“Danes se mi ne zdi več dovolj ustvarjati lepe podobe. Na svetu, v kakršnem živimo, je to premalo. Pomembno se mi zdi iskati preslišane, nevidne in utišane zgodbe, ki nas obkrožajo, in vzporedne zgodovine, ki obstajajo,“ je prepričan komaj 30-letni fotograf, ki pa ima za seboj že precej dolgo in uspešno prehojeno fotografsko pot.

Malo umetniških karier je od samega začetka tako strmo usmerjenih navzgor, kot jo spremljamo pri Joštu Franku: že pri 16 letih je slovensko fotografsko prizorišče nase opozoril, ko je za serijo fotografij svoje babice prejel nagrado slovenia press photo za najboljšo fotoreportažo, še pred končano gimnazijo se je pridružil slavni fotografski agenciji VII, odtlej pa fotoeseje objavlja v številnih mednarodno uglednih medijih, kot so New Yorker, The Nation, Le Monde Diplomatique, Newsweek, New York Times, La Repubblica in Washington Post. Bil je Pulitzerjev štipendist, letos pa je kot prvi Evropejec prejel ugledno ameriško nagrado oz. štipendijo The Aftermath Project, ki redko zapusti ameriška tla, doslej pa so jo prejela sama zveneča fotografska imena.

Štipendijo, ki je namenjena opozarjanju na teme posledic vojne, ki jim po končanih spopadih mediji običajno obrnejo hrbet, je prejel za svoj projekt Nicht fallen. V tej spremlja zgodbe tistih, ki skoraj 30 let po koncu vojne v nekdanji Jugoslaviji še vedno prebivajo v grozljivih razmerah begunskih naselij.

Ko se je pri 14 letih odločil, da bo fotograf, je z začrtanim poklicem neločljivo povezal tudi jasen cilj: namesto ustvarjene podobe ga je zanimal boj; boj za zgodbe tistih, za katere se drugi ne borijo, da se povedo njihove tegobe in življenjske stiske, a tudi pokažejo njihova kultura, upor in vztrajnost. Že leta 2013 se je pri 20 letih na lastne stroške odpravil v Gazo, prepričan, da se tam dogaja zgodba, ki jo je treba predstaviti svetu, in o tem z veliko truda prepričal tudi velike časopise, kot so Newsweek, New Yorker in Washington Post. Z Meto Krese sta prisluhnila zgodbam žensk iz Srebrenice, spremljal je prebežnike, oropane dostojnih življenj (projekti Blut und Boden in Keine Chance), ozadje oblačilne industrije v Burkina Fasu, Bangladešu in Sloveniji (Cotton Black, Cotton Blue z Meto Krese) in zadnja leta tistih, ki so ostali pozabljeni v begunskih naseljih na območju nekdanje Jugoslavije.

Fotografija ob tem ostaja le del pripovedi, skoraj pomembnejša so mu pričevanja in predmeti ljudi, ki jih dokumentira in interdisciplinarno vključuje v stkano pripoved.

Sorodna novica Prestižna ameriška fotografska nagrada v roke Jošta Franka

Kljub zgodbam, ki ne puščajo veliko prostora za optimizem, Franko tega ne izgublja, kvečjemu ohranja, saj je za tegobo tudi veliko ljubezni, sočutja in solidarnosti, ki jo je po nedavnih poplavah tudi sam izkusil, ko sta s partnerico izgubila skoraj ves arhiv, pa so jima številni kolegi, prijatelji in tudi kulturne institucije priskočili na pomoč. “Navsezadnje vidim, da stvari niso vedno najslabše, da se lahko premikajo in da so ljudje sposobni v dobrem in slabem izkazovati solidarnost,” pravi.

Manjši del serije Nicht fallen, ki sva ji v pogovoru namenila največ besed, si lahko trenutno ogledate v sklopu skupinske razstave Stvari se skvarijo V MSUM-u (na ogled do 20. januarja 2024), serijo Keine Chance pa v Pavlovi hiši v Radgoni. Poleg tega so letos v Evropski investicijski banki odprli razstavo Frankovih del, ki so jih odkupili pred dvema letoma.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Slovensko fotografsko prizorišče ste nase opozorili že zelo mlad. Dve leti zatem, ko ste prvič začutili, da vas zanima fotografija, ste pri komaj 16 letih prejeli nagrado slovenia press photo za reportažo Vdova, kjer ste upodobili svojo babico. Tedaj ste v nekem pogovoru omenili, da ste takrat preklopili na film in si rekli: 'Zakaj bi moral hitro delati, če ne delaš za nikogar.' Ali je dobrih deset let pozneje to še nekaj, čemur sledite oz. vam razmere dopuščajo takšen pristop. In še, kako se je do danes razvijal vaš pristop do fotografije, do samega dela, jo zdaj razumete morda kako drugače, kot ste jo v teh prvih, še formativnih projektih?
Takrat sem fotografijo razumel kot cilj, danes pa mi predstavlja prej pot ali pa način pristopanja k ljudem, ni pa nujno fotografija vedno tudi končni rezultat. Še vedno jo jemljem kot neko osnovno sredstvo, s katerim raziskujem svet, s katerim spoznavam druge ljudi, skupnosti, s katerimi želim delati in sodelovati. Mislim, da danes precej manj romantizirano razmišljam o fotografiji in tudi o svoji vlogi, torej vlogi fotografa, saj menim, da ta terja precej kritike. Pri delu in razmisleku o vlogi dokumentarista se mi dandanes zato zdi pomembno ves čas naslavljati razmerja moči med nami, ki imamo možnost izbire pristopati k ljudem, in tistimi, ki so pogosto samo "izbrani". Glede uporabe filma pa moram reči, da se strinjam s tem 18-letnim mulcem. Še danes lahko na to gledam kot na upor zoper hiperprodukcijo podob, v katero nas neoliberalna doktrina neprestano potiska. Čeprav ga ne romantiziram več, analogno ustvarjanje vendarle terja neko počasnost. In počasnost je bila vedno moja zaveznica.

Počasen način dela vam je torej bližje?
Tako ja, saj zlasti nekateri vsebinsko zahtevnejši projekti prinesejo s seboj toliko stvari in kompleksnosti, da si raje izberem počasnost. Menim, da lahko šele čez čas, torej skozi daljši proces začenjamo nekatere stvari zares razumeti.

Kljub tem začetnim uspehom se fotografiji niste posvetili v okviru študija, ampak ste šli študirat najprej novinarstvo, nato pa v Londonu še sociologijo, kar je morda nenavadno. No, fotografsko znanje ste vseeno zelo zgodaj izpopolnjevali na znameniti Agenciji VII. Ampak od novinarstva vas je odneslo zelo kmalu, reportažna fotografija vas ni zares prav dolgo zanimala.
Ker me je od vedno zanimala vloga fotografije kot glasnika socialnih neenakosti, zapisa zgodb, je bilo delo v medijih nekaj, kar me je v formirajoči se fazi najbolj zanimalo. Pogodbo z Agencijo VII sem pravzaprav podpisal kak teden pred maturo, tako da sem bil znotraj tega, še preden sem začel študirati. Kljub vsemu se mi je zdelo nujno, da nadaljujem formalno izobraževanje, čeprav sem moral takrat sam sebe malo prisiliti, da sem se študiju posvečal, saj so mi šle po glavi vse druge stvari – predvsem to, da bi veliko raje čas preživljal na terenu. Na londonskem Goldsmithsu sem nato na oddelku za sociologijo študiral preplet fotografije in sociologije. Šele zdaj pa se na doktorskem študiju prvič zares študijsko ukvarjam z umetnostjo oz. sodobno umetniško prakso, kjer pa ponovno poskušam uporabljati formo novinarstva, ki sem jo vmes skoraj v celoti opustil oziroma me je prenehala zanimati, saj v njej nisem več videl možnosti poglobljenega upovedovanja vizualne vsebine. V okviru doktorskega študija sem namreč začel raziskovati formo časopisa oziroma apropriacije forme časopisa za namen skupnostnih umetniških projektov in pripovedovanja narativ, ki se v medijih prav pogosto več ne pojavljajo.

Če še za hip omeniva serijo Vdova; gre za projekt, v katerem ste sledili svoji babici, a kot pove že sam naslov, je šlo predvsem za zgodbo o ženski z lastnimi bremeni in težavami, ki si mora po izgubi življenjskega sopotnika na novo vzpostaviti vsakdan in življenje. Že pri tem zgodnjem delu ste nakazali nekaj, kar vas spremlja ves čas vašega ukvarjanja s fotografijo – to je posluh za tiste na zunaj nemara manj opazne človekove stiske, zgodbe posameznika, ki ostajajo okolici ali širši družbi pogosto nevidne. To je nekaj, kar ostaja z vami tudi pri seriji Nicht fallen, ki ji bova namenila večji del tega pogovora.
Ko sem se pri 14 letih odločil, da bom v življenju fotograf, me je k temu vodila ideja fotografa, ki se ukvarja s socialnimi temami. Nikoli me ni zanimalo delo v studiu z modeli, ampak sem želel dokumentirati življenje, in sicer tisto življenje, ki ne bi smelo obstajati. Zanimale so me teme, ki jih ne bi smelo biti. Od vselej sem si prizadeval, da bi živeli v bolj egalitarnem in solidarnem svetu in zdelo se mi je, da bom skozi fotografijo to najlažje tudi upovedoval in naslavljal. Tako da, res je, mislim, da je to rdeča nit pri vseh projektih, ki se jih lotevam in spremljam. Tako babice kot pozneje pastirjev na Veliki planini, ki živijo zelo pogosto prekarno življenje in kmetujejo v velikih finančnih stiskah, do vseh preostalih projektov.

Projekt Nicht fallen je nekaj, s čimer se ukvarjate od leta 2017. Kako se je vse začelo in ali ste od samega začetka vedeli, da bo to projekt v nastajanju?
Nicht fallen se je začel s prvim obiskom Ježevca, tega "zloglasnega" taborišča, vezanega na begunski center za prebegle Srebreničane, o katerem pa večina ljudi, tudi tamkajšnjih prebivalcev, ve zelo malo, čeprav mimo njega poteka edina pot do ene izmed glavnih turističnih znamenitosti v tuzelskem kantonu. Preden sem šel tja, sem vedel, da bo projekt trajal dolgo časa. Leta 2017 je namreč minevalo več kot 20 let od konca vojne, in zelo težko je zaobjeti in razumeti, da ljudje sredi Evrope še vedno "začasno" živijo v permanentnih begunskih naseljih. Gre za teme in zgodbe, ki jih je zelo težko zaobjeti v enem tednu. Kot rečeno, je počasnost tukaj moj zaveznik – vedno je bila in vedno bo. Šele ko se neki stvari dolgo posvečam, lahko poskušam razumeti zapletenost razmer. Vsakič, ko sem prišel na teren, sem izvedel več, se seznanil s poglobljenim ozadjem stvari, osebnih zgodovin, občih narativ itd. Nekatere informacije sem pridobil šele nedavno, ko sem pozneje preverjal bosanske novinarske arhive, kaj se je takrat dogajalo, zakaj so ljudje na teh mestih, kot so, in tako naprej.

Verjetno se z vračanjem tudi gradi zaupanje ljudi, da se lažje odprejo in povedo svojo zgodbo. Kako so vas ljudje sprejemali predvsem ob prvih obiskih naselij?
Občutek imam, da ljudje prvič vedno zelo odprtega duha in srca delijo svoje zgodbe, ko pa pridejo enkrat skozi ta prvi stik, potrebujejo nekaj časa, da ti začnejo zaupati in s tabo delijo kaj več od zgolj očitnih golih dejstev, kar je razumljivo tudi zato, ker so bili prevečkrat izkoriščani, uporabljeni za doseganje političnih ciljev ali osebnih interesov tistih, ki so jih obiskovali, in bili samo dodatno potisnjeni ob družbeni rob. Seveda lažje vzpostaviš z neprestanim vračanjem, ki je v mojem primeru zelo dolgoletno, z ljudmi resen in pristen stik. To pa pomeni tudi to, da je te odnose konec koncev treba tudi vzdrževati, kar pogosto zahteva veliko obojestranskega napora. Včasih si kot nekdo, ki ima privilegij mentalno in fizično prihajati in odhajati, postavljen pred kakšno dejstvo, in pogosto ne veš, kako bi na to odreagiral. Vsekakor dolgoročnost pomeni tudi grajenje odnosov in je eden izmed načinov, kako se približati vsebini, ki se ji drugače ne bi bilo mogoče.

Osrednji poudarek projekta Nicht fallen lahko zgostimo v verzu iz pesmi Hazire Đafić, ki ob obisku svojega doma, svoje vasi pravi, da ni več nikogar, ničesar, je vse preraslo, kot da nikoli ne bi nikogar bilo. V bistvu gre dejansko vprašanje obstoja, eksistence, ne le tistih, ki jih zares ni več, ampak tudi preživelih. Ne gre le za to, da so ostali brez sanj, ki so jih pred začetkom vojne ljudje imeli, ampak da so v trenutnem položaju popolnoma pozabljeni za svet tudi sami, kot da ne obstajajo več. Halida Dudić iz begunskega centra Višče je dejala, da je treba govoriti o njih, da ne bodo pozabljeni. Je to glavni razlog za serijo – torej ne le opozorilo na težke, nečloveške razmere ljudi v begunskih naseljih, ampak tudi na njihov obstoj kot tak?
Zelo mi je všeč, da pri Hazirinih besedah omenjate poezijo.

Govoriva o citatu, njenem pričevanju, ki ste ga vključili v predstavitev projekta Nicht fallen. Tudi sama sem pozneje pomislila, da morda v izhodišču ni mišljen kot poezija.
Vsekakor ga tudi jaz berem kot poezijo. In to se mi zdi ključno. Pomembno se mi zdi, da na begunske centre in življenje v njih po svetu ne smemo gledati vedno le kot na politiko najslabšega, ampak da razumemo, da v teh skupnostih ljudje živijo neke vrste vzporedno zgodovino, kjer gojijo in ohranjajo svojo kulturo ali pa svojo zgodovino, ki je bila tik pred tem, da se izniči. Cilj koncentracijskih taborišč v zgodovini, čemur so bili podvrženi tudi Bošnjaki, ni bilo zgolj ubijanje ljudi in ljudstva, ampak izničenje vse njihove zgodovine, kulture in navsezadnje spomina. Zato se mi zdi opažanje, da je ta Hazirina misel poezija, pomembna.

Zaradi danih razmer je njihovo pripovedovanje izrazito politično dejanje. Spomini, zgodovina in kultura ljudi, ki so ubežali anihilaciji in ki jim je uspelo prebegniti v begunska naselja in so tam za vedno ostali, se ohranjajo skozi pripovedovanje, redke ohranjene družinske fotografije, skozi generacije ljudi, ki v izjemno težkih razmerah, pogosto brez tekoče vode in osnovnih človekovih dobrin, ohranjajo identiteto, ki ji je grozil izbris. Njihov obstoj, njihova kultura in spomini so upor zoper ta poboj. Prav zaradi tega se verjetno mladi, ki živijo v naseljih, identificirajo kot begunci. Eden izmed njih je Salčin, ki se je rodil leta 2000 in ki mi je ob zadnjem obisku dejal, da je rojen v begunstvu. Ima se torej za begunca, čeprav je rojen pet let po koncu vojne, a žal še vedno živi v begunskem taborišču, hkrati pa aktivno posreduje zgodovino svojih staršev.

Nedavno mi je, sicer za neki drug projekt, ki ga delamo s skupnostjo beguncev, sirsko-palestinski pesnik Mohamed Abdul Monaem, ki ima v Sloveniji azil, dejal, da obstaja zgodovina begunstva kot spomin brez dokaza. Ker materialnega dokaza, vseh listin, fotografij, imetja, ki je "potrjevalo" njihov obstoj, ni več. Čeprav so razmere v begunskih centrih grozljive, čeprav so ljudje pogosto brez tekoče vode, kanalizacije in drugih osnov, jih še vedno vidim kot prostor ohranjanja in nastajanja kulture, spominjanja in tudi možne politične emancipacije.

Nicht fallen je pravzaprav zgodba o ljudeh, ki so tri desetletja od Daytonskega sporazuma leta 1995, ko so razselili več kot dva milijona ljudi v začasne nastanitve, še vedno nastanjeni v begunskem naselju. Je zgodba o ljudeh, ki so nekoč imeli domove, a so še vedno brez njih. Cilj BiH-a je bil, da do leta 2022 zapre vse kolektivne centre za begunce in razseljene ljudi, ampak ti ostajajo v 40 mestih. Se stvar vendarle premika v iskanje rešitev?
Ogromno denarja je bilo zmetanega v to, da bi se ljudje vrnili na svoje domove. Ampak kam naj se vrnejo? V izpraznjene vasi ali vasi, kjer marsikje zdaj živijo njihovi rablji. Morda to na papirju zveni super, ampak v praksi se je to redko izkazala kot primerna rešitev. Poleg tega družine v begunskih naseljih živijo že 30 let, kar pomeni tudi to, da so v njih nekateri že umrli, drugi odrasli, tretji so se v begunskih naseljih rodili. To so ljudje in skupnosti, ki v vaseh, iz katerih so prebegnili, nimajo več ničesar. Se pa položaj zelo spreminja. Precej begunskih centrov se končno zapira, z evropskim denarjem se gradijo številne stavbe, kamor jih preseljujejo. V praksi to pomeni tudi to, da se v te novo nastale objekte preseljujejo samo begunci, ki jih iz enega getoiziranega prostora dajejo v drug getoizirani prostor. Poleg tega so pogosto ti bloki tudi najpogosteje umaknjeni iz središča mesta, tako kot so begunska taborišča.

Mislim, da ministrstvo za begunstvo v Bosni zares ne ve, koliko aktivnih begunskih naselij je še. Po mojih opažanjih je številka begunskih naselij v 40 mestih malo pretirana. Z Meto Krese sva ob 25. obletnici genocida v Srebrenici delala zgodbo za ameriški The Nation in sva obiskala ministrstvo za človekove pravice in begunce, kjer sva bila dogovorjena za sestanek, pa so naju po pol ure čakanja dobesedno odslovili zaradi "neprimernega" vprašanja, koliko begunskih centrov v Federaciji BiH še obstaja. Kot kaže, nimajo zares pregleda nad stanjem. Takrat sem si zgolj želel podatek o tem, kje lahko nadalje preverim, kaj se dogaja. Podatke so svoj čas zbirale nevladne organizacije, ki so v naseljih opravljale humanitarno delo, za katero pa že nekaj časa ni več financiranja, kar pomeni, da so ljudje zdaj v celoti prepuščeni sami sebi.

Ljudje se spominjajo, da so bili Mihatovići, ki ste jih večkrat obiskali, v 90. letih urejeno naselje z otroškim vrtcem, osnovno šolo. Kaj se je zgodilo? Verjetno je k slabemu stanju prispevalo tudi to, da prebivalci niso vlagali v domove, saj se jim je ves čas obljubljalo, da se bodo preselili na bolje.
Mislim, da je razlog preprost. Natanko za to gre, kar pravite. Ljudje so bili 30 let puščani v teh naseljih, obljubljalo se jim je, da gre za začasno opcijo, tudi infrastruktura je bila zgrajena z mislijo, da bo rešitev začasna, zato so barake po tridesetih letih seveda strohnjene. Ljudje imajo že tako zelo, zelo omejena finančna sredstva, pogosto živijo z danes na jutri, tistega nekaj malo, kar imajo, pa seveda nima smisla vložiti v nekaj, kar naj bi bilo začasno. Stvari so začele propadati, ljudje so živeli z vsemi travmami, fizičnimi in duševnimi stiskami in mentalno tegobo na kupu. Nihče se z njimi ni ukvarjal, nevladne organizacije so izgubile finančna sredstva, poleg tega so začeli v naselja lokalne oblasti preseljevati še druge socialne primere, za katere niso našli drugih rešitev. In nastala je socialna bomba, kjer večina ljudi živi na finančnem in socialnem robu, kjer se dogaja tudi veliko kriminala. Ampak danes so Mihatovići izpraznjeni. Tam živi štiri, pet, mogoče šest družin, ki pa so zdaj ostale še brez tekoče vode. Vse druge hiše so pa praktično porušene, iz njih je vse pokradeno. Iz hiš se je pobiralo vse, kar se dalo pobrati in prodati, da lahko ljudje od tega nekaj časa živijo. Tisti, ki so ostali, pa morajo v teh razmerah živeti dalje. Zares je videti kot vojno območje. Brez tekoče vode so, ženske jo nosijo z vedri. Brez tekoče vode sredi Evrope! To so bili moji prvi občutki ob obiskih večine begunskih naselij – prizori, ki sem jih vajen iz držav svetovnega juga. Nazadnje sem prizore nezavarovanih ilegalnih rudnikov videl v Burkina Fasu, enake prizore pa lahko opazujemo v bližini begunskih naselij v BiH. Na ta način se z neformalnim delom največkrat preživljajo ravno begunci, ker nimajo drugih služb. Skoraj vsi begunski centri v tuzelskem kantonu so bili zgrajeni na območju, kjer se koplje ruda. Ker se je od tam izselilo toliko ljudi, so zato, da so vzdrževali populacijo, lokalne oblasti tja načrtno naseljevale begunce. In zdaj se taisti ljudje 30 let po vojni preživljajo s tem, da pobirajo ostanke, ki padajo s tovornjakov, kopljejo rudo v ilegalnih rudnikih. Pri vsakem delu so popolnoma nezavarovani, samokolnice navigirajo med težko mehanizacijo, in poskušajo od tega živeti. "Premog je kruh in maslo beguncev," večkrat pove Zaim, ki prav tako živi v Ježevcu.

Hazirinemu bratu Merfinu je uspelo prebežati iz Srebrenice. Ko je bilo vojne že davno konec, je, medtem ko je iskal drva v okolici begunskega centra, stopil na mino in umrl. In v tej okolici Hazira in njene sosede še vedno iščejo drva za kurjavo, saj nimajo denarja, da bi si jo plačevale. Iz gozda vlačijo drva, da si bodisi ogrevajo barake ali pa jih potem dalje prodajajo. Judith Butler govori o tem, da vojna ustvarja prekarnost skozi vsakdan, in to se na izjemno tragičen način kaže skozi zgodbo Merfina, Hazire in njenih sosed v Ježevcu in vseh drugih taboriščih, kjer ljudje ne samo, da živijo z vojno travmo, ki se v begunskih naseljih popolnoma vsak dan perpetuira, ampak živijo odvisni od zelo nevarnega neformalnega dela, da lahko sploh preživijo.

To je tudi eden od namenov ameriške štipendije The Aftermath Project, ki ste jo prejeli za projekt, da torej pokaže na dolgotrajne posledice vojne, na tisto, kar ostane dolgo zatem, ko se s kriznih območij umaknejo kamere in novinarji.
Vojna je izjemna podlaga, da se v družbi ustvarijo globoke socialne razlike, kar pa marsikomu ustreza. Še v srednji šoli sem v nekem članku v Sobotni prilogi naletel na podatek, da eno leto vojne pomeni deset let let ekonomske in socialne rehabilitacije. Če pogledamo, kaj se dogaja na območju nekdanje Jugoslavije, se zdi ta podatek realen, mogoče celo optimističen.

Zelo poveden, pa tudi večplasten je naslov serije Nicht fallen. Gre za napis na opozorilnem traku, s katerim je Hazira uokvirila osmrtnico oz. fotografijo svojega brata, o katerem sva prej govorila. V tem detajlu in naslovu je ujeta večplastna tragičnost usod ljudi, ki jim s projektom dajete glas – razmere pomanjkanja, ki jih spremljajo vsa ta leta, nikoli končana grožnja vojne in travmatični spomini, ki ostajajo z njimi.
Se strinjam z vašo interpretacijo naslova, hkrati pa se mogoče ob tem lahko navežem na prej omenjeno nezmožnost fotografije pri celostnem upovedovanju tako kompleksnih razmer. V enem takem predmetu, ki sem si ga izmenjal s Haziro – ona mi je podarila polomljen okvir, v zameno pa sem na novo uokviril bratovo fotografijo – so zaobjete vsa teža vojn, travma vojne, tegoba begunstva in tako naprej. To je nekaj, česar jaz s fotografijo ne znam ali pa nisem znal narediti. Zato se mi zdi pomembno poslušati zgodbe, ki že obstajajo, ali pa iskati že obstoječe narative, ne pa imeti potrebe po tem, da ves čas ustvarjam svoje. Menim, da je pri nas fotografih velik problem, da na lovu za podobami pogosto ne znamo zares poslušati. Danes se mi ne zdi več dovolj ustvarjati lepe podobe. Na svetu, v kakršnem živimo in ob kompleksnih zgodbah, ki nas spremljajo, je to premalo.

Zgodbe, ki nam jih pripovedujete, odstirajo izrazito intimen pogled v življenje ljudi. Kaj vam pomeni pri delu objektivno podajanje zgodbe – koliko je v resnici objektivnost pri takšnem pristopu sploh mogoča, pomembna, pa tudi smotrna? Navsezadnje gre za vaš pogled na neki družbeni problem, na spregledane zgodbe in prav trenutek vašega lastnega uvida je nekaj, kar nam odstre tisto, kar bi sicer morda spregledali. Potem pa je tu seveda tudi to, kar ste omenili – pogled tistih, ki jih spremljate, ki jih ne želite opazovati le od zunaj, ampak jim dati glas tudi z vključevanjem njihovih pričevanj, s soustvarjanjem skupnostnih časopisov itd.
Mislim, da se je ob tem smiselno uzreti v preteklost, v čas med svetovnima vojnama, kjer se je fotografski dokumentarizem izrazito vzpostavljal in gojil. Prostora za objektivnost (kar koli naj bi ta ideal pozneje predstavljal) v gibanjih, kot so bila Arbeiterfotografie v Nemčiji in ameriški Photo League, ni bilo. Fotografija je bila orodje družbenega boja, socialnih sprememb, glasu delavstva in migrantov ter pedagoško orodje opolnomočenja ljudi iz nezavidljivih družbenih sfer – idealov, za katere se zdi, da so se pozneje ravno s stremljenjem k "objektivnemu" izgubili in jih je treba vselej vzpostavljati na novo, čeprav imajo zelo močno in glasno zgodovino.

Objektivnost se pogosto zamenjuje tudi z distanco, ki jo fotografi, snemalci, umetniki, pisci uporabljajo, da se izogibajo odgovornosti, ki jo nosijo pri delu in zgodbah občutljive narave – češ, zgolj beležim, zato ne sodim in ne presojam. Zgolj beležiti pa se seveda ne da. Zato k "idealu" objektivnega nisem nikoli stremel. Moja naloga je poskušati zgodbe skozi podobe in pripovedi narediti bolj vidne. V enem izmed pogovorov, ki so bili post-mortem objavljeni v New York Timesu, je W. Eugene Smith, ameriški dokumentarni fotograf (med drugim aktiven v Photo League), ob očitkih, da je stažiral podobe in uporabljal različne tehnike montaže in fikcije za fotoeseje, objavljene v medijih, izjavil, da je poštenost njegovega dela v njegovi sposobnosti razumevanja zgodb, ki se jih loteva. Da je lahko razumel, pa je s temami, ki jih je dokumentiral, dobesedno živel leta in leta. In če tudi je njegovo delo pogosto brez zadržkov posegalo po elementih fikcije, predstavlja precej bolj poglobljen in udaren dokument časa, prostora in stisk ljudi kot v nekaj dnevih narejeni "objektivni" zapisi njegovih sopotnikov.

Naš poskus vzpostavljanja skupnostnih časopisov in prostorov, kjer lahko begunci sami upovedujejo svoje zgodbe, ima tako v fotografski dokumentaristiki zelo pomembno in hkrati zelo spregledano zgodovino. Pomembno se mi zdi, da pri svojem delu poskušam omogočati prostor, ki to dovoljuje, in spet ne stremim zgolj k ustvarjanju lastne (vizualne) pripovedi.

Spremljate težke zgodbe, ki jih verjetno ni lahko nositi s seboj, poleg tega nas hitro oropajo možnosti pozitivnega zrenja v človeško prihodnost in ohranjanja vere v človeka. Pravite, da težkim zgodbam poiščete protipol, kot je, denimo, življenje pastirjev na Veliki planini. Verjetno je to način, da se lahko rehabilitirate, da se lahko potem vedno znova posvetite tistim težkim zgodbam, za katere čutite dolžnost, da jih spremljate? In še – koliko so projekti tudi osebni, koliko si v njih odgovarjate tudi na lastna vprašanja, dileme, strahove?
Lastna vprašanja, dileme, želje in strahovi so zagotovo gonilo mojega dela. Lotevam se tem in zgodb, ki me na svetu zadevajo in prizadenejo. Seveda me te zgodbe intimno spremljajo vsak dan in pogosto name puščajo globoko težo. Ostajam pa trdnega prepričanja, da morajo moja čustva pri vsebini, ki ji sledim, in skupnostih, s katerimi sodelujem, ostati nepomembna – prepogosto se preveč ukvarjamo z občutki in čustvi nas, ki dokumentiramo, namesto z občutki tistih, ki so bodisi predmet našega dokumentiranja bodisi naši sodelavci.

Nisem pa zaradi dela, ki ga počnem, izgubil vere v ljudi, prej bi rekel ravno obratno. Toliko poznanstev, prijateljstva, spoznanj in tudi lepega v izredno težkih situacijah so mi prinesli ljudje ob projektih in zgodbah, ki sem jih spremljal. Zaradi stvari, ki jih delam, sem spoznal zares veliko lepih ljudi in postal človek, kakršen sem. Morda sem malo romantičen, pa zares nočem biti, ampak vem, da bom, če jutri umrem, v tem pogledu zadovoljen in pomirjen, da sem užil polno življenje ravno zaradi teh zgodb, posameznikov in skupnosti, ki sem jih poznal, vseh izkušenj in ljubezni, ki sem jo s tem dobil.

Doživel sem ogromno lepega. Navsezadnje vidim, da stvari niso vedno najslabše, da se lahko premikajo in da so ljudje sposobni v najhujšem izkazovati solidarnost, kar se je navsezadnje pokazalo tudi ob nedavnih poplavah.

Če se vrneva še malce nazaj. V nekem intervjuju ste omenili, da ko ste želeli raziskovati zgodbo v Gazi, vas mediji kot 18-letnega mulca še vedno niso jemali dovolj resno in ste morali sami, na lastne stroške poiskati zgodbo, da ste jim dokazali, da je o njej vredno poročati. Zatem so jo hoteli številni priznani časopisi, med drugim New Yorker itd. Se je dobro desetletje po tem odnos kaj spremenil in koliko trme in vztrajnosti zahteva takšno delo, zlasti glede na to, da spremljate zgodbe, ki mainstream medijem morda niso zanimive?
V eni izmed svojih pesmi ameriški glasbenik Sixto Rodriguez poje "I open the window to listen to the news, but all I've heard is the establishment blues." (V prostem prevodu: "Odprl sem okno, da prisluhnem novicam, slišal pa le establišmentov blues" op. n.). Za določene ljudi in določene zgodbe prostora v mainstream medijih ni. Gaza spada zaradi mnogih razlogov v to polje, poleg tega pa mene takrat nihče ni resno jemal – verjetno zaradi moje mladosti in neizkušenosti. Tako sem bil sam ta, ki je sponzoriral in financiral velike medije, ker sem šel dejansko z lastnim denarjem dvakrat v Gazo. Privarčevani denar sem investiral v zgodbo, šel v minus, potem mi je uspelo to pridobiti nazaj, ampak samo zato, ker je bila, tik preden sem bil drugič v Gazi, tam vojna in je bilo medijem malenkost bolj zanimivo objavljati vsebino iz Gaze.

V novinarstvu velja precej brutalen rek: If it bleeds, it leads. Kar pomeni, da če v medijskem ustroju želiš upovedovati vsebino, ki ne hrepeni spektaklu in senzacionalizmu, moraš biti trmast kot bik. Ampak verjamem, da je to potrebno. Sam pri sebi sem na neki točki ugotovil, da klasični mediji ne morejo biti tisto glavno, kar me bo vodilo in pogojevalo mojega dela. Kajti zaradi vseh tegob, ki sva jih že omenjala, zaradi vsega, kar nas v družbi vsakodnevno spremlja, verjamem predvsem v dokumentarizem in v pripovedovanje socialno angažiranih tem, za kar pa je dandanes treba ves čas iskati nove forme in načine pripovedovanja. Pri tem razmisleku seveda nisem edini. Ljudje, ki so kot dokumentaristi ali fotografi vse življenje delali v medijih, se spoprijemajo s podobnimi stvarmi. Zelo težko je namreč danes lansirati resno poglobljeno vsebino skozi formo revije, saj za to prepogosto ni ne prostora in ne denarja oziroma ni interesa, da bi ga namenjali takšnim zgodbam. Absolutno pa ne mislim več financirati velikih časopisnih hiš ali pa revij, ki mi bodo na koncu pogojevale, kaj lahko in česa ne smem.

Reciva, da je povod za najin pogovor štipendija The Aftermath Project, ki je še ena od mnogih mednarodnih potrditev za tvoje delo. Ampak seveda ne moremo mimo praktične podpore, ki jo nudi njen finančni del (govoriva o več kot 20.000 evrih), saj navsezadnje serijo Nicht fallen od samega začetka financirate iz lastnih sredstev, in če se želite temu delu dobro posvetiti, to ne zahteva malo denarja. Poleg tega poklic fotografa sam po sebi pri nas glede delovnih razmer ni v zavidljivem položaju, kar navsezadnje pove tudi letošnje sindikalno organiziranje fotoreporterjev in fotografov.
Omeniti morava še organiziranje v ZASUK, kjer se je celoten kulturni sektor povezal na malo bolj egalitaren način. Mislim, da je res zadnji čas, da se na delavce v kulturi začne gledati kot na delavce, in ne na ljudi, ki radi delajo, kar delajo. Sociolog Andrew Ross je zapisal, da umetniki predstavljajo neke vrste ideal dobrega delavca v neoliberalnem sistemu zaradi tega, ker so navajeni delati od projekta do projekta, in so za fleksibilnost urnika in delovnih razmer pripravljeni delati za slabše plačilo – ali zastonj. Danes to v praksi pomeni, da ljudje, ki delamo v kulturi, počnemo tisoč in eno stvar, da sploh preživimo, hkrati pa moramo ves čas za potrebe ohranjanja statusov kulturnih delavcev dokazovati svojo odličnost znotraj izbranih poklicev. Skrajni čas je, da začnemo to obravnavati. Smo delavci in ne želimo opravljati 10 drugih služb, da lahko preživimo – od tod tudi potrebe sindikalnega organiziranja in zahteve po poštenem plačilu za delo, ki ga opravimo. Kot vsak delavec si tudi sam predvsem želim biti pošteno plačan za svoje delo. Seveda so takšne štipendije dobrodošle, so izjemno pomembna potrditev mojega udejstvovanja in v trenutnem sistemu predstavljajo tudi edini način, kako preživeti. Lepo je dobiti potrditev, neizmerno sem hvaležen in srečen, da sem jo dobil, ampak precej ljubše bi mi bilo, da bi imel pri svojem delu in ustvarjanju permanentno socialno varnost.