Lahko bi dejali, da nemara snemanje filma o njegovi življenjski zgodbi že skoraj desetletje zamuja zato, ker je preveč neverjetna celo za vsega vajeni Hollywood. Poklicne vloge bosansko-hercegovskega igralca Feđe Štukana so namreč težko dosegale razburljivost tistih, ki jih je preživel zasebno – od komaj polnoletnega izurjenega vojnega specialca v bosanski vojni, mesece hospitaliziranega bolnika na psihiatriji, študenta igre, ki gre iz obkoljenega Sarajeva v Nemčijo posnet glasbeni album, a tam kmalu postane popolnoma zadrogiran brezdomec, do profesionalnega igralca, ki prve vloge odigra še kot hud heroinski odvisnik, nato pa z drogo preseka in zaigra v holivudski A-produkciji ob največjih svetovnih igralskih legendah in v popularnih regionalnih nadaljevankah.

Zgodba, za katero morda nikoli ne bi izvedeli, če ga k pisanju osnutka za filmski scenarij ne bi spodbudil Brad Pitt. Iz tega osnutka je nastala knjiga z naslovom Blank, ki je samo v papirnati obliki presegla naklado 64.000 izvodov, ob tem pa izšla še v številnih tujih jezikih. Čeprav spisana kot osebna zgodba, je hkrati tudi dokument časa in številnih drugih tragedij, ki jih vojna povzroči ali poglobi. Zaradi nebrzdane iskrenosti pa je nehote tudi ena najboljših protivojnih knjig, s katero avtor, sicer član gledališča Kamerni teatar 55 iz Sarajeva, zdaj na različnih koncih nekdanje skupne države obiskuje mlade. Strasten motorist, padalec in letalec, ki najraje leti na žirokopterju, je to nedeljo gostoval na Valu 202.

Verjetnost, da bi si najstnik brez končane srednje šole, ki je kot vojni specialec služil na fronti, od tam za skoraj leto dni prostovoljno odšel v psihiatrično bolnišnico in kasneje v največje globine heroinske in drugih odvisnosti, kadar koli lahko obetal svetovno uspešno kariero, je bila tako rekoč nična. A Feđa Štukan je preživel vse, kariero v gledališču pa nadgradil s snemanjem filmov tudi v hollywoodski A-produkciji z oskarjevci in največjimi zvezdami filmskega sveta, kot so Colin Firth, Ben Kingsley, Gary Oldman, Tim Robbins, Benicio del Toro. Je igralec, ki ga je veliki režiser Terrence Mallick osebno prosil, naj sprejme vlogo v filmu, postal pa je tudi zvezda regijskih filmov in televizijskih nadaljevank, spletel prijateljstva s člani skupine Iron Maiden, postal pilot, padalec in nato še pisatelj.

Na nagovor Brada Pitta in Angeline Jolie je svojo zgodbo začel zapisovati z namenom, da postane filmski scenarij, a ker za snemanje še ni dobil prepričljive ponudbe, jo je po devetih letih izdal v knjigi z naslovom Blank. Ta avtobiografija, v kateri je z brutalno in nebrzdano iskrenostjo popisal svojih deset krogov pekla, je postala ne le ena najbolj branih knjig zadnjih let, ki prevedena celo v kitajščino kroži po svetu, pač pa je tudi izjemno dragocena protivojna knjiga. Morda snemanje filma o njegovi življenjski zgodbi že skoraj desetletje zamuja zato, ker je preveč neverjetna celo za vsega vajeni Hollywood, je pa pred dnevi doživela prvo izvedbo v Štukanovem matičnem gledališču Kamerni teater 55 v Sarajevu, Feđa Štukan pa je zanjo spisal glasbo.

Vabljeni k branju ali poslušanju intervjuja s Feđo Štukanom, ki je bil tokratni nedeljski gost Vala 202!

Ste nekdanji specialec, nekdanji psihiatrični bolnik, nekdanji narkoman, alkoholik in še vedno filmski in gledališki igralec, aktivist, pilot, padalec, avtor izjemne knjižne uspešnice. S katero od življenjskih vlog imate najraje, da vas predstavljamo?
Jaz sem Feđa Štukan, oče Aye Štukan, to zadostuje in to je najpomembnejše, vse drugo so hobiji in zanimanje, to pa mi je najpomembneje.

Le nekaj let starejši od nje ste bili, ko se je v vašem rojstnem Sarajevu začela vojna, vanjo ste komaj polnoletni vstopili kot specialec, odšli na bojišča okoli Sarajeva in videli neštete smrti …
Ne le videl, v rokah sem občutil veliko kosov človeškega mesa, rok, nog, glav, s krvjo prepojenih las, v rokah sem nosil človeško črevesje, vse to sem občutil milijonkrat.

In zanimivo je, da prelomna točka, pri kateri ste se odločili, da nikoli več ne boste streljali na sočloveka, ni bila človeška smrt …
Dve, tri stvari so se zgodile v nekaj dneh, ki so me spremenile. V to vojno sem vstopil s primitivnim čustvom, ki mu danes rečemo patriotizem, čeprav je to v živalskem svetu pravzaprav le boj za ozemlje. In to ni nikakršno vzneseno, najvišje čustvo, pač pa najbolj osnovno in primitivno čustvo, ki ga imajo tudi insekti in ves živi svet. Ta patriotizem me je vodil – ne patriotizem v smislu "mi, Bošnjaki", te nacionalno obarvane zgodbe so mi povsem tuje. Bil sem Jugoslovan in še danes se ponosno predstavim tako, nimam nikakršnega kompleksa, saj sem se tam naučil človeških vrednot. Morda tisto ni bil najsrečnejši sistem, nismo imeli vsi veliko denarja, a smo se naučili, da smo solidarni in da smo tukaj drug za drugega, kar je zame pomembnejše.

Ko je Jugoslavija razpadla in sem ostal v Bosni, sem si jo predstavljal kot malo Jugoslavijo, v kateri so bili tako Hrvati kot Srbi in Bošnjaki – prav gabi se mi uporabljati te tri izraze, prav na bruhanje mi gre že ob omembi teh, teh plemen – no, predstavljal sem si, da bomo vsi skupaj branili Bosno pred komer koli, tudi pred vesoljci, branil bi jo tudi pred Bošnjaki, če bi jo napadli, ali pa Slovenci – ni bilo pomembno. A počasi so Hrvati odhajali v hrvaško vojsko, Srbi so odhajali v svoja mesta. Nas pa niso napadali meščani, veliki frajerji s končanimi fakultetami iz Beograda, pač pa kmetavzi, ki se niso znali podpisati in niso nikoli prebrali knjige. In to uvidite, ko ubijajo, kako to počnejo in koliko zadovoljstva jim to povzroča. To so ljudje, ki so ubijali že pred vojno, morda le živali, a so razvili psihopatologije, kot je ubijanje z noži, kar je bil zaščitni znak četniškega gibanja. Natanko so vedeli, katero žilo na vratu je treba prerezati, mi iz mesta o tem nismo imeli pojma.

Kaj je torej bila prelomnica, ki je bila povod za odhod iz vojske?
Z ostrostrelsko puško sem streljal v človeka in zgrešil, kar me je takrat samo razdražilo, ker sem ga hotel ubiti. Druga stvar je bila, da sva s prijateljem v sovražnikov rov sredi dneva nastavila mine, ker sva bila prepričana, da tudi oni ne spremljajo dogajanja, saj nihče ni tako nor, da bi jih napadel podnevi. Imela sva prav, uspešno sva jih nastavila, a nanjo je stopil pes, ki nas je spremljal, in bil edini ubit. Namenil sem jo sovražniku, hotel sem ubiti ljudi, a sem ubil psa in v glavi sem mi je odvrtel film − o psu in človeku, ki sem ga hotel prej ubiti. Poleg tega pa sem se vrnil v bazo, kjer smo spali, prav v trenutku, ko so se pogovarjali o meni, češ, ali naj mi verjamejo, če pa nisem Bošnjak, kar je bilo z mojega zornega kota res popolnoma noro. Hkrati so se takrat začeli v vojski pozdravljati z muslimanskimi pozdravi, jaz pa sem človek brez sleherne povezave z religijo, kot bi mi take vezi operativno odstranili – ne da imam kar koli proti, a ne verjamem v to idejo in zanjo ne bi žrtvoval življenja. In tako sem dojel, da to ni več moja vojna. Zato sem se naredil norega in odšel na psihiatrijo. Tam sem tako prepričljivo odigral, da so me sprejeli in me privezali na posteljo, tam sem bil enajst mesecev, dokler me niso demobilizirali.

Ste tudi prvi Sarajevčan, ki mu je uspelo med vojno zatočišče pred vračanjem na bojišče najti na psihiatriji. S to, sploh prvo vlogo v življenju, s katero ste ukanili vsaj deset zdravnikov, si niste le življenja, pač pa navdušili tudi prijateljevo dekle, takrat študentko igre, ki vas je spodbudila, da ste odšli na sprejemne izpite, pri pripravi nanje vam je tudi pomagala.
Nekaj dni sem vadil te monologe po bolnišničnih hodnikih, to je tam najbolj normalna stvar, v bistvu se vsi le pripravljajo na sprejemne izpite, niso zares nori. Najbolj normalno je, da hodiš, glasno govoriš monologe, vpiješ na namišljenega partnerja in tako naprej …

Po najbolj neverjetnem naključju ste sodelovali s svojimi vzorniki ‒ britansko zasedbo Iron Maiden, ki je koncertirala v obkoljenem Sarajevu, seveda s takratnim pevcem.

V Sarajevo je prišel Bruce Dickinson. On je moj, ne bom rekel ravno vzornik, pri njem obožujem njegov glas, poslušal sem ga že pred vojno, ob džezu, ki je sicer moja najljubša glasba, sem imel rad tudi Iron Maiden. Poleg tega, da je Dickinson eden najboljših vokalov, je tudi pilot potniških letal: zame takrat ni obstajalo nič večjega od tega, tudi zdaj ne. Vsa čast nevrokirurgom in vsem, ki delajo v ženevskem Cernu, a biti pilot je druga zgodba. Odkar sem pri dveh ali treh letih prvič letel z letalom, je biti pilot zame največja stvar. In Bruce Dickinson je pilot!

Skupaj smo torej imeli koncert, sklenili prijateljstva, ki trajajo do danes. Po koncu koncerta je k nam pristopil evangeličanski redovnik, povezan z Nemčijo, in vprašal, ali bi želeli v Nemčiji posneti album. To je bilo decembra 1994, ko je vojna še trajala, nismo ga vzeli resno, ker se nam je misel oditi iz Sarajeva zdela neizvedljiva in nora. A začeli smo zbirati dokumente in potrdila, vsak jih je potreboval celo goro, in je uspelo in mislim, da smo Sarajevo zapustili 10. marca 1995.

S člani skupine Iron Maiden ste po dokumentarcu Scream for me Sarajevo iz leta 2016 ostali v stikih. Ko so obiskovali Bosno, ste njih in njihove družine vozili z letalom, sodelovanje pa ste tudi razširili …
Chris Dale je postal urednik angleške izdaje moje knjige in z Alexom Eleno bosta letos postala člana moje skupine. Sta že posnela bobne in bas za moj novi album.

Po tem kratkem skoku v bližnjo preteklost spet prevrtimo zgodbo za četrt stoletja na trenutek, ko vam je s svojo glasbeno skupino uspelo zapustiti obkoljeno Sarajevo, v Nemčiji posneti album in takoj razpasti: ne le kot skupina, ampak tudi po človeški plati, saj ste se začeli silovito drogirati …
Čim smo zapustili Sarajevo, smo začeli jemati narkotike, midva z basistom sva še posebej zašla, klaviaturist in bobnar pa sta ostala na lažjih drogah. A to nikakor ni bil moj najhujši čas: občasno smo se sicer igrali s heroinom, a v glavnem je šlo za LSD in vse živo, kar nam je prišlo pod roke, izbira je bila res velika, na voljo je bilo vse, nismo pa imeli hrane, živeli smo tako rekoč na cesti. Najprej smo sicer imeli neko najeto stanovanje, ki ga sploh nismo plačevali, lastnik je prišel, da bi nas vrgel ven, pa se nas je usmilil in nam celo dal za hrano. Pozneje nam je le prinesel odpoved, dal mesec ali dva časa, da bi se kje nekako znašli, a se nismo in smo končali dobesedno na ulici, se vozili z metrojem in vlaki v upanju, da nas bodo nekje aretirali in odpeljali v zapor, da bi se lahko vsaj najedli.

Na eni od postaj ste srečali znanko, svoje poznejše dekle, ki vas je odpeljalo v stanovanje, neke vrste skvot. Kakšne spomine imate od tam?
To je bilo neke vrste vozlišče za ves kriminal in podzemlje Frankfurta v tistem času. Turki, Poljakinje, Maročanke, Maročani … Vse živo se je tu dogajalo, vse vrste drog smo uživali, sem so prihajali ljudje po ropih bank z vrečami denarja in preštevali gotovino, na kupe je bilo nekih orodij za vlamljanje in učenje ter vaje, kako se uporabljajo. Ko so prišle nove prostitutke, so jih v tem stanovanju najprej preizkusili.

Tudi v poznejših letih ste po neverjetnem čudežu večkrat preživeli klinično smrt zaradi predoziranja. Kolikokrat se je to zgodilo?
Velikokrat, štel sem nekje do desetkrat, potem pa ni bilo več zanimivo, ker je bilo skorajda vsakodnevno, da sem umiral od predoziranja. A so me vedno ljudje nekako našli in oživili in – preživel sem. Velikokrat.

Čeprav ste se smrti približali neštetokrat, ta z vami očitno še ni imela dokončnih načrtov. V vaši avtobiografski knjigi je dolg in pretresljiv seznam vaših prijateljev, vrstnikov in znancev, ki so umrli v tistih časih, marsikateri zaradi drog. Kot pravite, se strinjate, da za večino narkomanov velja, da jih je do droge pripeljala kakšna travma. V kolikšni meri je to travmo med vašimi bližnjimi povzročila vojna?
V nikakršni. Ne vem za druge, morda se bojujejo s tem, a zase vem, da o vojni nisem razmišljal niti takrat, ko je trajala, niti ne po njenem koncu, nikoli niti nisem sanjal o kakšnem prizoru. Pravim, da sem imel neke vrste srečo, da sem res videl veliko tega. In potem se znajdete v podobnem položaju kot kirurg, ki vsak dan odpira človeško telo, vidi vse organe. Ali pa nekdo v mrtvašnici, ki mu je videti trupla ali dele telesa tudi najbolj običajna stvar. Toliko tega sem videl, toliko tega držal v svojih rokah – rok, nog, glav, črevesja – da mi preprosto to ni bilo več tuje.

A vaše življenje je zares temeljito spremenila neka smrt, ki ni bila povezana ne z vojno ne z drogami, in o njej še skoraj četrtletje pozneje zadržano govorite …
Po vseh teh letih o tem zmorem govoriti, 24 let je minilo, bilo je 5. februarja 2001. Svoje dekle sem našel mrtvo v kadi. Umrlo je zaradi zadušitve z ogljikovim monoksidom. In takrat se je moje življenje popolnoma spremenilo in zašlo v črno in mračno obdobje. Čeprav sem bil že kakšnega pol leta brez heroina, sem se znova vrnil k njemu. Padal sem v najgloblje črnine, tako globoke, da so bili tiste knjige in filmi o heroinu, ki smo jih takrat prebirali in gledali, kot lahkotna komedija v primerjavi z mojim življenjem. Življenjem na samem, popolnem dnu. Ne vem, ali mi ga je uspelo v knjigi vsaj približno verodostojno prikazati.

Bolečino ste nato mesece dolgo blažili z alkoholom in mamili. Kot opišete v knjigi, ste za mamila okradli kogar koli, tudi ljubljenemu dedku ste ukradli denar, prihranjen za pogreb. Pa tudi, da ste imeli vene že popolnoma uničene in ste si mamilo vbrizgavali v vrat, čelo, dlani, podplate, celo v penis, da je bil ta ves marogast od vbodov. Kateri dogodek vam je nato tako rekoč rešil življenje?
Šlo je za rojstvo moje nečakinje. Sestra me je prosila, naj jo spremim v porodnišnico, in tam so babice in sestre mislile, da sem jaz oče, zato so mi prinesle deklico, zavito v plenico, in mi jo dale v naročje. Jaz pa sem bil takrat narkoman v heroinski krizi in sem sestro pospremil, ker sem menil, da je vseeno, ali sem v krizi doma ali v bolnišnici. In v tej krizi tam na hodniku so mi dali tega otročka, prijel sem ga z rokami, ki so bile od vbodov igle modre, zelene, črne, vijoličaste, modre, vseh barv. Takrat sem dojel, da zaradi tega otroka želim živeti, bilo me je sram, da ji bodo rekli, da je imela strica, ki je umrl od raka ali v prometni nesreči, da ne bo treba povedati resnice. In zaradi tega sramu sem se tam, v tistem hipu, odločil, da se bom očistil drog. Takrat sem igral v filmu Gori vatra Pjera Žalice, vlogo sem že dobil in sem vedel, da se zdaj ne morem odvajati, zato sem počakal na konec snemanja, se zaprl v sobo, tam petnajst dni kričal in to je bilo moje zadnje drogiranje, tega je zdaj že več kot 22 let. A sem ob koncu drogiranja postal alkoholik in bil nato pet let težek alkoholik.

Res menite, da bi lahko popolnoma brez skušnjav delali v proizvodnji heroina? In ne le to – zares menite, da bi to zmogel vsakdo?
Mislim, da lahko, le da imajo napačen pristop. Zdaj veliko gostujem po klinikah za odvajanje, srednjih šolah in fakultetah, prek družbenih omrežij sem v stikih z ljudmi, ki so v procesu odvajanja, svetujem jim, kaj naj naredijo, ko jih spet zgrabi, da bi se zadrogirali, tu jih znam umiriti. Vem, da se je po branju te knjige veliko ljudem uspelo upreti heroinu, pa tudi kockanju, alkoholu, cigaretam in vsem mogočim odvisnostim. Seveda ne vem, ali tako tudi ostane, ker se mi ne oglasijo več oz. se le redki. Super primer je iz Italije, kjer je brezdomec na heroinu čez dan skušal nekje napolniti mobilni telefon, da sva lahko bila ob večerih v stiku. Uničil je svojo družino, ki je ostala v Srbiji. Zdaj pa je zaposlen, ima stanovanje v Italiji, žena in otroci ga obiskujejo in on njih, življenje si je popolnoma uredil in takih primerov je res veliko. Ne vem pa, ali bo morda po petih letih spet zašel v drogiranje.

Kako to, da se sami niste vrnili k mamilom?
Ne vem, kako naj vam to pojasnim – odločil sem se! Odločal sem se tudi že kdaj prej, a ni šlo za enako odločitev. Pri prejšnjih sem si mislil, zdaj se bom odvadil, ampak ne morem pa reči, da se ne bom nikoli več. Ljudje smo pač takšni, vedno sem pustil priprta vrata, skozi katera sem se lahko vrnil. Ko sem se odvajal nazadnje, pa sem vedel, da je to zadnjič. Ljudje okoli mene so potrebovali pet let, da so to dojeli, pet let so mi vsak dan ponujali heroin, česar prej nikoli niso počeli. In nikoli več mi ni prišlo na misel – na heroin pomislim le, ko pri mami vstopim v WC, kjer sem se največkrat drogiral, takrat se ves naježim, prav strese me, tako se mi gabi. In samo takrat pomislim na heroin in vedno je odvratno. Na heroin sploh nimam lepih spominov, vse je le črnina in smrt, morda so bili lepi trenutki na začetku, a sem na to zdavnaj pozabil.

V svoji knjigi ste med drugim zapisali: "Označevali so teritorij za ropanje, dobro zakamuflirano z religijo in patriotizmom, zaslepljeno z mržnjo, iz mene pa so ustvarili hipnotizirano opico, pripravljeno ubijati za bogate."

Samo tisti na vrhu vedo, zakaj vojna, dobro vedo. In vse gre po njihovih načrtih. Nam spodaj pa to vse deluje kot kaos, a to sploh ni kaos, je zelo dobro organizirano. Vse gre po dogovoru, računi se polnijo po dogovoru, kdo komu kaj prodaja in komu po koliko, kdo komu kaj odstopa in kaj daje – vse je le posel. Mi spodaj pa si lahko izmislimo, da se borimo zaradi nacionalizma ali religije in tako naprej. Vsak se oprime kakšne svoje zgodbe, kot so ga naučili na televiziji – kot so tudi mene. Verjel sem, ker z 18 leti nisem mogel vedeti, da je še kaj pod površjem. Zato vas v vojsko tudi vpokličejo pri 18 letih.

Veliko se ukvarjate s tem, kako pomembno je, katera informacija najprej pride do ljudi, saj se tista pogosto usidra kot temeljna resnica. Menite, da so ljudje tako zelo osvojili ideje nacionalizma in religij prav zato, ker so po desetletjih ateizma v Jugoslaviji te takoj stopile na njegovo mesto?

Kako bi jih zdaj lahko prepričali, da je za civilizacijo, za vesolje, za materijo, za kar koli nepomembno, ali si Slovenec, Hrvat ali Bosanec? To je izmišljotina, ki so jo naredili, da vas ločijo v skupine. In če ste naredili le eno skupino, sodijo preostali v drugo in ko imate dve skupini, je to dovolj za konflikt. Ker ti dve skupini ne komunicirata, pač pa le razmišljata, ali ji druga skupina želi storiti kaj slabega. Tako razmišljajo oboji. Potem pa nekdo reče, da jim bodo ti drugi zagotovo kaj storili – takrat nastopi strah. In če jim kdo takrat da orožje, imate dve skupini, imate sovraštvo, imate orožje in se lahko mirno umaknete in gledate nadaljevanje, ker veste, kaj se bo zgodilo.

Igrali ste v številnih filmih in nadaljevankah, in to celo z oskarjevci in številnimi svetovnimi filmskimi zvezdami. Debitirali ste sicer v domačem filmu Gori vatra režiserja Pjera Žalice, potem pa doma skoraj 20 let niste snemali omembe vrednih vlog. Ste si pa ustvarili izjemno kariero v Hollywoodu. Kako vam je uspelo to?
Samo en način je, kako se prebiješ do hollywoodske produkcije A, to je kasting oziroma avdicija: in dobiš vlogo. Ni druge možnosti, ne gre brez tega. Res sem igral z velikani tega posla, ki sem jih že prej cenil, potem pa sem dobil možnost zaigrati z njimi. Od Garyja Oldmana, Benicia del Tora, Brada Pitta, Angeline Jolie, igral sem s Timom Robinsonom, Benom Kingslyjem, ne vem, s kom še, pozabil sem. Nikoli nisem bil neka zvezda, ki bi jo po filmskih vlogah prepoznavali na letališčih, še zamaskiram se, da me težje prepoznajo. Jaz ne bi zmogel biti zvezda. Kolikor sem to spoznal, rečem vsem, ki jim zavidajo in bi radi bili zvezde, naj pazijo, česa si želijo, ker je takšno življenje groza, groza! Zame je to grozljivka, sinonim za propadlo življenje! Lahko imate milijone, pa ne morete v trgovino po nakupih. Nimate nikakršne možnosti za svobodno gibanje, ki je zame tako rekoč najpomembnejša stvar v življenju. Brez nje življenje nima smisla, ne glede na to, da prinaša veliko denarja. Ko mene doleti kak večji hollywoodski honorar, sem naenkrat ves izgubljen, ne vem, kaj bi sam s seboj. Lahko pa si predstavljam, kako je, ko dobiš 20-milijonski honorar. Sploh se ne želim ukvarjati s takimi stvarmi.

Četudi ste igrali s svetovno hollywoodsko elito, vam je intimno največ pomenilo, da ste lahko igrali z največjimi jugoslovanskimi zvezdami, kot sta Bogdan Diklić in Dragan Nikolić ‒ imeni, ki mlajšim ljubiteljem filma najbrž ne pomenita nič več ...
To so junaki mojega otroštva, igralci moje mladosti, to so moji "Odpisani", pa "Maratonci", najboljši film, kadar koli posnet! Ko so mi rekli, da z Bogdanom Diklićem igram v istih prizorih, me je dobesedno spodsekalo, skoraj sem umrl od strahu! Pa pozneje z Draganom Nikolićem, čeprav je bil strah že manjši, ker sem z Diklićem prebil led igranja z velikimi zvezdami. Majčkeno dozo strahu sem občutil nekaj prvih dni, ko sem začel delati z Angelino Jolie, no, po sodelovanju z njo in Bradom Pittom pa je za zmeraj izzvenel kakršen koli strah. Ko ob meni stoji Gary Oldman, mi je popolnoma enako, kot če ob meni stoji kolega iz sarajevskega gledališča. Popolnoma sem izgubil kakršen koli občutek, da so kaj več od mene. Pravzaprav sem dojel, da so to ljudje kot mi, da imajo podobne človeške in igralske dileme v kadru, kot jih imam sam, in da razen tega, da so se rodili ob pravem času in na pravem kraju, ni nikakršne potrebe, da jih gledam kot pomembnejše ali večje od sebe. Edina razlika med nami je, da so oni bolj posvečeni svojemu delu. Ko se zdaj ukvarjam z vlogo, se z njo ukvarjam tako, kot so me naučili oni. Od njih sem se naučil, da je to pri igri najpomembneje – oni nikoli niso dovolili, da imajo v filmu kak slab kader. In to je vse.

Kako gre drobna anekdota, v kateri nastopa eden največjih ameriških režiserjev Terrence Malick, ki med drugim priča o tem, da so tudi največji prepoznali vašo nadarjenost?
Kot režiserja ga imam res rad, klicali so me iz njegove produkcije in ponudili honorar, ki je za naše razmere sicer v redu, a v primeri s honorarji, ki jih tam prejemam sicer, je bila to miloščina. Zato sem rekel producentu, naj me ne kličejo več, ker me s tem žalijo. Znova so me poklicali in znova sem jih zavrnil. In nato me je poklical Terence Malick in rekel: "Hej, Feđa, Terry tukaj," vprašam: "Kateri Terry??" "Terrence Malick!" In razmišljam, kdo neki ve, da sem zavrnil film in se zdaj šali? Emir Hadžihafizbegović sicer običajno pripravlja take potegavščine, a on ne govori angleško. In medtem ko razmišljam, kdo se šali z menoj, reče: 'Res, 'Terrrence Malick sem, kličem zaradi filma'. On je namreč kasting za ta film pripravljal deset let in že takrat si je mene zamislil v eni od vlog. Rekel je: "V tej vlogi ne vidim nikogar drugega, prosim vas, sprejmite jo. Igra tudi Ben Kingsley, in ko boste prispeli na snemanje v Maroko, ga že z letališča pokličite in vprašajte, kakšen honorar dobi. Če bo le za dolar višji od vašega, se obrnite in se vrnite z naslednjim letalom." In sem mu rekel: "Pridem, a bom to res storil." Seveda ga nisem mogel več zavrniti. Na snemanju pa sem seveda Kingsleyja takoj vprašal, kakšen honorar dobi, in je rekel: "Vsi imamo enak honorar, vprašaj kogar koli. Tudi mi smo se sprva pritoževali, a imamo vsi enak honorar."

Srečanje z Bradom Pittom in Angelino Jolie, ki sta bila takrat še par, pa vam je bolj kot pri igranju ali zasebno – sta namreč botra vaši hčerki Ayi ‒ prineslo prelomnico v pisateljskem delu. Na njuno pobudo ste začeli pisati osnutek filmskega scenarija, a trenutno kljub nekaj ponudbam snemanja filma ali nadaljevanke še ni na obzorju. Tako je po devetih letih pisanja vaša avtobiografija izšla v obliki knjige, ki ima večpomenski naslov – Blank, prazna stran. Drži, da obstaja glede tega še ena zanimiva anekdota?
Angelina mi je podarila i-pad, da bi lahko pisal ta Blank, ki takrat še ni imel imena. Ko odprete aplikacije za pisanje, je tam ikona za prazen list papirja, pod katero v angleščini piše blank, torej prazna stran, nanjo kliknete in pišete. Ko sem napisal kakih 30 strani, sem jima jih poslal, naj prebereta, še vedno pa ni bilo naslova, zato je pisalo Blank. Ko sta prebrala, sta rekla: "Uaaau! Pa tudi naslov je genialen!" In sem se vprašal, kakšen naslov neki, in se spomnil – A! Blank! In ko sem pozneje videl, katere pomene vse lahko ima ta beseda, vsak del knjige bi lahko imel kakšnega od teh pomenov, drugo ime za to knjigo preprosto ni bilo več mogoče.

Knjiga Blank se konča z ganljivim posvetilom hčerki Ayi. Ta sicer knjige o vaši življenjski zgodbi s številnimi do obisti iskrenimi in razgaljajočimi priznanji še ni prebrala. A pravite, da tudi zaradi njenega rojstva še bolje razumete, kaj so pred desetletji preživljali vaši bližnji …

Takrat mi je bilo vseeno, kaj kdor koli misli, tudi moja mama, sestra, ker ko se drogiraš, so prioritete drugačne, ne zanima te. Te ljudi vidite kot oviro na poti do heroina, bolj jih sovražite kot pa imate radi. Vem, da je grozno, če gledaš svojega otroka, kako ti umira pred očmi, pa ne moreš nič spremeniti. To mi je bilo jasno že takrat, a mi je bilo vseeno, seveda pa kot oče to lahko začutim. In ne vem, kaj bi sploh naredil, če bi izvedel, da je poskusila heroin.

Kako bi najbolje strnili posvetilo svoji hčeri, zapisano na koncu knjige?
Edino navodilo, edina beseda, ki sem ji jo napisal, predzadnji stavek v tem posvetilu je: "Uživaj – to je smisel." In to je res smisel življenja. Nikakršnega cilja nimamo, niti smisla – življenje samo po sebi je smisel. Smisel življenja je življenje. Nič več od tega. In to sprejmite in nehatje iskati neko globino, ki ji niste kos, se pa egocentrično vidite kot najpomembnejše bitje, ki da ima neko misijo, da bo bogvekaj naredilo na tem planetu – ne bo, ničesar ne bo naredilo in nespametno se je s tem ukvarjati. In vidimo, da ljudje s tako misijo ustvarjajo največje težave na tem planetu.

Uživati v vsakem zalogaju hrane, v vsakem pogledu, v vsakem sončnem zahodu, vsak dan. Vsak dan se zbudim srečen, da sem se sploh prebudil. In ko vidim, kaj vse sem že naredil v tem življenju, ko vidim spečo hčerko, vem, da nimam nikakršnih težav. Jaz že živim toliko dodatnih življenj, ki naj jih ne bi, da sem zelo hvaležen vsako jutro, ko odprem oči. Samo zato, ker sem jih sploh odprl. In to je to. Kolikokrat se bom še prebudil? Vsakič, ko se vozim z motorjem in zavoham vonj po lipi, ki ga obožujem, pomislim: kako malokrat v življenju mi ga bo še dano občutiti? Ni pomembno. Smrt ne boli, to je pomembno, da se naučimo. Da na onem svetu ni trpljenja, ker onega sveta ni. Vse, kar imate, je zdaj. In tega ne zapravite – kot sem jaz zapravil čas za nepomembne zadeve, čas pa je edino, kar imamo, in imamo ga tako pošastno malo. In vsak dan mora biti nadvse izkoriščen.

Vrsto let veliko svojega časa namenjate predvsem padalstvu, letenju z žirokopterjem in vožnji z motorjem, ki je vaše najpogostejše prevozno sredstvo, tudi za zelo dolge razdalje. Vrsto let ste tudi predajali inštruktorsko znanje v letalski šoli. Ali lahko zdaj, ko ste opremljeni z bogatimi izkušnjami, prepričano trdite, da je letenje veliko boljše mamilo od katere koli druge?

Veliko, veliko, veliko boljša! Skakanje iz letala, vožnja z motorjem, sem res motorist za ekstremne razdalje, ne poznam nikogar, ki bi letno naredil toliko kilometrov. Ta vrsta sprejemanja informacij, pogleda, ki ga imate, občutka vetra na koži, ti vonji, včasih tudi smrad, ki ga zaznavate, vse to je na neki meditativni ravni bistveno boljše od mamil, neprimerljivo! Če vam pod roke prej pride mamilo kot pa te izkušnje, vam lahko rečejo, da je mamilo kot letenje, a v resnici ni niti blizu občutkom, ko zares letiš.