Na jubilejnem 30. natečaju za najboljšo kratko zgodbo 3. programa, programa Ars Radia Slovenija je dobil nagrado Arsova lastovka Davorin Lenko. Pisatelj je do zdaj napisal dve knjigi kratkih zgodb, Postopoma zapuščati Misantropolis in Psihoporn, ter dva romana, Telesa v temi in Bela pritlikavka. Za Telesa v temi je dobil nagrado kresnik za najboljši roman leta 2013, njegova peta knjiga izide še letos. Violina in žiletke je lapidarno napisana zgodba o skrajno mučnem praznovanju božiča.

Davorin Lenko, dobili ste že različne nagrade in bili nominirani za nagrade za kratko prozo. Ste tudi dobitnik kresnika za najboljši roman Telesa v temi; na Radiu pa ste zmagali prvič, kajne?

Ja, mislim, da je zdaj deset let, kar pošiljam zgodbe na Arsove natečaje. Tokrat je bila nagrada povsem nepričakovana. Ampak je prišla ob pravem času. Zelo, zelo sem vesel.

Radijski natečaj se razlikuje od drugih natečajev – recimo revije Sodobnost ali revije Mladika in še nekaterih – prav po tem, da gre za kratko kratko zgodbo. Na Radiu pričakujemo besedila, ki jih potem uvrstimo v desetminutni Literarni nokturno, kar pomeni, da pričakujemo zgodbo, dolgo kake štiri strani. Vi ste napisali še krajšo zgodbo. Mislim pa, da je prav kratko kratko zgodbo najtežje napisati, saj mora avtor vanjo strniti celoten univerzum tega, kar ga opisuje.

Ja, to je načeloma precej težko početje. Moram pa priznati, da sem se v knjigi Psihoporn, ki je izšla lani, že precej igral s strukturo kratke zgodbe oziroma kratke kratke zgodbe. V knjigi je poglavje, v katerem so zgodbe res kratke, dolge 3 ali 4 vrstice, in mislim, da je bila to nekakšna dobra vaja, kako strukturirati svet v tako kratkem času – v tako kratki formi, seveda. Mislim, da gre eno z drugim: najprej je nekakšna vaja, potem pa se po neki začetni ideji ali v smislu tega, da pač poskušaš nekaj napisati na drugačen način, stvari razvijajo same od sebe. Nato sem vse pregledal in številne kratke zgodbe izpustil, nekatere so ostale, predvsem pa je ostal pogled, uvid v materijo, spoznal sem, kako kaj deluje, kako bi delovalo, kako deluje zame, ker mogoče za koga drugega ne bi.

Sorodna novica Dobitnik Arsove lastovke za najboljšo kratko zgodbo je Davorin Lenko

Zgodbo, ki sem jo poslal na Arsovo lastovko, sem napisal, se mi zdi, v petnajstih, dvajsetih minutah? Ko je pravi trenutek, pravi občutek, se zgodba res lahko zgodi zelo hitro. Na drugi strani imamo roman: Belo pritlikavko sem, na primer, pisal štiri leta. Naslednji roman, ki bo izšel letos pozimi, pišem tretje leto. To so velike razlike.

Seveda. Če se vrnem k vaši zgodbi z naslovom Violina in žiletke in podnaslovom traktat proti nekrofiliji: mislim, da je na neki način izjema v vašem pisanju tudi po tem, da je nedialoška – sicer vsi poudarjajo, kako ste izjemen pisec dialoških form – hkrati v njej tudi ni najti telesnosti, ki jo je najti v drugih vaših besedilih …

Ja, mislim, da to povsem drži. Tukaj res ni telesnosti, seksualnosti, niti dialogov samih. Ne vem, kako naj na to odgovorim, ampak v zadnjih desetih letih sem mogoče izčrpal neke določene pristope in/ali teme, s katerimi se ukvarjam oziroma sem se ukvarjal do zdaj, in mogoče malo tipam in iščem nove načine, nove pristope, nove zgodbe. Mislim, da ne bom nikoli povsem tradicionalen pisatelj po temah, strukturi in motivih. Mislim, da je zgodba Violina in žiletke moje tipanje v novih, drugačnih sferah, ki jih do zdaj še nisem veliko raziskoval.

Moram reči, da je bralec ob zgodbi presenečen že zaradi sloga, zaradi skrajne lapidarnosti, kratkih povednih stavkov, pojavi se začudenje nad prazninami, v katerih se zgodba pravzaprav dejansko zgodi mimo tega, kar je napisano.

Na neki način me je vedno zanimalo, kar je vmes, med izrečenim, med vrsticami, navsezadnje tudi med dejanji. In v tej zgodbi gre prav za to in me res zanima.

Ob vsem tem ste tudi zelo sodobni, saj gre v zgodbi Violina in žiletke za neko sodobno družino, ki je povsem nefunkcionalna – za štiri ljudi, ki živijo drug mimo drugega. Mogoče te praznine sporočajo tudi to, da so nezmožni resničnega pogovora.

Ja, mislim da. In mislim, da gre za zelo pogost pojav, čeprav se po večini radi pretvarjamo, da ni. Dejstvo je, da je zelo veliko družin nefunkcionalnih, nesposobnih pogovora iz tega ali onega vzroka. Se pravi: res nesposobnih, nezmožnih ali pa se nočejo pogovarjati. Se mi pa zdi zanimiv pojav družine, v kateri se pretvarjajo, da je vse v redu. In številni tudi verjamejo, da je vse v redu. Ampak: pač ni.