"To je resna igra, v kateri dan za dnem sodelujemo vsi, s tem ko kulturne elemente sodobnosti in preteklosti uporabljamo kot majhne opeke pri gradnji," v svoji novi knjigi zapiše Valentina Tanni.

Internetni memi v vseh svojih različnih oblikah in variacijah – podobe s pripisom, videi, fotokaprice, krilatice in performativne verige – (so)oblikujejo naš pogled na svet in razgaljajo kulturno logiko, ki temelji na neskončnem remiksanju, prilaščanju in preoblikovanju pomenov. Družbene in politične razsežnosti memov so pogosto predmet strokovne obravnave, Valentina Tanni pa je ena redkih, ki kaotični svet spletne participatorne kulture raziskujejo v polju estetike. Na vprašanje, ali so memi umetnost, odgovarja pritrdilno, a z opombo: "Mema ne moreš izluščiti iz konteksta in ga preučevati kot samostojno umetnino, in prav tako ga ne moreš uokviriti in obesiti na steno".

Italijanska umetnostna zgodovinarka, kustosinja in predavateljica se v svojem raziskovalnem delu torej osredotoča na razmerje med umetnostjo in tehnologijo, prav posebno pozornost pa namenja internetni kulturi. Trenutno uči digitalno umetnost na Politehniki v Milanu. Lani je pri založbi Nero izšla njena knjiga Memestetika. Večni september umetnosti, ki jo je v slovenskem prevodu prejšnji mesec izdal zavod Aksioma. Za njihov program v koprodukciji s Kinom Šiška Taktike in praksa je zasnovala konferenco, v okviru katere vodi serijo pogovorov na temo memov in participatorne kulture. Potekali bodo do 23. junija, spremljate pa jih lahko tukaj.

Sorodna novica "V t. i. postsnowdnovski družbi optimistični odnos do spleta izpred desetih let deluje otročje"

V spodnjem intervjuju Valentina Tanni med drugim pojasni, kakšna je povezava med umetnostjo performansa in novodobnimi "izzivi" na družbenih omrežjih, razmišlja o tem, kako se bodo memi razvijali v prihodnosti, in analizira spremembe v našem odnosu do umetnosti. Vabljeni k branju.

V svojem delu se posvečate (novo)medijski umetnosti, s fokusom na internetni kulturi. Kaj je v vas sprožilo akademsko zanimanje za to področje?

Kot umetnostna zgodovinarka sem leta 2012 v Rimu diplomirala iz sodobne umetnostne zgodovine: v diplomi sem raziskovala internetno umetnost, torej sem se že ukvarjala z odnosom med umetnostjo in internetno tehnologijo. Od nekdaj me je zanimalo, kako umetniki skozi zgodovino uporabljajo – in zlorabljajo – tehnologijo. Novomedijsko, internetno in interaktivno umetnost preučujem že nekaj desetletij, od leta 2013 naprej pa se osredotočam predvsem na spletne kulture. Med drugim skušam razumeti odnos med amatersko produkcijo na spletu in delom postinternetnih umetnikov.

Leta 2014 sem v ljubljanski galeriji Škuc kurirala razstavo Večni september – vzpon ljubiteljske kulture: to je bil pravzaprav začetek poti, ki je pripeljala do izdaje knjige Memestetika. Knjiga ima dve izhodišči. Prvo je moje zanimanje za spletno kulturo, za to, kako internet vpliva na produkcijo, konzumiranje in estetiko podob; kako te podobe vplivajo na svet umetnosti? Drugo je bil fenomen odnosa med umetnostjo in občinstvom – tako online kot tudi offline sem opazila spremembe v odnosu do umetnosti. Ljudje opuščajo nekdanji spoštljivi odnos, idejo, da je treba umetnost kontemplativno in pasivno motriti (čeprav popolnoma pasivna recepcija seveda ne obstaja). Umetnost se je pomešala z vsemi drugimi podobami, ki krožijo po spletu: ljudje so si začeli podobe prisvajati, jih krasti in jih prirejati in pri tem niso bili pozorni na to, ali so to umetnine ali ne. Umetnost je zdaj torej obravnavana enako kot vse druge vrste podob.

Ste se podali na področje, ki je bilo v obdobju vaših raziskovalnih začetkov še bolj ali manj neraziskano z vidika umetnostne teorije in zgodovine?

Preučevanje internetnih memov v akademskem polju ni nekaj popolnoma novega, nezaslišanega. To je tema, ki se ji po navadi posvečajo na drugih oddelkih, po navadi na tistih za medijske študije, komunikologijo in semiotiko. Tema je relativno nova samo za področje umetnostne zgodovine – praviloma gre za vzpostavljanje vzporednic med jezikom umetnosti in med strategijami ter estetiko, ki jo najdemo v memih in viralnih podobah. Nova je tudi hipoteza, da so memi morda sami po sebi oblika umetnosti.

Podnaslov knjige Memestetica, Večni september umetnosti, se navezuje na konkreten zgodovinski mejnik: septembra 1993 se je internet, ki je bil prej namenjen predvsem za akademsko občinstvo, odprl za množice. Pred tem se je občinstvo v manjših valovih povečevalo prav v septembru, sorazmerno z vpisom novih študentov. Od leta 1993 pa se pritok novih uporabnikov ni ustavil, ampak je postal trajen pojav. Zdaj smo pri skoraj petihmilijardah uporabnikov, kriza zaradi covida-19 je še povečala uporabo interneta. Kaj vse potegne ta rast za seboj?

Covid-19 je prav gotovo še pospešil proces povezovanja ljudi na spletu. Upam, da je bila ta situacija priložnost, da so se ljudje zavedeli, da je internet lahko tudi sredstvo za podajanje človeških občutij in prostor za vzpostavljanje resničnih skupnosti. Opazila sem, da so se mnogi otresli predsodka, da je internet nekaj hladnega, golo orodje, ki ljudi ne povezuje zares. To ni bilo nikoli res. Vem, da smo že utrujeni od tega, da smo ves čas na spletu – ljudje smo pač telesna bitja in moramo svet dojemati tudi prek svojega telesa – ampak obenem se lahko na ta način resnično povežemo. Mreža je zgrajena iz ljudi, iz človeških čustev. To seveda ni stoodstotno res: vemo, da mreža ni nevtralna, da jo naseljujejo tudi algoritmi in številni avtomatski procesi ter da nanjo močno vplivajo trg, gospodarske in politične silnice. Obenem pa smo kot družba dojeli, da smo resnični adut interneta ljudje.

Na razstavi v Galeriji Škuc, ki ste jo omenili, ste si zastavili vprašanje, kaj danes pomeni biti umetnik v kontekstu internetne umetnosti. Umetnik namreč ni več nujno ustvarjalec, ampak včasih le še kurator najdenih podob, produkcija pa ni prepuščena samo "kvalificiranim" posameznikom. Imate danes na to odprto vprašanje iz leta 2014 kakšen odgovor?

Na neki način je to vprašanje še vedno odprto, a mislim, da si že lahko dovolimo določeno mero refleksije. Živimo v zgodovinskem, kaotičnem obdobju prehoda: prehajamo iz enega kulturnega konteksta v drugega. Treba se je zavedati, da se je umetnost kot družbeni koncept v zgodovini človeštva že večkrat preobrazila. Umetnost je zgodovinsko, geografsko ter družbeno pogojen in umeščen koncept, ki se skozi čas spreminja. Sistem, kakršnega poznamo danes, se je vzpostavil razmeroma nedavno, v 18. stoletju. Trenutno smo še vedno v obdobju prehoda, tako da je težko razumeti, kam natančno gremo. Bomo pa morali v naslednjih letih na novo premisliti številne koncepte, na primer to, kaj pomeni biti poklicni umetnik. Dostopnost orodij produkcije in distribucije je kar naenkrat ogromna. Ljudje nimajo dostopa samo do orodij, ampak tudi do skupnosti drugih ustvarjalcev. Imajo priložnost ustvarjati, obenem pa lahko ves čas spremljajo, kaj ustvarjajo drugi, kar ima veliko vlogo pri njihovem opolnomočenju.

Institucije se počasi začenjajo ozirati onkraj sebe. Amaterska umetnost se ni rodila včeraj: ljudje od nekdaj ustvarjajo vsebine zunaj meja "uradnega“ umetniškega sveta – razlika je tem, da v preteklosti vse te produkcije nismo mogli videti. Zdaj pa so dostopne gore teh vsebin in včasih so bolj zanimive od tega, kar se dogaja v institucionalnih okvirih. Ne moremo si zatiskati oči, kot da vsega tega ni.

Morda bo šla evolucija v to smer, da bomo imeli več kot en sam sistem umetnosti. Ne bo šlo samo za dualizem tega, da si notri (insider) ali zunaj (outsider), kot je veljalo doslej, pač pa se bodo vzpostavili različni sistemi, ki bodo delovali po različnih ekonomskih modelih in uporabljali različne načine komunikacije.

V knjigi pojasnjujete koncept contrapasso. Umetnost ni več nedotakljiva, postala je zakladnica, vir za črpanje vsebin, ki si jih lahko ustvarjalec prilašča, jih modificira, jih memeficira. Ta "brezbrižnost" do intelektualne lastnine je pravzaprav umetniška strategija iz petdesetih let 20. stoletja.

V novejši zgodovini umetnosti je več precedensov, ki jih lahko povežemo s tem, kako ljudje danes stopamo v interakcijo s podobami. Meme lahko povežemo s konceptom détournementa (fr. preusmerjanje, ugrabitev) – to je bil lingvistični prijem, ki so ga aplicirali situacionisti na koncu petdesetih, v šestdesetih in delu sedemdesetih let. To je ideja "ugrabitve“: kraje podobe in spreminjanja vsebine. Po navadi je šlo za menjavo besedila, ki je spremljalo določeno podobo, kar je včasih pripeljalo do radikalne spremembe v pomenu.

Najdemo lahko tudi veliko vzporednic med umetnostjo performansa in podvigi, ki jih ljudje izvajajo na platformah, kot sta YouTube in TikTok. Ljudje uporabljajo svoja telesa, včasih tudi preizkušajo vzdržljivost telesa in uma na podoben način, kot so to v preteklosti počeli umetniki performansa. Z vidika umetnostne zgodovine je ogromno spletnih vsebin, ki jih lahko razumemo kot konceptualno umetnost.

Kanadski literarni teoretik Darren Wershler je bil eden prvih, ki so opazili širjenje "divjega konceptualizma" po spletu. Ideja "konceptualizma v divjini" se nanaša na odkrivanje projektov konceptualne umetnosti, ki jih izvajajo posamezniki, ki niso na noben način povezani s svetom umetnosti; pogosto se sploh ne zavedajo, da citirajo slavne umetniške projekte. Te reference so zanimive, pa čeprav niso bile namerne: pokažejo nam, da se ljudje poskušajo izražati na nove, izzivalne, eksperimentalne načine.

Omenim lahko še navezave na gibanji nadrealistov in dadaistov: na spletu smo priča zelo veliki naklonjenosti nesmislu, čudaštvu. To je strategija subvertiranja koncepta resničnosti; ljudje iščejo in tudi sami ustvarjajo namenoma čudaške, nesmiselne podobe. Kritiki opažajo, da predvsem generacija Z ustvarja skrajno obskurne meme, ki spominjajo na dadaistično umetnost. Iščejo pristope nekonvencionalnega doživljanja resničnosti, včasih na skrajno filozofski način. Primerjavo z dadaizmom lahko razširimo na primerjavo dveh sorodnih, težkih zgodovinskih obdobij. Ljubezen do čudaštva in iskanje pomena, ki ni razumljiv na prvi pogled, je morda spontan odziv na nasilno, dezorientirajoče zgodovinsko obdobje. Dadaisti so ugotavljali, da v svetu, ki gori, sploh ni mogoče proizvajati smisla. Komu se bo to zdelo nihilistično, a obenem so na ta način utrjevali humanistične vrednote, pa čeprav v negativni obliki. Verjamem, da se tudi danes mladi včasih odzivajo s "čudaštvom“, ker skušajo osmisliti svet, ki ga ne razumejo in ki jim ni naklonjen. Na neki način je to revolucionarna spontanost.

V knjigi vzpostavite tudi vzporednice med t. i. "plankingom" in deli Brucea Naumana, med izzivom vedra ledene vode (ang. ice bucket challenge) in umetniki gibanja Fluxus. Pa vendar enih in drugih akcij teorija umetnosti ne more vrednotiti na isti ravni?

Ne gre za vprašanje ravni, za rangiranje v tem smislu. Jasno, da so to različni pojavi, ki pa so si podobni po estetski in včasih tudi konceptualni plati. Naivno bi bilo trditi, da izvirajo iz istega kraja. Konceptualna umetnost in umetnost performansa sta se rodili v filozoskem, kulturnem miljeju. K eksperimentiranju sta pristopali s kultiviranega položaja. Pravim samo, da je težnja po eksperimentiranju z lastnim telesom spontan trend, ki smo mu priča na spletu. To je namig za razumevanje širše slike in tukaj vidim vzpon novega, ljudskega jezika umetnosti, ki je včasih podoben tistim, ki jih poznamo iz zgodovine umetnosti. Stične točke med njimi so v vprašanjih, kaj pomeni biti človek.

Ko vidimo fotografije iz muzejev, na katerih ljudje razgalijo zadnje plati pred sliko Treh gracij ali pa pozirajo pred Rodinovim kipom v drži iz videospota za komad Single Ladies, to ni samo duhovita domislica? V resnici na novo vrednotijo naš odnos do umetnosti?

Točno tako. V razstavnih prostorih, kakršni so galerije in muzeji, smo priča spremembam, ki so vzporedne manipuliranju podob na internetu. Na delu je enak odnos do umetniškega dela: ljudje so se pripravljeni igrati, stopiti v interakcijo z vsebinami, namesto da bi jih samo opazovali. Mladi so odraščali v okolju, ki ga določajo interakcije, remiksi, ponovna uporaba. Popolnoma razumljivo se mi zdi, da se to prezrcali na njihov odnos do predmetnega sveta. Čutijo potrebo pustiti svojo sled ali pa celo vstaviti sebe v sliko.

Bodo memi v prihodnosti postali splošno sprejeta oblika umetnosti, ki jo bo širša javnost dojemala kot vredno razstavljanja v muzejih in galerijah? Je galerija sploh primeren prostor zanje? Ali meme lahko preživi, ko ga enkrat odrežeš od interneta?

Ne, galerije in muzeji niso primerni za razstavljanje kakršne koli umetnosti, ki ni statična. Tudi v preteklosti niso bili primerni za razstavljanje performansa in številnih oblik konceptualne umetnosti.

V mainstreamovskem umetniškem svetu je veliko ustvarjalcev, ki iščejo navdih pri memih, pa tudi v muzejih se občasno dogajajo take razstave. Verjamem, da bo tega v prihodnosti še več. A ko vidimo meme v tradicionalnih razstavnih prostorih, nam to lahko ponudi le površen vpogled, pokušino.

Razstave memov v galerijah so v prvi vrsti dokumentacija nečesa veliko večjega, kar se v resnici dogaja (in nenehno spreminja) drugje. Pri memih se mi zdi najbolj zanimivo to, da gre za orjaški kolektivni, trajajoči performans manipuliranja vsebin. Ko me ljudje vprašajo, ali je meme umetnost, odgovorim, da je – a ne v tem smislu, da lahko vzameš en sam meme, ga uokviriš in obesiš na steno. Vedno jih je treba dojemati kot grozde vsebin; svojo moč črpajo iz cele verige drugih podob. Mema ne moreš izluščiti iz konteksta in ga preučevati kot samostojno umetnino, ker je to cel sistem.

Memi imajo zaradi svojih specifičnih kontekstov in simplističnega humorja izjemno kratek rok trajanja. Nekaj, kar je danes na smrt duhovito, bo že naslednji teden bistveno manj smešno, čez dva meseca pa popolnoma izpeto. Memi se hitro menjajo in izginjajo. Verjetno to stroki otežuje njihovo preučevanje?

Res je. Svet viralnih vsebin opredeljuje neverjetna hitrost: stvari se bliskovito spreminjajo in včasih že po kratkem času zapadejo v pozabo. Po mojem mnenju je to imanentna lastnost tovrstne umetniške prakse. Za umetnostnega zgodovinarja to seveda ni lahko in prav v tem tiči razlog, zakaj sem potrebovala toliko časa za pisanje in izdajo Memestetice. Nisem bila prepričana, da lahko ustvarim komentar, ki bo ostal relevanten za daljši čas. Potem pa sem se spomnila, da je poslanstvo kulturnih raziskovalcev interpretacija fenomenov – tudi če so spremenljivi in bežni. Razvila sem določen sistem: na svoji spletni strani zbiram, katalogiziram in poskušam razbrati trende med memi. To je moje raziskovalno orodje.

Največji izziv je, kako ne postati obseden z idejo, da moraš biti ves čas na tekočem. Treba se je odreči ideji, da boš lahko kdaj pregledal in katalogiziral vse, kar nastane. Če hočeš preučevati internetno kulturo, moraš preživeti res veliko časa na spletu – to pa pomeni, da te povezave, smernice in debate vodijo v tisoč različnih smeri, zelo lahko je izgubiti rdečo nit. Na ta način ne moreš nikoli zbrati dovolj koncentracije, da bi se v kaj res poglobil. Večkrat sem se že zalotila pri tej zablodi.

To je utopičen projekt, ampak ljudje potrebujemo utopične projekte. Človeški um vedno išče načine za kategorizacijo in sistematizacijo sveta, ker na ta način osmišljamo resničnost.

Vas raziskave pripeljejo tudi na "temno stran interneta"? Kultura memov v ospredje prinaša obrobne subkulture; nekatere med njimi so skrajno reakcionarne, sovražne, populistično demagoške. Najbolj očiten je primer altrightovskega žabca Pepeta. Ločujete meme na etično dobre in slabe ali pa sta to le dve plati iste medalje?

Ne osredotočam se na kontroverzne vsebine, seveda pa naletim nanje in jih občasno tudi vključim v svoje raziskave. Zbiram predvsem meme, ki so na neki način povezani z umetnostjo. Zanimivo se mi zdi, da memi, ki se naslanjajo na umetnost, še posebej moderno in sodobno umetnost, po navadi izražajo posmeh.

V seriji spletnih pogovorov Memestetica bo moj naslednji gost Joshua Citarella, ki preučuje politične spletne subkulture in njihov vpliv na politična stališča mladih. V povezavi s tem ima zanimiv uvid: prvič v novejši zgodovini ne moremo ločiti levičarskih in desničarskih vsebin samo na podlagi sloga, vizualnih karakteristik. Seveda razumemo razliko na podlagi vsebine, a včasih je šlo med tema dvema poloma za veliko razhajanje v vizualnem slogu, fontu, barvah, opravah likov. Zdaj pa ni več tako. Mladi uporabljajo isti kod, ne glede na politično pripadnost.

Ali si upate podati kake napovedi za prihodnost memov? Vidite kakšne svetovne smernice, ki se prebijajo v ospredje? Zdi se, da se je kultura po zaslugi TikToka od fotografij preselila k videoformatu.

Prihodnosti interneta ni lahko napovedovati. Vsekakor drži, kar omenjate: memi postajajo vse bolj performativni, privzemajo obliko videov in animiranih gifov. Uporabniki TikToka gradijo ogromne performativne verige memov: svoje videe zmontirajo z videi drugih uporabnikov, na ta način nastajajo celi filmi, dobili smo že cel muzikal in amatersko grozljivko. Memi so tudi vse bolj raznoliki, kompleksni, zato jih je vedno težje definirati. Obstajalo je že več definicij, ki pa danes delujejo zastarelo, nezadostno. Memi nekako nočejo ostati znotraj predpisanih okvirov. Najprej smo uporabljali definicijo, ki je izvirala iz biologije oz. iz misli Richarda Dawkinsa, a „prevedena“ za svet interneta. Ampak iz leta v leto je težje razmejevati meme, viralne vsebine ipd.

Ko sem začela leta 2011 spremljati sceno, so bili memi preprosti, vsi so se naslanjali na ironijo in obstajalo je samo nekaj različnih obrazcev, ki so se ponavljali v nedogled. Danes obrazec še vedno obstaja, a ni več v ospredju: ljudje se odmikajo od predpisanega vzorca. Morda si upam napovedati, da bodo memi sčasoma ne ravno izginili, ampak se zlili z drugimi vsebinami na spletu.

Kateri meme vam je najbolj pri srcu? Zasledila sem, da ste bili navdušeni nad nedavnim trendom Everything is Cake, fotografijami tort v oblikah najrazličnejših predmetov iz vsakdanjega sveta.

Everything is Cake je eden mojih najljubših v zadnjem času; zdi se mi resnično filozofski. Če bi morala izbrati najljubšega med vsemi, pa bi bila to Disaster Girl. Njen izraz se da aplicirati na ogromno situacij, nagovorila je ljudi.