"Eden ključnih formalnih gradnikov Rajnarjevih platen je barvno plastenje, ki ga odlikuje izjemno obvladovanje sfumata in mehkih barvnih prehodov," zapiše ob razstavi kustosinja Irma Brodnjak Firbas. "Zaradi številnih plasti spodnje plasti barve postopoma pronicajo čez vrhnje plasti, zato se prefinjeni barvni toni gledalcu odstirajo le ob počasnem in pozornem opazovanju …" še zapiše.

Sfumato, lazure, štimunga so kategorije, ki v modernizmu niso imele česa iskati. Rajnar jih v slikarstvo znova vpelje, nekako naloži na slikarsko matrico, ki je v osnovi eminentno modernistična.

Z umetnikom smo se pogovarjali ob njegovi razstavi, ki je bila v Galeriji Mesta Ptuj na ogled med 14. januarjem in 9. marcem. Na tej je predstavljal dela, ki jih je slikar ustvaril v obdobju 25 let. "Prva slika, ki prikazuje mojo družino v abstraktnem smislu, je iz leta 2000, 2001. Zadnja je od lani."

Na vprašanje, ali je šlo za izbor najboljšega oz. najbolj reprezentativnega iz tega obdobja, nam je umetnik odgovoril: "Seveda si slikar naredi neki izbor, neki repertoar svojih najboljših slik. Vendar se razstava postavlja v prostor in slika poleg slike, vsaka slika pa zahteva neki dialog z drugo sliko in se potem zgodi, da najboljša zate v tistem trenutku izpade iz selekcije in jo morda nadomesti neka slika, za katero sploh nisi predvideval, da bo na razstavi. Razstavljena je približno ena tretjina vsega, kar sem pripeljal na razstavo. Zahvaljujoč kustosinji, Irmi Brodnjak Firbas, smo naredili zelo tekočo in kompaktno razstavo. Slikar bi pač rad predstavil čim več del …"

Več pa v spodnjem pogovoru.

Rojeni ste v Murski Soboti, kjer ste že vse življenje.
Vse življenje sem tu razen v času srednje šole – obiskoval sem namreč šolo za oblikovanje v Ljubljani in potem še štiri leta Akademije. Devet let sem torej preživel v Ljubljani.

Ne živite samo od slikarstva ...
Na začetku sem zaposlil še kot modni oblikovalec v tovarni Mura, moška oblačila. Bil sem tudi oblikovalec moške konfekcije prve slovenske vlade. Šest let sem vztrajal v tem poklicu, bilo je sicer zelo zanimivo, dokler se stvari niso začele ponavljati in dokler smo še imeli trg v Sloveniji. Seveda sem ves čas tudi takrat, ko sem bil zaposlen v tovarni Mura, slikal, pripravljal razstave. Leta 1995 sem postal samozaposleni v kulturi in likovni pedagog. Pravzaprav sem delal na likovnih delavnicah, pripravljal ljudi na sprejemne izpite, tudi starejše sem poučeval. Od leta 2013 delam na srednji šoli in poučujem študijsko risanje.

Ker od prodaje slik ne bi mogli preživeti?
Ne, mislim, da je to zelo težko. Mislim, da so bolj ali manj vsi, ki so v slovenskem prostoru uspešni, nekje zaposleni. Po navadi kot profesorji in tako naprej, ker jim to omogoča tudi določeno svobodo. Sam sem se veliko moral ukvarjati s komercialnimi zadevami, ne samo, da sem preživel, ampak da sem si lahko kupil tudi material, platna in tako naprej. Tisti, ki smo to doživeli, vemo. Samo od slikanja se prav gotovo težko živi, verjetno kjer koli, ne samo v Sloveniji.

Koliko podpore pa imate v lokalnem okolju? V Prekmurju živi še nekaj slikarjev. Se srečujete, podpirate drug drugega? Murska Sobota se ponaša z ugledno galerijo.
Pravzaprav smo se tu v Murski Soboti veliko srečevali v času študija in pozneje. Zavedati se je treba, da je bila Murska Sobota konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let razvijajoče se mesto. Ni se zdelo, da moramo vsi v Ljubljano, saj je vladalo zelo optimistično razpoloženje. Pravzaprav je bilo veliko tovarn in odkupov. Bila je Mura, Pomurka, da ne naštevam vseh … Ljubljanska banka, Zavarovalnica Triglav in drugi so nekako podpirali likovno umetnost z odkupi. Ko so se zadeve sprivatizirale, ni bilo več tako. Delam marsikaj, oblikujem, počnem še druge stvari, da lahko normalno slikam. Je pa zelo dobro, da imam neki drug vir dohodka, ker drugače bi bil podrejen prodaji ali pa nekemu galeristu, ki bi zahteval od mene dvajset slik na mesec. Tega ne bi prenesel.

Pojdiva k vašemu slikarstvu. Na začetku ste bili figuralik. Potem se je zgodil rez. Kako se je ta rez zgodil oziroma zakaj se je?
Zanimivo je to, da sem na Akademiji slikal podobno, kot sem potem spet začel slikati po letu 2000. Podobno v smislu čiščenja ploskve, tega, kar je zdaj videti na mojih slikah. Ko sem prišel domov v Soboto, je bil to kulturni šok zame. Ljubljana je vseeno neki center in sem to figuraliko takrat vzel kot neko osebno izpoved. Leta 1985 sem naredil serijo, ki sem jo poimenoval Izpoved. Šlo je za nekaj, kar moraš povedati, kar nastane v nekem vmesnem obdobju krize, pesimizma, to je bilo nekaj, kar sem moral dati ven. Težava pri tej figuraliki je bila v tem, da nikoli nisem vedel, kdaj sem sliko končal. Včasih sem imel tak občutek, da bi še morda lahko kaj naredil, pa sem potem res naredil nekaj in sem celo sliko pokvaril. Nisem pa mogel narediti po sondah v smislu, tu je dobro, tu ni dobro, ampak sem moral začeti celotno sliko na novo. Tako se je na platnu pogosto nabralo precej barve, materiala, delal sem z lopaticami. Nastala je groba struktura, ne zato, ker bi to hotel, ampak je do tega privedel proces dela. Pozneje sem delal po načrtu, ne z vidika nekega recepta, ampak bolj kot skico, na kateri sem gradil. Čeprav se je ta skica, ko sem dodajal barvo na platno, spreminjala. Včasih je bila napaka najboljši del slike. Ko enkrat veš, kaj hočeš, potem ni težava slikati. Večja težava je tisti vmesni čas, ko ne veš, kaj bi. Ene vrste mrtvi tek. Ko to razčistiš, potem se stvari začnejo odpirati in nastane nekaj novega.

Občutek imam, da je na teh slikah veliko plasti. Ali so slike delane lazurno? Kakšno je razmerje med lazurnimi in pastoznimi nanosi?
Tako je. Nekatere novejše slike so narejene na starejših slikah. Dejansko so transparence že naložene na stare barve. Najlažja pot je bila, ko sem imel osnovo, na kateri sem pozneje pozneje gradil. Najtežje je graditi na čisto belo osnovo, takrat si v nekem vakuumu, si izgubljen.

Gre za lazure?
Tako je.

Lazura je nekaj, čemur se je modernizem izrazito ogibal. V modernizmu ni lazur, če se prav spomnim.
Da, v modernizmu gre za pravo barvo, pastozno barvo, barvno ploskev, polno barvo. Če pa gremo zgodovinsko nazaj, opazimo, da prav oljno slikarstvo omogoča lazure. Od renesanse naprej vidimo, da je postopek prav v tem (v nalaganju lazur, op. B. J.). Tam ni hitenja, je upočasnitev in ta upočasnjeni ritem meni zelo ustreza. Nisem obremenjen s tem, da moram narediti več slik na mesec. Včasih ne naredim nič, včasih pa pet, saj je vseeno. Nimam števca.

Delate abstraktne slike na pamet, iz glave, ali se naslanjate na kakšne fotografije? Imate kakšne predstavne strukture, ki vam zraven pomagajo?
Sama ideja pride kar mimogrede. Včasih tudi na osnovi kake stare skice, ampak v glavnem gre za izseke iz narave, ki pa niso izseki v tem smislu, da bi šlo za mimezis tega, kar vidim, ampak bolj občutenje tega, kar vidim.

Torej poskušate v resnici ujeti občutenja?
Tako. Moje slike nimajo zgodb in jih tudi nočem. Za zgodbe je bolj literatura kot slikarstvo. Ali pa film, če hočete. Slikarstvo naj bo slikarstvo. Včasih gledam slike, ki hočejo biti nekaj drugega. To po mojem mnenju ni dobro. Hočem barvo, svetlobo, tako kot gre pri glasbi za zvok, to je tisto, kar naj bi bil nosilec slike. Zato pride navdih lahko od koder koli. Ne toliko iz narave, bolj iz vse stvarnosti, ki me obdaja.

Ko sva omenjala modernizem. Seveda je zdaj to že historični slog ali pa skupina historičnih slogov. Ampak v vašem primeru ne bi rekel, da gre prav za modernizem, gre v resnici za elemente modernizma, ki so prepeljani v sodobnost. V nekaterih vaših slikah zaznavam pristop, ki spomni na filmske izreze ali cropping. Nekateri prizori so izmaknjeni, kot da gre za naključne kadre iz filmov, nekatere stvari so izjemno povečane, druge so pomanjšane.
Mislim, da je to zelo dobro detektirano. Včasih se motiviram po paletah. Saj na paletah tudi ni zgoraj, spodaj, levo, desno. Lahko jih vidimo kot ogromen, nedefiniran prostor, kjer ni nobenih perspektivičnih danosti, to se pravi, ni tistih pravih prostorskih popačenj. Edino, kar da čutiti prostor, je prav vibriranje med različnimi barvnimi ploskvami. Tukaj se morda zdi, da je to modernistični princip. Vendar modernizem, kot sva prej rekla, operira s čistimi, osnovnimi barvami, sam pa hočem zajeti tudi ozračje.

Štimungo?
Tako, štimungo. To je ta naša pokrajina, tisti, ki živimo tu, smo velikokrat v megli. Čutiš zrak in dejansko, to je del Prekmurja, ki ga na nobenih slikah prej nisem videl. Ampak nas zelo opredeljuje.

Naveza na filme ni zavestna, tega ne počnete zavestno ...
Ne.

To je nekaj, kar sem pri vas opazil, pa niti ni nujno, da to v resnici počnete. Je tako?
Ne. Sicer sem velik ljubitelj filma, ampak verjamem, da je marsikaj v podzavesti. Tudi prek filma dobim neke informacije, neke vibracije, ki me morda napeljujejo na te stvari. Da bi pa bilo kaj neposredno od tega, to pa ne.

Zanimive so te vaše barvne ploskve, iz katerih seva svetloba. Zanimive so tudi zato, ker ta svetloba ne deluje zgolj kot svetloba, deluje skoraj kot material, materija, masa – je tudi to nekaj, kar ni zavestno, ali dejansko poskušate iz teh svetlob občasno narediti nekaj materialnega?
Saj tega ne vem. Tako začutim, to mi je blizu, to se mi zdi, da to moram tako narediti. Najverjetneje je to nekaj povezanega s starimi mojstri. To sem občudoval, na primer pri Vermeerju, Velazquezu, Rembrandtu. Da ne bom omenjal samo tistih najpomembnejših in najboljših, tudi pri slovenskih impresionistih se to krasno vidi, na primer pri zimskih krajinah Matije Jame, občudoval sem tudi Sternenove akte. Neverjetno lepo. Te stvari ostanejo nekje.

Tista točkasta svetloba oziroma tisti točkasti izviri svetlobe imajo pa v nekaterih vaših slikah drugačno funkcijo kot svetloba v obliki mas, o kateri sva pravkar govorila.
Tista svetloba zadaj je kot neki paralelni svet. Ne da sem to hotel narediti. Včasih stvari nastanejo in potem jih lahko poimenuješ. Ko sem videl, kako funkcionira, sem začel to izkoriščati kot ozadje, ki ga mi ne vidimo. Ampak posledica je na tej strani. To je kot simulacija življenja. Tisto, kar si že doživel, se ti nekje pozna, v dobrem ali slabem smislu. Stvari te spremljajo, če hočeš ali ne. Čeprav te pikice … kaj sploh so, zvezdice? Saj mogoče so pa, saj ne vem. Sploh ne gre za to.

Ni jasno, kaj so v resnici. To jih dela intrigantne. Ambivalentno funkcijo imajo.
Tako. Pri ciklu Up gre za packo, apoteozo packi, kjer se packa razlije v idealni krog. Kar se slikarstva tiče, je to še najmanjša laž. Če namreč naslikaš portret, si vezan na nekaj. Če naslikaš packo, si pa zelo blizu tega, kar packa je. Packa, pač. To je ta moja slikarska resnica.