V Slovenskem ljudskem gledališču Celje je trenutno na ogled predstava Paradiž, ki jo podpisuje italijanski režiser Mateo Spiazzi. Dogajanje je postavljeno v slovenski dom starejših v manjšem slovenskem kraju in prikazuje življenje skupnosti oskrbovancev. Posebnost predstave so gledališke maske, ki jih igralci ves čas predstave nosijo. Gre za t. i. polne maske, ki obraz in glavo prekrivajo v celoti. Še ena posebnost predstave je, da je pretežno neverbalna. Dramaturgijo vodijo natanko določene geste igralcev ter skrbno izbrana glasba. Zvrstno lahko predstavo Paradiž opredelimo kot grenko komedijo.

Mateo Spiazzi ni neznanec slovenskih odrov. Doslej je režiral že kar nekaj predstav v ljubljanskem in mariborskem lutkovnem gledališču. Leta 2019 je na 11. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije za uprizoritev Ostržek prejel nagrado za najboljšo režijo. Sicer je diplomant italijanske Akademije za dramsko umetnost Nico Pepe v Vidmu v Italiji. Deluje kot režiser, gledališki pedagog, predavatelj in organizator prireditev v Italiji in številnih drugih državah, kot so Avstrija, Belorusija, Češka, Ekvador, Estonija, Litva, Poljska, Ukrajina in Rusija. Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj. Kot rečeno, specializiran je za delo z maskami, zlasti gledališkimi. Podobne predstave, kot je Paradiž, je režiral že po vsem svetu, zdaj pa je to gledališko poetiko prvič predstavil v SLG-ju Celje. Predstavo Paradiž je označil za sodobno pravljico, ki slavi življenje – z enakimi možnostmi za vse.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Posebnost predstave so gledališke maske, ki jih igralci ves čas predstave nosijo. Za kakšne maske pravzaprav gre?
Lahko rečemo, da gre za sodobno masko, ki glavo pokriva v celoti. Prekrije celoten obraz in glavo, spredaj in zadaj. Ne gre torej za klasično comedia dell arte masko, ki glavo prekrije le delno. Maska igra v predstavi pomembno vlogo, ker se predstava odvije brez besed. Vso dramaturgijo vodijo dejanja igralcev, pri čemer pa je pomembno poudariti, da ne gre za pantomimo. Od gledalca pričakujemo, da bo razumel, kaj se v predstavi dogaja samo na podlagi dejanj igralcev. To se pogosto zgodi tudi v življenju. Da moramo iz dejanj ljudi sklepati, kaj pomenijo, tudi če nihče nič ne izreče. Tudi za igralce je ta proces kar zahteven, ker po navadi, ko igrajo, uporabljajo besede. Mi smo govor v celoti črtali. To je stoodstotno neverbalna predstava. Pomembno vlogo v dramaturgiji nosi tudi glasba. Glasba je zelo pomembna. V določenem trenutku lahko nakazuje dejanske zvoke, ki prihajajo iz nekega prostora, na nekaterih mestih je uporabljena zgolj kot ambientalna glasba, ponekod pa nakazuje na dogajanje znotraj samih likov.

Posebnost te predstave je torej neverbalna dramaturgija in to je bilo za igralce nekaj novega. Morali so se zelo poglobiti v to, kako dejansko igrati takšno predstavo. Poudarjam pa, da ne gre za pantomimo, ker pantomima lahko hitro preide v nekaj grotesknega. Vsa predstava temelji na situacijah. Gledalec gleda, kaj se dogaja v domu za ostarele, in iz njihovih dejanj sklepa, kaj mislijo in čutijo.

Izraznost igralcev je torej zelo omejena ...
Igralci se ne morejo izraziti niti skozi glas, niti skozi obrazno mimiko – ker imajo na glavi masko. Na voljo imajo samo svoje telo. Vendarle pa masko uporabijo na način, kot da maska oživi, čeprav je samo kos materiala. Občutek v predstavi je, kot da je maska živa, da se premika. Maske je ustvarila Alessandra Fajenza, ki je po mojem mnenju trenutno ena najboljših umetnic na področju izdelave mask v Italiji. Za to predstavo je naredila res izjemno delo.

Kdaj ste se začeli zanimati za delo z gledališko masko?
Diplomiral sem kot igralec in postopno postal režiser. Z masko sem se prvič srečal na akademiji in se sprva nisem pretirano zanimal zanjo. Sčasoma pa me je jezik maske vse bolj fasciniral. Raziskoval sem, kakšne maske vse obstajajo, kakšne tehnike dela z njimi so na voljo. Začela me je zanimati sodobna uporaba maske. Še vedno imam zelo rad klasično comedio dell arte, menim pa, da je za sodobni čas pomembno, da pripovedujemo nove zgodbe in da razvijemo nove načine uporabe tega zelo močnega instrumenta. Glede maske bi povedal še to, da v gledališču pogosto obstaja velik zid med klasičnim in lutkovnim gledališčem. Po mojem mnenju je ta zid nepotreben. Na eni strani imamo namreč psihološko gledališče, na drugi pa lutkovno oziroma predmetno gledališče, ki je zelo oddaljeno od človeškega telesa. Na sredini med tema dvema ekstremoma, med tema dvema poloma, pa je maska. Maska je kot most, ki ju povezuje. Nekatere tehnike, ki jih uporabljamo pri igri, izhajajo iz lutkovnega gledališča, nekatere pa iz psihološkega. Tisto, s čimer so se morali igralci veliko ukvarjati, je, kako uprizoriti razmišljanje maske. Če je v lutkovnem gledališču jasno, da imamo lutko in tistega, ki lutko vodi, ter da imamo v psihološkem gledališču lik in igralca, ki ni popolnoma ločen od samega lika, pa se v gledališču z masko zgodi, da sta igralec in njegov instrument, torej maska, združena. Oba lahko vidimo. Gledališče, ki vključuje masko, predstavlja torej most med dvema različnima gledališkima svetovoma. Delo s tem mostom mi je v velik izziv in zagotovo bo predstava v izziv tudi gledališkim kritikom, ki se bodo verjetno spraševali, ali gre za lutke ali za klasično gledališče, za kaj pravzaprav gre..

Sorodna novica Predstava, v kateri obrazov igralcev ne vidite: "Maska je bolj resnična kot resničnost"

Kako kot režiser vodite igralce, ko se s tovrstno gledališko poetiko srečajo prvič?
Na začetku veliko časa preživimo v pedagoškem procesu, zato da jim predstavim tehniko, ki jo morajo usvojiti, da bi lahko igrali z masko. Najprej torej z igralci vedno naredim delavnico. Za njih je na začetku težko razumeti, kaj je lahko rezultat takšnega procesa. Sčasoma pa začutijo samo dušo predstave. Ker ne uporabljamo besed, je predstava zelo specifična. Lahko bi rekel, da prav zaradi uporabe mask na nekaterih mestih postane zelo globoka in poetična.

Ste tako režiser predstave kot avtor samega besedila oziroma vsebinskega koncepta..
Samih dejanj igralcev ne določa izdelana, klasična dramaturgija. Dejanja igralcev se oblikujejo sproti na vajah in so kombinacija moje vsebinske zasnove in improvizacij. Scenarij nastaja vzporedno z vizualnim delom predstave, zato je zame pomembno, da sem tudi avtor predstave, ne samo režiser. Predstava v Celju vsebinsko temelji na predstavi, ki sem jo pred leti naredil v Minsku, v Belorusiji. Pred začetkom sem torej imel osnovni vsebinski okvir, nato pa smo predstavo skupaj gradili naprej. Vsak igralec je ustvaril svoj lik. Ustvarjalni proces pri tej predstavi je bil torej obraten od klasičnega gledališča, v katerem dobiš dramsko besedilo, ga analiziraš in izhajaš iz njega. Tu pa je vsak igralec avtor svojega lika. Zame osebno je ta predstava skupni rezultat vse ekipe.

Kaj nam lahko poveste o samem naslovu predstave, torej Paradiž?
Dogajanje v predstavi je postavljeno v dom za ostarele, ki velja za mesto, kjer ljudje čakajo na smrt. Ampak ta predstava ne želi govoriti o smrti, ampak o življenju. Naslov Paradiž je kot nekakšno vprašanje, ki ga postavimo občinstvu. Kaj je za vas paradiž? Kaj vam pomeni? Želimo vzpostaviti zavedanje, da ni pomembno, koliko ste stari in koliko let življenja še imate pred seboj, ampak je važno predvsem, kako živite svoje življenje v tem trenutku. Ne gre torej za to, kako dolgo bo naše življenje, ampak kako veliko je. Kako polno. Ko se bližamo koncu svoje poti, je to še toliko pomembneje. Teme v predstavi so strast do življenja, tragedija življenja in vsi drobni trenutki, ki se zgodijo vmes. Zelo zanimiv mi je tudi sam koncept starosti. Zavedanje bližine smrti namreč človeka spremeni. Končno si dovoliš biti ti. Ne podlegaš več raznoraznim družbenim pogojenostim o tem, kakšen bi moral biti. Paradoksalno ti prav bližina smrti da svobodo, da si lahko to, kar si.

Zvrstno bi predstavo Paradiž lahko uvrstili v žanr grenke komedije.
Želeli smo ustvariti komedijo, ki zmore zelo hitro preskočiti v tragedijo. Med komedijo in tragedijo namreč obstaja tanka meja. Komedija vsebuje tudi tragične momente. Nekaj, kar se nam kot gledalcu zdi smešno, lahko lik v predstavi doživlja kot nekaj tragičnega. Ta razdalja med komedijo in tragedijo vsebuje nekaj zelo poetičnega. Tudi dramaturško je to zelo zanimivo. Ko se zgodi preskok iz smešnega trenutka v tragičnega, takrat v predstavi oživi poezija.

Kaj lahko poveste o ustvarjalnem procesu s slovenskimi igralci?
To je moja sedma oziroma osma tovrstna predstava, torej predstava z maskami. Vsakič si postavim majhen osebni izziv, da bi še malo globlje vstopil v to gledališko poetiko. Zanimivo mi je opazovati, koliko možnosti za eksperimentiranje še vedno obstaja v tej gledališki zvrsti. Prvič delam v Slovenskem ljudskem gledališču Celje in prvič s to ekipo igralcev. V izziv mi je bilo se povezati z njimi in jih voditi skozi proces. Pomembno se mi zdi, da z igralci najdem osebni stik. Na ta način se tudi sam razvijam kot režiser. Zanima me tudi, kako se bo občinstvo odzvalo na predstavo. Predstavo smo oblikovali z mislijo na slovensko občinstvo. Prostor dogajanja je namreč slovenski dom za ostarele. Rad se potapljam v druge kulture. Rad tudi prihajam v stik z drugimi kulturami gledališča in se učim od njih.

Za igralce je verjetno igra z masko kar velik izziv?
Morate vedeti, da je to za njih nekaj popolnoma novega. Večina jih še nikoli ni izkusila česa takšnega. Ko uporabljajo masko, je njihov pogled zelo zožen. Ko gredo iz enega konca odra na drugega, morajo biti zelo natančni. Od zunaj je predstava videti preprosto, ampak v resnici ni. Igralci morajo zelo dobro razumeti vsak prizor in to, kaj se v njem dogaja. Zavedati se morajo, kje v prostoru so, kam morajo gledati, tehnično je predstava zelo zahtevna.

V predstavi pomembno vlogo igra tudi glasba. Je kot nekakšen pripovedovalec zgodbe.
Včasih nam glasba služi zgolj kot inspiracija za prizor. Spet drugič zgradimo prizor prav na določeno glasbo, glasba torej usmerja sam prizor. Včasih pa najprej zgradimo prizor in nato nanj dodamo ustrezno glasbo. Glasba v naši predstavi nosi izjemno pomembno vlogo.

Obstaja več dramaturških ravni uporabe te glasbe. Včasih na primer dejansko prihaja iz radia v sobi v domu za ostarele, včasih pa je mišljena bolj kot notranja glasba. Kot ilustracija nekega občutja, ki ga lik znotraj sebe doživlja. Na nekaterih mestih je pomembno tudi samo besedilo izbrane glasbe, ki nadomesti govor, ki ga igralci na odru ne izrekajo. Nekatere pesmi smo torej načrtno izbrali zaradi njihovega besedila. Pri tem mi je pomagala dramaturginja Tatjana Doma, ki seveda razume slovenske pesmi in je lahko predlagala, katera pesem nosi tisti občutek, ki smo ga iskali za sporočanje vsebine predstave. Tatjana je bila most med mojo vizijo za predstavo in specifikami slovenske kulture, zato je bila njena vloga zelo pomembna. Moram reči, da sem prav prek glasbe še bolj spoznal slovensko kulturo, ki mi je res zelo pri srcu. Veliko delam v Sloveniji in imam res rad to državo.

Ko sem gledala vajo, sem opazila, da veliko pozornosti namenjate podrobnostim, majhnim gestam, za katere želite, da so narejene na točno določen način.
Geste so zame del dramaturgije. Ko vodim igralce, z gestami delam na enak način, kot bi delal z govorom. Jezik naše predstave so geste. Kot se pri jeziku ukvarjamo s tem, kako nekaj rečemo, kje je poudarek, se pri naši predstavi ukvarjamo z gestami, z dejanji igralca. Z občinstvom komuniciramo samo s pomočjo dejanj, gest. Kako nekaj naredimo, v kakšnem tempu, določa pomen in dramaturgijo predstave. Celotna dramaturgija ne sloni na tem, kaj igralci izrečejo, ampak kaj naredijo in kako. Za igralce je to na trenutke precej stresno, ker lahko ena napačna gesta ob nepravem trenutku sporoča nekaj popolnoma drugega, kot igralec želi. Zato so te podrobnosti tako zelo pomembne. Ker z njimi sporočamo sam pomen predstave. Brez poudarka na podrobnostih bi na odru zgolj gledali igralca, ki izvaja nekakšno koreografijo. Gesta mora izvirati iz misli. V gesti se mora videti sama misel, ki jo lik misli, in to bo vplivalo na način, kako igralec nekaj naredi na odru. In gledalec to vidi.

V predstavi Paradiž nastopa enajst igralcev celjskega gledališča. Dramaturginja je bila Tatjana Doma, scenograf Primož Mihevc, kostumografka Dajana Ljubičić. Oblikovalka in izdelovalka mask je Alessandra Faienza, zvok je oblikoval Mitja Švener, svetlobo pa Gregor Počivalšek. Predstavo si lahko ogledate v Slovenskem ljudskem gledališču Celje.