Moramo se zavedati, da kolektivno ustvarjamo prihodnost. Prihodnosti ne določajo vlada ali korporacije, ampak je plod naše skupne domišljije. Treba se je znebiti tega občutka pasivnosti. To je isti pristop, kot ga imajo umetniki, ki s svojo domišljijo zaženejo umetnost. Umetnost je izraz upanja, ne glede na to, kako obupno je stanje.