Odkar je leta 2015 začela izdelovati avtorske meme, se njeno občinstvo nenehno širi. Svoje meme, zbrane pod imenom Sve su to vještice (To so same čarovnice), danes objavlja na treh platformah, na Facebooku, Instagramu in na spletni strani. Njena Facebookova stran ima več kot 50.000 sledilcev. Obenem pa na Spotify vodi tudi istoimenski podkast, kjer obravnava teme, ki jih je odprla z memi.

Osnovna ideja je, da na slike znanih oseb postavlja misli, ki skozi humor in ironijo prevprašujejo in pretresajo pričakovanja in zahteve, ki jih ima družba do žensk, položaj ženske v družini, službi in zgodovini, družbenopolitične razmere, popkulturo in vsakodnevne bese mlade ženske v 21. stoletju. Prva oseba na njenih memih je bila filozofinja Simone de Beauvoir, krog pa se je od tedaj razširil še na različne osebe iz sveta umetnosti in politike, med drugim so to Karl Marx, Charles Bukowski, Marina Abramović, Jennifer Lopez, Slavoj Žižek, Frida Kahlo, Sylvia Plath, Meryl Streep in vrsta drugih.

Hana Ćurak je sicer raziskovalka na področju kulture in komuniciranja z izkušnjami v mednarodnih odnosih in politiki. Je velika oboževalka uvajanja multimedijskih projektov, ki sčasoma postanejo platforme za promocijo kulture dialoga in Bosne in Hercegovine, ter pisanja poezije. Trenutno kot producentka sodeluje z znanimi bosanskimi vizualnimi umetniki in umetnicami, vendar pravi, da se ne želi definirati skozi poklice, ki jih opravlja.

Vabljeni k branju celotnega intervjuja, v katerem je med drugim govorila o tem, zakaj se je lotila ustvarjanja memov, skozi katerih politično teorijo najbolj razume njihov vpliv in v kakšnem smislu ostajajo subverzivni.

Koliko ste bili stari in kaj vas je spodbudilo k ustvarjanju prvih memov? Je bila to feministična jeza?
Takrat sem bila stara 18 let. Prihajam iz privilegiranega družinskega okolja, vzgajali so me v feminizmu, moja feministična jeza je bila v meni od začetka. Začelo se je s tem, da sem morala nekoč likati, kar sem sovražila. Redko sem likala jaz, običajno je to počela mama. Tako mi je šlo na živce to delo, da sem si zraven predvajala Mumine. In v tistem trenutku se je rodila ustvarjalna ideja, da bi naredila mem, pri katerem bi skozi sliko "socially awkward penguin" (ena od memovskih klasik, op. avt.) tematizirala feministične dihotomije: kaj se od nas punc pričakuje in kako me to doživljamo. Prvi memi so bili: "poroči se, spremeni vlogo ženske od znotraj", "lika, ne lika". Ko sem si vse to zamislila, se mi je zdelo, da bi bilo najbolje, da bi bila moja maskota Simone de Beauvoir. To pa zato, ker je tista feministka, ki je najbolj znana v mainstreamovski kulturi in v šolah. Primerna se mi je zdela tudi zato, ker je njena najbolj razširjena fotografija, tudi v učbenikih, tista, na kateri ima t. i. resting bitch face (nataknjen izraz).

Pa ste v začetku objavljali meme samo na svoji Facebookovi strani ali ste takoj naredili tudi posebno Facebookovo stran, na kateri bi zbirali vse te meme na enem mestu?
Takoj sem naredila stran. To so bila leta, ko na Balkanu memi še niso bili tako priljubljeni – bili so še vrsta alternativnega humorja. Kar se je sčasoma spremenilo. V Bosni so bile priljubljene Facebookove strani, ki jih je vedno ustvarjala moška družba, vedno so izražale samo moške poglede in perspektive. To mi je šlo na živce, ker sem se s temi ljudmi družila in sem pričakovala več od njih. To je bil tako na neki način odgovor na njihovo vzpostavljanje dominantnih patriarhalnih matric in tudi na splošno odgovor vsem mladim, ki sledijo tradicionalističnim vzorcem. Vendar pa tega nisem počela s ciljem, nisem si mislila, da bo priljubljeno, še več, zelo presenečena sem bila, ko je stran dobila tolikšen odziv.

Najprej je verjetno za stran vedel samo vaš prijateljski krog. Kdaj pa vam je postalo jasno, da je stran zaslovela, da je šlo to prek prijateljstev in znanstev? Da so memom sledili ljudje, ki jih niste poznali ... Kako ste doživeli ta začetni trenutek viralnosti vaših memov?
Takrat nisem imela veliko prijateljic, v Sarajevu sem bila osamljena. Vedela sem, da obstajajo ljudje, ki razmišljajo kot jaz, ampak sem bila preveč sramežljiva, da bi pristopala do njih. Ta svet memov je postal način, na katerega sem se lahko odprla svetu, predvsem tistim ljudem, ki so me sicer poznali v analognem svetu, a se nisem znala povezati z njimi. Prijatelji iz moškega prijateljskega kroga so najprej sledili strani, potem pa jo začeli namerno ignorirati. Stran so sprva gledali ti prijatelji in širše skupina ljudi, ki sem jih videvala po kavarnah in razstavah po Sarajevu, pa skupina iz organizacije Crvena, katere članica sem bila. In od tam je šlo svojo pot.

Niti na Instagramu niti na Facebooku sicer ne sledim pravilom, ki naj bi obstajala za te platfome: ob kateri uri je najbolje objavljati, kako dobiti čim večji krog sledilcev.

Oboževalski krog Vještic se kljub temu ves čas širi, večji pa postaja tudi nabor oseb na memih, to so politične figure, igralke, pisateljice, itd. Kako oblikujete ta izbor?
Vještice so skozi leta spremenile obliko, vedno pa sem uporabljala osebe, ki so v tistem trenutku zame predstavljali nekaj pomembnega, nekaj, kar želim portretirati, izraziti. Takoj za Simone sem uporabila Marxa kot maskoto vseh teh fantov, ki so začeli ignorirati mojo stran. To so bili fantje, ki so zelo ponosni, da so levičarji, a se je izkazalo, da vedno udari ven šovinizem, če koplješ malo globlje v njih … standardno balkansko. Zatem je prišla Virginia Woolf, skozi katero sem želela govoriti bolj iz sebe. Oseb je veliko, vedno je šlo za kombinacijo tega, kako si predstavljamo resnično osebo za sliko in problem , ki ga hočem skozi to prikazati. Za Virginio Wolf vemo, da je bila duhovita in sproščena, da se je veliko šalila. To sem želela povezati z nečim, kar opažam kot aktualen problem. Zdaj se osredotočam bolj na prizore iz vsakdanjega življenja, osebne odnose, niso mi več tako pomembne osebe, ampak bolj vizualizacija neke situacije.

Katera tematika vam je trenutno najbližje?
Mama mi je pred kratkim poslala stran writers doing things, to me zelo navdihuje, denimo Hemigway, ki plete, in podobne stvari. Ona je kul mama, polovica memov je njenih, bolj duhovita je od mene.

Rekli ste, da Virginia Wolf najbolj predstavlja vas. Ampak ko gledate stare meme, ali so odraz vsega, kar se vam je tedaj dogajalo v življenju? Lahko takoj določite, s čim ste se takrat ukvarjali?
Popolnoma. Lahko spremljam svoje odraščanje, tudi to, kako sem se oddaljevala od nekaterih tem in problemov. Mi je pa zanimivo opazovati skozi razvoj memov razvoj sebe kot feministke in političnega bitja.

Na kateri točki so šle Vještice v svet? Danes imate podkast, vodili ste različna predavanja na to temo, v Zagrebu ste organizirali delavnico izdelovanja nalepk z Vješticeami v okviru festivala Vox Feminae ... Kdaj so postale Vještice zanimive nevirtualnemu svetu?
Mislim, da se je to zgodilo, ko sem dala svoj prvi intervju za enega večjih medijev. Takrat sem lahko prvič javno povedala svoje mnenja o svetu na višji ravni, bolj koherentno. Ko so ljudje ugotovili, da za temi memi stoji politično izobražena oseba, so me začeli klicati za različne iniciative ... a sem vseskozi hotela, da Vještice ostanejo neodvisen, humorističen način izražanja. Ne bi hotela, da postanejo nevladna organizacija.

Smo pa z dekletom, ki je lastnica trgovine z rabljenimi oblačili Rahatlook, (prej v Tuzli, zdaj na Dunaju), skupaj naredili kolekcijo spodnjega perila, ki so ga navdihnile Vještice. Kolekcija se je imenovala „Privatno je javno!“. Organizirali sva showroom v Sarajevu, ki je bil obenem politični dogodek in zabava, da družbi pokažemo, da je zasebno – javno.

Vještice je mogoče najti na treh platformah, Instagramu, Facebooku in na spletni strani, ob tem imate še podkast na Spotifyju. Kako se razlikujejo ti načini predstavljanja memov? Se razlikuje njihovo občinstvo?
Vsaka od platform ima lastno občinstvo, na Facebooku mi ne sledijo tisti, ki se ukvarjajo s feminizmom, ampak v glavnem ljudje, ki nimajo nobenih povezav s feminističnim aktivizmom, kar se mi zdi super. Na Spotifyju imamo okoli 500 poslušalk in poslušalcev, kar je veliko, glede na to, da se ne ukvarjamo s temami, ki spadajo v javni prostor. Za balkanski medijski prostor je to še vedno zelo subverzivno.

Pa se počutite, da tudi pišete tekst, ko ustvarjate meme? Je občutek podoben kot pri pisanju, izražanje odnosa do sveta? Koliko je mogoče izraziti?
Dobro je, da ste rekli tekst. Namreč, sem tudi kolumnistka spletnega portala tačno.net, in prek tega najbolj vem, da ni isti občutek in ni isti prispevek. Kot pesnici se mi zdi še najbolj podoben pisanju pesmi, je pa še vedno njegova estetska in politična vrednost vprašljiva. Še največ imam na koncu dneva od njih jaz, ker so moj odsev v ogledalu. Se mi pa zdi, da ima mem v tem trenutku daljšo življenjsko dobo kot besedilo. K memom se ljudje vračajo, uporabljajo jih za opis svoje intimne čustvene situacije. Večkrat se pa tudi zgodi, da kakšni šovinisti vzamejo vse dobesedno in ne razumejo ironije. Smešno jim je, ampak iz nekih drugih razlogov.

Vaš študij in siceršnja zanimanja prevevajo politične študije in filozofija. Skozi katero politično filozofijo je mogoče misliti meme? Obstaja teorija, prek katere ste kulturo memov bolje razumeli?
Absolutno. Eden izmed razlogov, zaradi katerih sem začela delati Vještice in se odločila, da to postane moj osebni projekt, je to, da me zelo navdihujeta Chantal Mouffe in Ernesto Laclau. Ne glede na kritike, ki se jih zavedam in jih tudi razumem, verjamem v teorijo radikalne demokracije. Zdi se mi ena najbolj svežih in bistrih političnih teorij. Strategije levega populizma poskušam vedno vključiti v Vještice. Če bi hotela na najbolj trapast memovski način razložiti, za kaj gre, bi rekla: "seks in humor za množice."

Pa tudi sama raziskujete meme? Kakšni se vam zdijo zanimivi? Kakšen je vaš odnos ustvarjalke do kulture memov?
To je Divji zahod! Veliko je plagiatorstva, kar me živcira, veliko je traparij, ki ne prispevajo k ničemur. Cenim duhovitost, dobri se mi zdijo Užas postmoderne in Užas postmoderne 2. V Sarajevu je skupina deklet ustvarila stran z memi, ki se imenuje LOL Seky. A zame vse skupaj ni življenjsko poslanstvo, zanimajo me druge stvari.

Se vam zdi, da je ta oblika nastala, ker jo potrebujemo? Je generacija, ki ne more izreči vsega skozi poezijo, filozofijo, druge oblike, in ali je mogoče odnos do sveta dejansko prikazati ravno skozi meme? Da je mem edina mogoča oblika, ki lahko ujame določene vsebine 21. stoletja?
Zoomerji (generacija Z) so mi zanimivi, čeprav jih ne razumem popolnoma. Oni uporabljajo meme za nepomembne stvari. Ta način je za nas milenijce nezamisljiv. Za nas je bilo še vedno zelo primitivno, nerazvito, v neki strukturi forme. Če vzamem v poštev vse, kar se dogaja v svetu, se mi zdi zanimivo, kako je ena cela generacija – zoomerji – v stanju, ko jim je smešno vse, kar ni smešno. Mislim, da izhaja iz tega, da se vse bolj oddaljujemo od možnosti, da bi pokazali resnične človeške občutke brez sramu in ponižanja. To sem že opazila že pri milenijcih. Ni kul reči, da ti je nekdo všeč, ker s tem izgubiš nekaj zaznane moči.

So memi po svoje oblikovali generacijo Z? Da zaradi poplave memov, v kateri so odrasli, lahko drugače govorijo in razmišljajo o svetu?
Ja, milenijci smo bili še zadnja generacija, ki je odrasla s televizijo, ne s spletom. Zoomerji pa so že odrasli s tem. A mislim, da se milenijci in zoomerji najbolje razumemo od vseh generacij. Če denimo primerjamo z boomerji …

Zaradi skupne točke – internet?
Da, dobesedno da. In eksistencialne tesnobe, ki jo je povzročil pozni kapitalizem. Moram pa tudi reči, da sem razočarana nad milenijci. Mislila sem si, da bomo na Balkanu malo bolj progresivni glede na vse, kar nam je ponujeno. Očitno pa je, da so leta v povojni družbi, ki je izjemno patriarhalna in nacionalistična, pustila sled v nekakoavosti izobraževalnega sistema. Vidim, da je več polizobraženega učiteljskega kadra, kot je bilo to v mojem času šolanja. Vse to je velik problem za našo družbo.

Nedavno sem brala raziskavo, in to je vezano na Bosno, da se družba obrača h konservativnim vrednostim, in da je Z-generacija prva, ki znotraj tega doživlja spremembe. Odpirajo se svobodomiselnemu pogledu na svet. Denimo v odnosu do LGBT-skupnosti. Seveda, v takšne raziskave vzamejo le majhno skupino ljudi, pomembno pa je tudi to, da je večina drugače mislečih milenijcev Bosno tako ali tako zapustilo, tako da je ne vključujejo v raziskave teh vrst.

Imate občutek, ko govorite s svojo generacijo v Sarajevu, da razmišljajo o podobnih stvareh, kot jih poudarjajo vaši memi? So v nekem smislu reprezentacija urbanih mladih Sarajevčanov, njihov jez, strahov, obupov?
Sarajevo je izjemno avantgardno mesto, a se to nikjer ne vidi. Pozablja se, kako resnično je to. Zdaj, v času epidemije, sem se vrnila v Sarajevo, predtem sem tri leta živela v Berlinu, kjer sem ga neizmerno pogrešala. Manjkali so mi ljudje, s katerimi se največ družim – vsi so zelo izobraženi in imajo obenem izkušnjo vojne in obleganja, zaradi katere razmišljajo na oster in jasen način. Sarajevo je zame eno najlepših evropskih mest, tu bi lahko ljudje močno cenili progresivne ideje, a dominantna kultura na Balkanu žal vse to potiska v nevidnost. Sarajevo je polno umetnosti, genialnih oseb, ki preprosto ne dobijo platforme za delovanje – zaradi geopolitičnih sil, ki so prisilile Sarajevo, da postane nekaj, kar ni.