Karahasan je 3. februarja v Cankarjevem domu nastopil kot gost festivala Fabula pred Fabulo. Ob tem je pri založbi Beletrina v prevodu Jane Unuk izšel njegov roman Vonj po strahu, tretji del romaneskne trilogije o srednjeveškem perzijskem matematiku, pesniku in filozofu Omarju Hajámu s skupnim naslovom O čem pripoveduje pepel. Sestavljata jo še romana Seme smrti in Tolažba nočnega neba, v slovenščini pa lahko beremo še tri njegove romane, vse v prevodu Jane Unuk.

Vabljeni k branju pogovora z njim.

Dževad Karahasan, v Sloveniji vas pogosto srečujemo, tako osebno kot prek prevodov vaših knjig: poleg esejistične knjige je prevedenih šest vaših romanov, med njimi je trilogija o srednjeveškem perzijskem mislecu in pesniku Omarju Hajamu s skupnim naslovom Kaj pripoveduje pepel. Gre za čas pred devetstotimi leti, za obdobje globokih razkolov tako v krščanskem kot v muslimanskem svetu. Perzijsko-arabskemu srednjemu veku ste posvetili že roman Vzhodni divan – kaj vas tako vleče v tako davno preteklost.

Prepričan sem, da čas in zgodovino v njem najbolje ponazarja spirala. Nietzsche je ugotavljal, da se zgodovina vedno ponavlja, sam pa dodajam, da ponavljanje nikoli ni dobesedno. Naj vam odgovorim z anekdoto: leta 2012 sem prejel plaketo Heinricha Heineja in književnik in kritik Lothar Müller, ki je govoril na podelitvi, me je vprašal, kaj delam. Odgovoril sem mu, da pišem zgodovinski roman, a da ga to najbrž ne bo zanimalo. Tedaj se je vmešala moja prevajalka Katarina Wolf, ki je tedaj že prevajala prvi del te trilogije, Seme smrti. "Zgodovinski roman?! Nisem še brala bolj aktualne knjige, kot je ta," je rekla. In res, vsi komentarji te knjige, prevedene v nemščino, kitajščino, turščino … poudarjajo podobnost prikazovanega sveta z našim časom.

Za kaj gre? Najprej so tu fundamentalizmi. Trilogija Kaj pripoveduje pepel je postavljena v čas prve križarske vojne, v dobo, ko so v islamskem svetu bili poskusi definiranja pravovernosti – tedaj je bil na primer ubit veliki mistik Husein Al Badavi Al Haladž – junak mojega romana Vzhodni divan. To je bil tudi čas, ko so ljudje začeli izgubljati pravo, avtentično vero in jo je nadomeščalo pač neko znanje o religiji. V tem je tisti čas strahotno podoben našemu. Tudi mi živimo v času čistih fundamentalizmov. Vztrajno nam skušajo prikazati, da so fundamentalizmi našega časa izključno verski, vendar to ni res, celo manj jih je kot v tako imenovanem ateističnem delu družbe. Samo pomislimo na scientistične, psevdozgodovinske in druge fundamentalizme. Kot vedno, v našem času in v času, v katerem je živel Hajam, v takšnih okoljih obstajajo ljudje, ki se ne sprašujejo, ampak poznajo odgovore. Te odgovore pa jim ponuja prav tisti kanček fundamentalističnega znanja. To je torej temelj zgradbe v trilogiji Kaj pripoveduje pepel. V središču je Omar Hajam, človek, ki je vedel vse, kar je bilo v njegovem času mogoče vedeti, ki je utemeljil algebro, sestavil najnatančnejši koledar, ki je poznal filozofijo in medicino svojega časa – vse, kar je bilo mogoče vedeti. Pa vendar je imel vse življenje samo vprašanja. Naivno, zmedeno je hodil po svetu, se čudil in spraševal, a obkrožen z ljudmi, ki imajo same odgovore.

Zgodovinski roman kot žanr ima različne vloge. Osnovna je bila seveda gola zgodba, pripoved o nekem dogajanju. V diktatorskih režimih je bil pogosto izgovor, ki naj bi pomagal pri izogibanju cenzuri. V našem času to ni potrebno, pač pa vas zanimajo druge primerjave, prepoznavate vzporednice z našim časom.

Sijajni pisatelj Alfred Döblin v nekem eseju piše, da se z zgodovino vedno nekaj hoče, in ko so v Nemčiji prišli na oblast nacisti, je skoraj dobesedno pobegnil v zgodovinski roman. V obdobjih, kot je naše, ko se sistematično goji pozaba, pa nas zgodovinski roman opominja, da se nič ne začenja z nami.

Občutek, da vedno obstaja samo zdaj, je strahotno nasilje nad človekovo naravo. Človek je bitje časa. Nihče nikoli ni zajet samo v svojem zdaj: vi ste svoji spomini, ste tisto, kar ste bili kadar koli od rojstva do danes, ste svoja predstava o prihodnosti. Spomnite se prelepe Empedoklejeve misli: 'Bil sem deček, deklica, ptica in nema riba, ki skače iz morja.' Zgodovinski roman je obramba spomina. Spomina, da je tisto, kar živimo danes, variacija nečesa, kar se je dogajalo že pred časom.

Omar Hajam se mora skoraj bati svojih sogovornikov, posmehujejo se mu, ga opravljajo in mu podtikajo, sodrga mu očita, da preveč razkazuje svoje znanje, nekateri ga morda vidijo celo kot hudičevo znanje. Tu se kaže prekletstvo tistih, ki vedo. Tudi v naših časih je znanost prevečkrat omalovaževana.

Veseli me, da ste opazili pomisleke Hajamovih sodobnikov, njihovo pripravljenost, da ga obsodijo, ker ve. Znanje je bilo vedno sumljivo, vedno je sprožalo bes nevednežev, bes fundamentalistov. Vendar moramo razlikovati med znanjem in informiranostjo. Veliki intelektualec Ernesto Grassi je trdno vztrajal pri tem, da moramo razlikovati med izobrazbo in uporabnim znanjem. Vrhunski poznavalec računalništva na primer še ni nujno tudi izobražen. Izobražen je človek, ki ima veliko vprašanj, ki ima neuporabno znanje, znanje, ki ga v praksi ni mogoče uporabiti, vendar nas odpira drugim ljudem, drugačnim pogledom, drugim obdobjem. Ljudje, ki imajo veliko neuporabnega znanja – tako kot Hajam –, so bili vedno sumljivi, v nekaterih obdobjih pa je bilo to tudi nevarno. Pomislimo na čase, ko smo v Evropi sežigali čarovnice in požigali knjige, ubijali heretike … to je v človekovi naravi. Ljudje moči so praviloma prestrašeni ljudje. Moč ustvarja okoli človeka praznino, močan človek je vedno osamljen in zato poln strahu.

Sorodna novica Dževad Karahasan: Vonj po strahu

Zdaj smo pri Hajamovem nasprotnem polu, namreč pri Hasanu Sabahu, ki ga Slovenci poznamo tudi iz Bartolovega Alamuta. V mladosti naj bi bila prijatelja, potem so se njune poti razšle. Hasan Sabah je postal okruten tiran, utelešenje manipuliranja in ustrahovanja, tako kot totalitarizmi v Bartolovem času. Gre za prilaščanje resnice, češ jaz vem, resnica je to, kar jaz govorim, zanjo je treba vse žrtvovati …

Moj roman o Omarju Hajamu temelji na legendi o treh sošolcih, ki se je v seldžuškem cesarstvu pojavila le deset, petnajst let po Hajamovi smrti. Legenda ne more biti resnična, saj so časovne razlike med njimi prevelike, pa vendar je na neki način resnična. Tako kot pravijo Italijani: če ni resnica, je pa točno izmišljeno. Legenda pripoveduje, da so Omar Hajam, Nizámul Mulk – veliki vezir seldžuškega cesarstva in Hasan Sabah, utemeljitelj političnega terorizma, ideološkega fanatizma in ustrahovanja, skupaj obiskovali šolo v Nišapurju. Nekoč so si prisegli, da bo prvi, ki bo prišel do bogastva in vpliva, pomagal drugima. Prvi se je povzpel in obogatel Nizamul Mulk, spomnil se je obljube in vprašal sošolca, kaj bi si želela od njega. Hajam je zaprosil za observatorij in letno štipendijo 1200 dukatov za knjige, Hasan Sabah pa si je zaželel trdnjavo Alamut in v njej je utemeljil svoje teroristično gibanje.

Prva žrtev njegovih teroristov je bil prav Nizamul Mulk. Vladimir Bartol je svoj odlični, preroški roman Alamut napisal na podlagi zahodnega izročila, ki se začenja s knjigo Marca Pola Milijon, a vsi avtorji, ki so posredovali to izročilo, so naredili nekaj tehničnih napak. Prva očitna napaka je trditev, ki se vztrajno ponavlja, to je, da so bili Hasanovi morilci pod vplivom mamil. To ne more biti res, saj človek, ki uživa hašiš ali marihuano, ni sposoben tako ledeno natančno opraviti naloge, kot so jih izvajali fedaini. To je mogoče le s skrajno trezno glavo. Tem ljudem so bili oprani možgani, niso jih omamljale droge, ampak ideje. S tem nočem ničesar očitati Bartolu oziroma njegovemu romanu – književnosti namreč ni treba upoštevati dejstev. To omenjam samo zato, da pokažem na pomembno razliko med njegovim in mojim romanom. Bartol se opira na izročilo, moj roman pa poskuša obnoviti vsakdanje življenje v svetu, ki nam je hkrati blizu in daleč, ki je šokantno podoben našemu, a povsem drugačen. Matrice so identične, pojavne oblike pa resnične. Bartol je pisal preroško knjigo, ki je svojevrstna parabola, vendar se ne ukvarja s tragiko ljudi. Moj roman ne skuša opravičiti Hasana Sabaha, saj tega sploh ni mogoče opravičiti, skuša pa odkriti tudi njegovo tragiko. V tretjem delu – Vonju po strahu – Hasan piše Hajamu in ga prosi, naj pride na Alamut. Ne more prenesti samote, čeprav se je sam osamil. Ponavljam: človek, ki sanja o moči, mora biti sam, vendar tega večinoma ni mogoče prenesti.

Še tretji lik je v romanu, drugačen od predstavnikov visokega stanu, saj prihaja neposredno iz ljudstva. Mladi Vukac iz Bosne je izrazit praktik, ne potrebuje razlag, ampak razume marsikaj in v marsičem mu je lažje kot Hajamu.

Tretji del romana je učni proces, poskus na način Platonovih dialogov. Vsevedni Hajam in popolni nevednež Vukac se učita drug od drugega. Vukac je po mnogo letih prinesel v Hajamovo življenje nekaj veselja in ostareli žalostni Hajam se je fantu povsem odprl. Med njima se je popolnoma izbrisala razlika, kakršna je sicer samoumevna, če imamo na eni strani starega učenjaka in na drugi nedolžnega fanta. Postaneta prijatelja in se začneta učiti drug od drugega. Vukac se od njega uči pisati, uči se arabščino, matematiko, filozofijo … Hajam pa se od njega uči gledati, soočati se z neposrednim. Nikoli ga namreč ni zanimalo tisto, kar je neposredno pred njim, ampak je hotel v vsem prepoznati naravne zakone, tisto, kar je za pojavnostjo in predmetnostjo. Kar je Heraklit imenoval logos. Šele Vukac ga je opozoril na tisto, kar ima pred očmi. V romanu je odlomek, ko Hajam na bazarju vpraša Vukca: "Če riba in pol stane dirham in pol, koliko stane pet rib." Odvisno, odgovori Vukac. Odvisno je od tega, katere vrste so te ribe, ali so vse sveže, kako velike so … Matematik Hajam vztraja, da naj bodo enake, Vukac pa se čudi, zakaj naj bi se pogovarjala o takih nesmislih, saj vendar ni mogoče, da bi bilo pet rib enakih. Tega znanja, kot ga ima Vukac, Hajam ni imel nikoli in ga dobi prav od njega.

Je pa imela to Sukajna, Hajamova pokojna žena, za katero žaluje že trideset let. Imela je življenjsko modrost in – kar je še pomembneje – ljubezen. Na neki način je bila nad njim.

Že sredi drugega dela trilogije se je Sukajna sprijaznila, da Hajam ni rojen za praktično življenje. Prav zaradi ljubezni lahko to sprejme in ga varuje pred zunanjim svetom, pred resničnim, konkretnim življenjem. Kot je rekla Sukajna: Omar vidi skozi predmete, vidi zakonitosti, ampak to je neznosno. Če hočemo živeti, se moramo veseliti barv, pisanega sveta, oblik … Hajam je komuniciral z zakonitostmi in principi, toda svet načel je neznosen. Ko so Sukajno zastrupili, je Hajam izgubil to zaščito in se umaknil v samoto v rodni Nišapur.

Sorodna novica Dževad Karahasan se vrača s sklepnim delom triptiha o velikem perzijskem filozofu

Omarja Hajama si iz njegovih pesmi mogoče predstavljamo kot nekega modreca, ki mu zadostujeta vrč vina in knjiga poezije. V teh romanih ga lahko vidimo bolj globinsko, ženina smrt ga postavi na tla, ga zvije. Bolj asketski je, kot si ga predstavljamo iz rubaj.

Z Omarjem Hajamom sem obseden še iz študentskih let. Ko sem prvič bral njegove rubaje, sem dobesedno onemel. Tako globok obup, izražen s tolikšnim humorjem – kaj takega ni uspelo nikomur drugemu. Nekaj podobnega mogoče ponuja Hamletov prizor na pokopališču, ko se poigrava z lobanjo, a Shakespeare to prikazuje na široko, razvlečeno, pri Hajamu pa je vse strnjeno v štiri vrstice. Vstopi v lončarsko delavnico in gleda, kako mojster iz kupa gline vzame roko lepotice, za katero bi vzdihovalo na desetine fantov, in iz te roke naredi ročaj za lonec. Hkrati vas spreletavata smeh in srh. Od takrat me Hajam preganja tako kot pesnik in kot človek. Najprej sem se mu hotel posvetiti v obliki rubaje – forme, ki je bila na začetku duhovita, razigrana poezija. Napol legendarni pesnik Rudaki jo je izpeljal iz otroške igre in šele Hajam je iz nje ustvaril filozofsko pesem. Potem sem nameraval pisati o Hajamu in njegovih prevajalcih.

Na vzhodu je bil namreč kot pesnik povsem pozabljen. Vsi so poznali njegove verze, a so bili razumljeni kot ljudske pesmi. Nekoč je angleški pesnik Edward Fitzgerald na teheranskem bazarju kupil zvežčič s pesmimi. V apartmaju jih je začel brati, pospravil je prtljago in se vrnil v London ter se izpopolnil perzijščini. In prevedel Hajama. Fitzgerald je bil sicer dober, ne pa velik pesnik. Najbolje, kar je naredil kot pesnik, je ta prepesnitev in Hajam je čez noč postal svetovni fenomen. Ustanavljali so se klubi oboževalcev Omarja Hajama, celo pri nas na Balkanu so pisali pesniške replike njegovih rubaj. Zgodba se je približno petdeset let pozneje, ob koncu 19. stoletja, ponovila v Sarajevu. Bosanski pesnik Safvet-beg Bašagić se je iz službe vračal domov mimo bolšjega sejma, na katerem so prodajali zapuščino pokojnika, ki je umrl brez dedičev.

Kot musliman tu morate nekaj kupiti, saj je zaslužek od prodaje namenjen kuhinji za reveže. Bašagić gleda, a ne vidi ničesar, kar bi kupil, vendar ne sme le pustiti nekaj denarja. Mora nekaj kupiti, saj to ni miloščina, ampak zaslužek. Končno mu pogled pade na neki zvezek, kupi ga in odnese domov, začne brati … in ostane brez besed. Nekoč je nekdo v Sarajevu zapisal Hajamove pesmi. In Safvet-beg Bašagić jih prevede. Tudi on je bil dober pesnik, a ne velik. In najbolje, kar je kot pesnik naredil, je bil prevod Hajama. Nameraval sem napisati nekaj med esejem in zgodbo o Hajamu in njegovih prevajalcih, o tem, kako res veliki ljudje pomagajo drugim, da postanejo veliki. Hajamova pesniška veličina je dvema njegovima kolegoma, Edwardu Fitzgeraldu in Safvetu-beg Bašagiću, pomagala, da presežeta sama sebe in naredita nekaj boljšega, kot zmoreta. Res veliki ljudje nikoli ne privolijo v to, da bi bil kdo drug majhen.

Zato ste torej roman na koncu pripeljali v Sarajevo? Ga povezali s požigom vijećnice – narodne knjižnice, ga postavili na temelje nekega rokopisa, ki je izginil v plamenih, nakazali povezavo obeh dob – tiste pred devetstotimi leti in ob koncu 20. stoletja?

Sklepni del je moj poskus, da bralcu nekako sporočim, zakaj sem napisal to knjigo. Kot sem vam povedal, sem vse življenje hotel pisati o Hajamu, a šele ko sem se dovolj postaral in postal dovolj obupan, sem lahko spregovoril o njem. Ko sem ostal brez svoje osebne knjižnice, ko sem ostal brez narodne knjižnice, ko sem v lastnem mestu lahko med prijatelji samo na pokopališču, ko sem preživel težke izgube … ko se je nabralo dovolj obupa, da sem se lahko pogovarjal s Hajamom … šele tedaj sem lahko pisal o njem. O tem govori ta 'opomba Jusa Podžana' na koncu romana. Drugi razlog je novi okvir romana.

Pripovedovanja sem se največ naučil pri Platonu in Platon ima vedno okvir, mojstrsko se igra z njimi. In še to: Platon pripoveduje v dialogu in prav obseden sem s tem, da pustim likom, naj sami govorijo. V romanu ne boste našli stavka, ki bi prišel iz mene; vse to govorijo, mislijo, čutijo, opazujejo romaneskne osebe. Spomnite se Platona: nekdo vpraša Fajdona, ali je bil tam, ko je Sokrat popil trobeliko. In kdo je še bil zraven? In on našteva: ta in ta in ta, le Platon, pravi, je bil tistega dne bolan. V tekstu, ki ga piše Platon! Hočem reči: če bi bil Platon v resnici navzoč, bi moral govoriti v svojem imenu, toda v svojem imenu govoriti o tem, kako je tvoj učitelj popil strup, je mogoče le tako, da kričiš, preklinjaš ali ubiješ tiste, ki so ga obsodili na smrt. Zato je Platon sebe razglasil za bolnega in pustil govoriti drugim.

To je ta poetika. Zato sem si izmislil lik Jusa Podžana in mu prepustil konec romana, okviru Vukca, ki naj bi vse to napisal, sem postavil še dodaten okvir. O Hajamu pišem, da artikuliram svoj obup, ki pa ne more biti samo moj, kajti če bi ostal samo moj, knjiga ne bi bila potrebna. Knjiga mora biti moja in vaša, če naj ima smisel. S pisanjem artikuliramo, objektiviramo svoja stanja, izkušnje, spomine. S tem omogočimo bralcu, da v našo pripoved projicira svoja vprašanja, izkušnje, občutke in šele tedaj roman postane cel. V moji poetiki je roman končan šele tedaj, ko se vanj vpiše bralec. Zato sem potreboval ta okvir s Sarajevom med letoma 1975 in 1985. In seveda tudi zaradi novega barbariziranja sveta – kar poglejte, knjižnice gorijo povsod okoli nas!