"Všeč mi je ideja, da našega konca ne bo povzročil pritisk na gumb, ki mu sledi eksplozija, da gre za veliko počasnejši, bolj organski in morda celo lep proces."

Letošnjega festivala Fabula se je ‒ v okviru programskega sklopa Fabula pred Fabulo ‒ udeležila ameriška pisateljica Elvia Wilk, ki danes živi v New Yorku, a je ključen del svojih dvajsetih preživela tudi v mitologiziranem, "svobodnem" Berlinu. In prav pred kuliso nemške prestolnice je umestila dogajanje svojega romanesknega prvenca Oval, ki je za zdaj dostopen le v izvirni angleščini (in kmalu tudi v nemškem prevodu).

Oval je postavljen v Berlin bližnje prihodnosti, kjer so se vsi umetniki "izrodili" v korporativne svetovalce, vreme pa je že skoraj komično spremenljivo (Tipična vremenska napoved: "suh vročinski val / vonj po razkroju / ostanite doma s svojimi paranoičnimi mislimi"). Ker je pred nami ne samo distopični roman, ampak tudi milenijska ljubezenska zgodba, bomo spremljali mlad par, Anjo in Louisa, ki živita v eksperimentalnem ekonaselju na umetni gori sredi mesta. Projekt ima očitno nepremostljive porodne krče in sistemske hrošče, a zdi se, da tega nihče iz navidezno benigne, ozaveščene korporacije Finster ni pripravljen priznati.

Zares se zaplete šele, ko Louis izumi novo "dizajnersko drogo", oval, ki naj bi pri uporabnikih spodbujala empatijo ter tako prek "osebnostne rasti" posameznikov premostila vse večje razredne prepade v nemški družbi. Oval je roman o odraščanju, ki se dogaja na skrajnem robu civilizacije, kot jo poznamo. V njem boste tudi težko spregledali sarkastično obravnavo urbanega, hipsterskega sloja kulturnikov, nevladnih organizacij in neoliberalnega koncepta "dobrodelnosti".

Elvia Wilk je v pogovoru za MMC razmišljala o "utopiji zelenega življenja", o svoji melanholični viziji konca sveta in pasteh kapitalizma. Več pa v spodnjem intervjuju.

V svoji literarni študiji Toward a Theory of the New Weird pojasnjujete, da vam je v zvezi z vašim romanom bližja žanrska oznaka "nova čudaškost" kot pa klasična etiketa "znanstvene fantastike" ali "podnebne fikcije", torej znanstvene fantastike, ki se ukvarja predvsem s podnebnimi spremembami. Zakaj?

Najpreprostejši razlog je, da bi bili oboževalci znanstvene fantastike razočarani, če bi Oval prodajala kot znanstveno fantastiko. Pravzaprav so ravno moški bralci znanstvene fantastike tisti, ki so najpogosteje razočarani nad mojo knjigo ‒ ne vem, najbrž so pričakovali kaj bolj verjetnega. Pri klasični znanstveni fantastiki mora element "znanosti" funkcionirati ‒ resničnost mora biti nadgrajena tako, da pisatelj ustvari nekaj, kar bi bilo hipotetično zares izvedljivo.

Mene verodostojnost niti najmanj ne zanima; vseeno pa mislim, da je ogromno vzporednic med dogodki v knjigi in stvarmi, ki se resnično dogajajo, le da so pri meni bolj izkrivljeni. Zakaj pa "čudaško"? Predvsem zaradi meni ljubih avtorjev, ki prav tako sodijo v to kategorijo, in zaradi tega, ker ugibam o prihodnosti naravnega sveta, ne pa tradicionalne tehnologije strojev in mehanizmov. Všeč mi je ideja čudnosti, drugačnosti v povezavi z rastlinstvom, živalskim svetom in naravo.

Dogajanje svojega romana ste postavili v Berlin, ki je od nekdaj slovel kot netipična, nezadrgnjena in nezatohla evropska prestolnica ‒ "reven, ampak seksi". Ampak stvari so se postopoma spremenile: leta 2018 je bil na prvem mestu svetovne lestvice mest, kjer cene nepremičnin rastejo najhitreje. Tuji vlagatelji so preplavili nepremičninski trg, mesto je meka za zagonska podjetja. Vas je kot pisateljico fasciniral ta proces?

Pri vsem skupaj me je najbolj zanimal nespremenljivi refren o tem, kako se vse spreminja: vsakemu novemu prišleku razlagajo, da je ravnokar zamudil zadnji vlak, da je zabave zdaj resnično konec. Obenem pa imaš občutek, da se naslednja velika stvar še ni zgodila ‒ nenehno smo torej v vmesnem polju, kar je verjetno tesno povezano z mitom, z imidžem mesta, ki ga omenjate. Ta imidž se Berlina drži ne glede na to, kaj se dogaja, in to že od weimarske dobe naprej. Bizarno je, kakšne predstave se ohranijo, kajti mesto ni navzven niti najmanj podobno temu, kar je bilo nekoč.

Z moje perspektive je bila največja sprememba to, da v središču mita, v središču "dogajanja" ni več umetniški svet, ampak svet novih tehnologij. Zagonska podjetja pač pripeljejo drugačno vrsto ljudi kot projektni prostori. (Smeh.) Seveda pa me fascinira, kako si ta dva svetova postajata vse bolj podobna in kako se prepletata. Številni umetniki, ki sem jih v Berlinu poznala pred petimi ali desetimi leti, danes delajo za zagonska podjetja. Cela nova generacija ljudi, ki so prišli v Berlin v lovu za izmišljeno podobo svobode, večinoma prihaja iz ozadja tehnologij. To preprosto spremeni ... okus zabave.

V tej simbiozi med umetnostjo in tehnologijami so umetniki postali novodobni "influenserji", statusni objekti, ki jih korporacije najemajo, da bi si povečale kredibilnost, da bi vzbujale vtis, da so v koraku s časom. Odnos med umetniki in meceni obstaja že od nekdaj, toda ali je zdaj bolj zlovešč? Je pošteno govoriti o tem, da se nekdo je ali pa ni "prodal"?

To res zveni kot staromodna žaljivka, ampak po drugi strani pa integriteta še vedno mora obstajati, mora nekaj pomeniti. Vprašanje pa je, kaj "integriteta" sploh še pomeni v svetu, kjer je vse naše vedenje komodificirano. Na primer: vsa naša aktivnost na spletu ustvarja dobiček, pa čeprav morda ne za nas same. Ideja, da se je umetnik "prodal", že vsaj štirideset let ne pomeni več tega, kar naj bi originalno pomenila ‒ umetniki so že v šestdesetih in sedemdesetih začeli na zelo eksplicitne in kompleksne načine sodelovati z industrijo. Taka je bila skupina The Artist Placement Group (APG) v Veliki Britaniji: umetnike so za določen čas pošiljali v industrijska, tovarniška območja ali v velika podjetja. Ideja je bila, da se bo spremenil način, kako se tehnologija razvija, če bodo umetniki preprosto tam. V jedru tega projekta se skriva predstava o tem, kakšne vrste osebnost je umetnik ‒ ni važno samo to, kar ustvarja. S to idejo se v knjigi poigravam in jo parodiram, ampak obenem menim, da mora "položaj umetnika" še vedno nekaj pomeniti. Če ne zaradi česa drugega, pa zato, ker ti ta status omogoči, da si lahko privoščiš kaj šokantnega. Če jo odneseš samo zato, ker je navzven videti, kot da si se prodal, to morda niti ni slab pristop.

V preteklosti ste živeli v Berlinu, trenutno je vaš dom New York. Je New York, mesto, ki slovi po tem, da ljudi prežveči in izpljune, prihodnost Berlina? Sta mesti primerljivi?

Včasih se je govorilo, da gre človek v Berlin zato, da bi si pridobil "kulturni kapital", z načrtom, da se bo pozneje preselil v New York in ga vnovčil za resnični kapital. Do neke mere to še vedno drži. Če hočeš zaslužiti kup denarja, Berlin verjetno še vedno ni idealna lokacija za kaj takega. Ljudje v Berlin rinejo zaradi mita o svobodi eksperimentiranja. Sama sem mesto zapustila prav zato, ker v tem mehurčku, kjer lahko eksperimentiraš po mili volji, postaneš neznansko politično kratkoviden. Če je vse lahko in dostopno, ni nobenega trenja. To, da si mlad in brez kakršnih koli omejitev, je dvorezen meč – postaneš globoko zaverovan vase in sebičen. Privilegiranost te odreže od politične resničnosti preostale Nemčije in Evrope.

V New Yorku so ljudje veliko bolj politično angažirani – kar tudi morajo biti, ker je njihova stiska zelo jasno izrisana. Enako je z Londonom: večina mojih londonskih prijateljev so aktivisti, večina berlinskih pa ne, predvsem zaradi te čudne ločnice med mestom in preostankom države. Berlin je tako mednaroden, da je lahko pozabiti, da si v Nemčiji.

Seveda ne trdim, da je dvigovanje najemnin dobra stvar – grozno je! – sem pa opazila, da obstaja neko nenavadno neravnovesje med politično ozaveščenostjo in tem, kako lahko je nekje živeti. Sprašujem se, ali se te situacije na neki točki obrnejo. Ali obstaja neka zgornja meja, ko postane življenje nevzdržno?

Leta 2016 je podjetje Google z veliko pompa najavilo, da prihaja v berlinsko četrt Kreuzberg, kjer naj bi odprli inkubator za zagonska podjetja. A lokalna skupnost se je zaradi strahu pred gentrifikacijo uprla in korporacija se je dejansko morala umakniti. V romanu Oval izrišete nekaj podobnega: korporacijo Finster, ki se navzven trudi za trajnostno gradnjo, v resnici pa je to samo pretveza za dvigovanje cen obnovljenim stavbam, za rast, za izrinjanje konkurence. Lahko sploh kdaj zaupamo korporaciji, ki trdi, da skuša rešiti planet? Sta si ta dva koncepta v biti preveč nasprotujoča?

Prav gotovo obstaja neka kontradikcija med sistemi vrednot, ki so med seboj nekompatibilni. Kaj je dobro za planet in kaj je dobro za dobiček? Tega dvojega se včasih preprosto ne da uskladiti. Situacijo lahko upogibaš in manipuliraš, na primer s korporativnim zelenim zavajanjem (ang. greenwashing), z izravnavo ogljikovih emisij ali pa izmenjavami tipa "zgradili bomo novo šolo, če nam pustite pripeljati podjetje". Ravno včeraj je v New Yorku propadel dogovor za ogromen gradbeni projekt, ki bi na sredo China Towna postavil dva grozljiva stolpa. Ampak pred tem so gradbeno dovoljenje dobili z ravno takim barantanjem, z obljubami, da bodo na postajah podzemne železnice uredili dostop za invalide, da bodo financirali lokalne muzeje in parke. V isti sapi pa bi bili seveda ogromni onesnaževalci.

Čisto mogoče je, da se kdaj cilji okoljevarstvenikov, skupnosti in profita uskladijo – to so res srečne, redke situacije, ni pa to pravilo. Seveda moramo podjetja siliti k prilagajanju: če lahko od njih izsilimo gradnjo šole in zmanjšanje ogljičnega odtisa, super. Včasih je to največ, kar lahko narediš. Treba pa je izhajati iz predpostavke, da bo cena visoka.

Velik del dogajanja v romanu ste postavili v berlinsko četrt Tempelhof, nekdaj lokacijo letališča, ki pa danes velja za eno največjih zelenih površin v relativni bližini centra na svetu. Protagonistka Anja poudari, da se je zelo priročno bahati s tem "dosežkom", če lahko v zameno pozidaš vse ostale zelene mestne površine ‒ kot nekakšna tehnika odvračanja pozornosti.

Seveda. S kvotami in postavkami se da vedno manipulirati. Iniciativa, da bi na področju Tempelhofa postavili goro, je izhajala iz teoretičnega premisleka, kako podvojiti tamkajšnjo količino zelene površine ‒ preprosto, tako, da zgradiš vertikalen park.

V romanu ste si na mestu današnjega Tempelhofa zamislili umetno nasuto goro, poimenovano preprosto The Berg, na kateri je korporacija Finster postavila poskusne trajnostne domove. Ideja gore ni zrasla na vašem zelniku – baje je bil to koncept, ki ga je v resnici razvil neki nemški arhitekturni biro. Je šlo za resen predlog ali za satiro?

Arhitekti biroja Mila so zelo jasno poudarili, da ne gre za resen predlog, ampak za resen predlog za kampanjo. Pred približno desetimi leti so se odzvali na javni razpis, ki je zbiral predloge, kako zapolniti velik neizkoriščen prostor v mestu. Zamislili so si nekakšno provokacijo mestnim oblastem, da bi tako podčrtali svoj pomislek: zakaj je tam sploh treba kar koli graditi? Zakaj ne bi šli v nasprotno smer in v območje vrnili naravo? Nikoli pa se niso zavzemali, da bi goro zares postavili – to bi bilo grozno za mikroklimo, ogromen del mesta bi se znašel v senci in tako dalje. Hoteli so samo razširiti podobo gore, in res je dobila tudi pomembno oglaševalsko nagrado. Sledili so telefonski klici iz Dubaja, češ da je ideja krasna in da si hočejo postaviti svoj lastern Berg.

Zelo dubajska reakcija.

Skrajno dubajska reakcija! (Smeh.) Skratka, arhitekt Jakob Tigges je skušal v prvi vrsti ljudi pripraviti do tega, da bi drugače gledali na urbanizacijo. Za to, da npr. Eifflov stolp obstaja, ni treba, da ga vsi vidimo – dovolj je, da smo videli njegovo fotografijo. In tako je tudi Berlin dobil svojo turistično znamenitost, ki pa slučajno ni obstajala. Berlin je znan po tem, da nima ene same ikonične, v hipu prepoznavne stavbe, ker je bil pač tolikokrat porušen. The Berg bi bil taka antiikona.

"To ni več povojno mesto ali mesto po zidu, to je mesto pred nečim drugim," pripomni eden izmed likov v romanu. Na pragu česa je ta distopični Berlin? Zdi se, da na pragu sesutja.

Smo na pragu sesutja ali pa se je to v resnici že začelo, pa samo še nismo opazili? Distopične romane je verjetno tako težko pisati (in bi jih morda morali nehati pisati), ker si je propad težko zamisliti na tak način, kot se po navadi zares zgodi. Skoraj nikoli ne gre za en sam katastrofičen dogodek, gre za počasno razširjanje nasilja, ki ga ne vidimo zaradi svojega privilegiranega položaja. Sama propada ne občutim, ker sem belka in Američanka, za begunce, ki so pred nekaj leti prispeli v Nemčijo, pa je ta propad že v polnem razmahu. Milijon ljudi, ki so se jim sesula življenja, se zlije v mesto, prijatelji v Anjinem krogu pa jih še opazijo ne zares. Ne gre torej za to, ali se bo kolaps zgodil in kdaj se bo zgodil, gre za to, kdaj se bomo prisiljeni spopasti z njim in bo postal neizogiben tudi za nas. Kako blizu tvojega praga se bo ustavil konec sveta? Anja je v romanu v posebnem položaju, ker ima zaledje družinskega bogastva ‒ njeni prijatelji pa si že ne morejo več privoščiti vse dražjega življenja v Berlinu.

V knjigi na precej temačen način dekonstruirate ekološko utopijo. Večinoma si radi domišljamo, da bi se dalo marsikaj rešiti, če bi živeli v majhnih trajnostnih hišah s sončnimi celicami na strehi, če bi dosledno reciklirali odpadke in se trudili za minimalen ogljični odtis. A vaši protagonistki se njena eko-hiša upira in kvari na vsakem koraku, dokler se dobesedno ne sesede vase. Ali sami verjamete v ideal zelenega življenja na ravni posameznika?

Ne morete si predstavljati, kako so nekatere stvari, na primer recikliranje, postale bolj zakomplicirane v šestih letih, odkar sem začela pisati ta roman. Vse težje je verjeti v te majhne vsakodnevne geste, a seveda jih moramo še naprej izvajati, ker počasi nimamo nobene druge izbire več. Verjamem, da je treba v svetu vse bolj okleščenih možnosti še vedno izbirati najmanj škodljive.

Seveda je super, če smo čim bolj samozadostni in poskušamo tudi manj potovati. Ampak po drugi strani večja lokaliziranost pomeni tudi večjo teritorialnost, porast nacionalizma in ksenofobije itd. Fantazija vrnitve k naravi je tesno povezana s fantazijo o čistosti in z nevarnimi idejami o tem, kaj je "naravno" in kaj ni. Morda je trajnostno življenje nekaj, kar se da vzdrževati le v majhnih dimenzijah. Moja knjiga skuša pokazati presek med individualno akcijo in strukturnimi spremembami.

Težava se pojavi, ko trajnostno življenje postane estetika, imidž. Moji junaki čutijo globok občutek krivde, češ da na zunaj ne delujejo dovolj ekološko. Ampak sam performans, zunanja podoba je v resnici vse, kar lahko osvojijo – dejanski rezultati njihovega početja pa ostajajo nejasni. Nikoli ne veš, ali ima tvoje recikliranje zares kak učinek in kdo te pri tem opazuje. Ali recikliraš zaradi svoje lastne mirne vesti ali iz obveze do neke višje sile, ki morda obstaja ali pa tudi ne? V ogromno ameriških mestih grejo baje vse smeti na koncu v isto jamo. Če se tega na neki ravni vsi zavedamo, je tistih deset ur na teden, ko razvrščam svoje odpadke, čisti performans. Performans za mene samo, ker bi rada mislila, da delam prav. (Smeh.)

V svoji karieri ste se veliko ukvarjali tudi z umetnostno kritiko, zato znate v romanu zelo precizno satirizirati milje pretencioznih odprtij razstav, na katerih vsi opletajo z visokoletečimi fazami, nihče pa ne prizna, da je cesar včasih gol. Se je ta satira porodila iz vaše lastne deziluzije nad tem svetom?

Z eno besedo – ja. Ne bi ravno uporabila besede deziluzija, ker nisem prepričana, da sem kdaj imela kakšne iluzije. Hotela pa sem podati občutek obupa, nemoči za kritiko. Če v kapitalizmu vsak neuspeh obvelja za uspeh, potem ne moreš ničesar zares kritizirati. V svetu umetnosti pogosto dobiš občutek, da se z delom ne sme zares stopiti v kritičen dialog – in zato res ne vem, kaj točno kritiki sploh počnemo. Zdaj sicer nisem več tako črnogleda, kot sem bila v času pisanja knjige. Še vedno obstajajo konstruktivne, plodne debate o umetnosti, le da po navadi v ožjih krogih prijateljev, knjižnih klubov ipd. Bolje se počutim, odkar nisem več kritik v javni sferi.

Zdaj ste tudi na drugi strani prepada – napisali ste roman, ki je zdaj prepuščen drugim v recenziranje. Imate zaradi svojega ozadja kritike drugačno percepcijo kritike, kadar ta leti na vas?

Dobro vprašanje. Mislim, da se je še poglobilo moje spoštovanje do dobre kritike. Kadar te neka stvaritev res izzove in te prisili, da se z njo soočiš na njeni ravni, je največje darilo, ki ga lahko daš umetniku, to, da napišeš kritiko njegovega dela. Neverjeten kompliment je, da nekdo poglobljeno razmišlja o tvojem delu. Sem pa zato po drugi plati toliko bolj razočarana nad površnimi, pavšalnimi kritikami. To boli!

Roman je svoj naslov, Oval, dobil po izmišljeni drogi, ki jo razvije eden izmed protagonistov zgodbe. Oval v možganih začasno "aktivira" željo po darežljivosti: človek je pod vplivom te tabletke blažen, ko razdaja svoje imetje, še posebej denar. Louis misli, da bo z vpeljavo droge na klubsko sceno rešil berlinsko težavo ogromnih prepadov med zaslužki posameznikov. Njegov načrt spektakularno spodleti. Kaj se lahko iz tega naučimo? Da smo ljudje sprogramirani za sebičnost in jemanje in da se tega ne da nikakor obiti?

Mislim, da ljudje niso sami po sebi pohlepni – kapitalizem je tisti, ki je v svoji biti pohlepen. Ljudje niso uničili planeta, kapitalizem ga je. Že res, da smo ljudje izumili kapitalizem, a ta sistem eksploatacije je v resnici relativno nova ureditev, če gledamo širšo sliko.

Oval je spodletel zaradi utvare, da lahko posameznik poskrbi za čudežno rešitev, in da bo ta rešitev prišla v obliki tabletke, kemije, aplikacije ‒ nove tehnologije, če hočete. Moj roman ni znanstvenofantastičen tudi zato, ker sporoča, da ne obstaja neki napredek v tehnologiji, ki bi lahko v temeljih kaj spremenil. Implicitni zaključek je, da lahko skupnost spremenimo samo z delom za odnose med ljudmi.

Zanimivo se mi je zdelo, da se v romanu ne posvetite zares neizbežnemu kaosu, ki nastane, ko droga oval pricurlja v splošno rabo. O vsem skupaj slišimo samo iz druge roke, iz pripovedovanja Anjinih prijateljev. Zakaj ste se v tej končni etapi odpovedali totalni distopiji in se raje osredotočili na odnose med liki?

Ravno prejšnji teden me je prijatelj spraševal, zakaj se zdi, da je "osrednji dogodek" v romanu na neki način preskočen: ves čas smo tik pred njim ali tik po njem, nikoli pa sredi dogajanja. Ne vem, ali imam dober odgovor na to vprašanje. Vem samo, da me je zanimala Anjina preobrazba iz osebe, ki se je v celoti identificirala prek mreženja, v nekoga, ki je popolnoma samozadosten. To, da se je odmaknila od osrednjega dogajanja, je bil del njene osebnostne rasti. Obenem pa se mi je zdelo dovolj, če namignem, kaj se bo zgodilo z družbo. Ko podaš grob oris dogajanja, bralci najbrž lahko sami zapolnijo praznine. Imam pa tudi odpor do opisovanja katastrof, kar je najbrž ironično, glede na tematiko romana.

Ukvarjate se tudi z razmerji moči med spoloma. Na neki točki se Anja izrecno obregne ob tip moškega, ki "bere feministično teorijo, zaradi česar moramo vsi verjeti, da je golo naključje, da je kariera njegove punce podrejena njegovi lastni". Vedno znova je soočena s tem, da je moškim dovoljeno ločevati javno in zasebno življenje, mnenja žensk pa okolica reducira na čustvene motivacije, češ da izvirajo iz ljubosumja, nečimrnosti, privlačnosti itd.

Anja se lahko postopoma vse manj slepi glede slabosti svojega partnerja. Ugotovi, da se z njim nikoli ne more zares spustiti v politično debato, ker to vedno deluje samo kot "prepir s fantom". Kot da se sploh ne moreš angažirati na tej ravni, ne da bi te okolica poskušala oklestiti na zasebno raven. Kako si torej sploh lahko politično aktivna? Na to nimam odgovora. Proti koncu prvega desetletja novega tisočletja sem obiskovala liberalen kolidž za humanistiko v New Yorku – čisti raj za "feministične moške“, ki so se grozno vedli do žensk.

Roman ste posvetili "svojim prijateljem". Edini zares pozitivni odnosi v knjigi so prijateljski odnosi – vse romantične zveze ali zveze s tem podtonom se izkažejo za manipulativne in sebične. Ste skušali na ta način preizpraševati tradicionalno predpostavko, da je par nekakšna osnovna družbena celica?

"Heteroseksualno enoto" je na neki način skoraj nemogoče prakticirati uspešno ali pa vsaj na izviren način. V času pisanja me je skrbelo, kako veš, ali si del para zato, ker to res hočeš biti, ali pa zato, ker se to od tebe pričakuje. Težko je vedeti, kaj je avtentično, ker je na parčkanju kot obliki družbene socializacije tako velik poudarek.

V Berlinu me je tudi presunilo, da ni bilo v mojem krogu nikogar, ki bi bil občutno mlajši ali starejši od mene. Nisem poznala nikogar z otroki, nobenih starejših občanov – dolgo nihče ni imel niti psa! Osnovna ideja je bila, da smo vsi brez obvez in družinske strukture. Po eni strani je to čudovito, ker s svojimi vrstniki oblikuješ nove družinske celice, po drugi strani pa to ni zdrav, cvetoč model družbe. Medgeneracijsko povezovanje se mi zdi pomembno.

Pomembna tema je tudi izguba. Louisu je pravkar umrla mama, a se pretvarja, da je z njim vse v redu. Nekaj ironičnega je v tem, da neverjetno izobražen, analitičen konceptualni umetnik ni sposoben videti in prepoznati lastnih obrambnih mehanizmov. Ali je pretiran intelektualizem včasih lahko tudi obrambni mehanizem, s katerim se ogradimo pred čustvi?

Vedno me osupnejo moški, ki preberejo ogromno knjig, ampak ni videti, da bi se iz njih kaj naučili. V resnici je skoraj neverjetno, koliko informacij imajo moški, ne da bi imeli kaj znanja. (Smeh.) Glede na to, da čustveno delo razporejamo po spolih, se zdi, da od moških pričakujemo, da bodo poznali dejstva, od žensk pa, da bodo imele "čustveno inteligenco", intuicijo, da bodo znale teorijo preleviti v prakso. Zanimajo me različne oblike znanja.

Ne bova izdali, kako se roman konča, a na neki način smo priča postopnemu razpadu družbe. Na nobeni točki ne ponudite junaške rešitve, ki bi ta proces ustavila ali vsaj upočasnila. V tem je nekakšen pridih determinizma. Je človeška vrsta podobna ekohiši, ki se postopoma sesede vase in razkroji? Se preprosto približujemo koncu svojega naravnega cikla?

Všeč mi je ideja, da našega konca ne bo povzročil pritisk na gumb, ki mu sledi eksplozija, da gre za veliko počasnejši, bolj organski in morda celo lep proces. Če že ne morem reči, da je to ravno upajoč zaključek, je pa vsaj melanholičen. Ideja, da lahko človeški svet spet postane del naravnega, organskega sveta, ne more biti tragična.

Če je kapitalizem tisto, kar nas uničuje – ali obstaja realistična alternativa tej ureditvi?

Akademičarka McKenzie Wark je pred kratkim napisala knjigo Kapital je mrtev. Ali je to nekaj slabšega? Vnjej argumentira, da je kapitalizem minil in da smo najverjetneje že v naslednjem obdobju, ki pa ga še ne znamo identificirati. Seveda še vedno obstajajo kapitalistični procesi in vzvodi, tako kot marsikje na svetu še vedno obstaja fevdalizem. Različni sistemi soobstajajo, najbrž gre predvsem za to, da bomo morali dojeti razmerja med njimi. Wark kot novi sistem identificira platformo (ang. platform capitalism), kar bo za planet verjetno še veliko huje kot kapitalizem. Stvari niso enoznačne. Pred leti, ko še nismo vedeli toliko o podnebnih spremembah, je bilo lažje reči, "no, bomo pa izumili nov družbeni red". Ampak zdaj je že malo pozno za kaj takega! Ne gre več za to, ali bomo znali čez sto let pravičneje razdeliti imetje med ljudi. Gre za to, ali bomo sploh lahko preživeli. In res ne vem, kakšen je odgovor.

Svet, ki ste ga zgradili v romanu Oval, ima ogromen vizualni potencial, tema pa je tako ali tako trenutno priljubljena v popkulturi. Vam je že kdo ponudil odkup pravic za filmsko upodobitev oziroma bi si to sploh želeli?

Najprej sem mislila, da bi me zanimala filmska adaptacija, ampak najbrž bi bila TV-serija bolj zabavna. Bilo je že več pogovorov, a nič konkretnega. Najbrž zato, ker bi bila gora predraga – potreben bi bil cel kup posebnih učinkov. Za Hollywood pa je koncept po mojem preveč čudaški ‒ čeprav se mi je zdela nedavna filmska upodobitev romana Annihilation prav zanimiva, dovolj bizarna. Ampak res si ne predstavljam, da bi Oval lahko bil blockbuster.