Na 25. Festivalu dokumentarnega filma, ki ga je prejšnji teden gostil Cankarjev dom, je nagrado Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic prejel film Bodi moj glas avtorice Nahid Persson, Iranke, ki že od začetka osemdesetih let živi na Švedskem.

Bodi moj glas je filmski portret še ene energične aktivistke in novinarke, Masih Alinejad: v Brooklynu živeča Iranka je de facto glas milijonov iranskih žensk, ki se na protestih upirajo prisilni nošnji hidžaba. V ZDA je bila prisiljena emigrirati pred dobrim desetletjem, in od tam zdaj predvsem na družbenih omrežjih dviguje glas proti korumpiranemu režimu. Začela je s preprosto objavo: fotografijo, na kateri izstopa njena neukročena, neustrašna griva kodrastih las. "Kdo se mi hoče pridružiti?" je pripisala. Odzvalo se je na tisoče žensk.

Zaradi izpostavljanja je neprestano v nevarnosti ne samo Masih, ampak tudi tisti njeni družinski člani v Iranu, ki ji še vedno stojijo ob strani. (Večina, tudi njena mama, je že zdavnaj pretrgala stike.) Na njeno glavo je razpisana nagrada.

Mala kamera na telefonu se je v zadnjih letih izkazala za največje orožje Irank: ljudje so se spontano prelevili v poročevalce, in Masih na dan prejme tudi do 1000 ali 1500 sporočil in videov, ki jih posreduje na družbenih omrežjih ter na radijski postaji voice of America. Vsakomur, ki Masih pošilja videe, je v Iranu zagrožena desetletna zaporna kazen.

Film nam, tako je v utemeljitvi nedavne nagrade zapisala žirija, poda "učinkovito, prek čustev jasno opredeljeno informacijo o iranski diktaturi, v kateri so človekove pravice žensk eden od osnovnih mehanizmov ohranjanja te diktature. Zaradi tega politično-čustvenega naboja Bodi moj glas vzbuja navdih, razumevanje in solidarnost z ženskami po svetu, kakor tudi z današnjimi neustrašnimi borkami za pravice človeka."

Nahid Persson se sicer ne boji nastopiti ostro: Zahod je na neki način še bolj obsojanja vreden kot Iran, pravi, kajti z zločinskim režimom še vedno sodeluje in ga s tem legitimizira. Kaj lahko torej naredimo denimo tukaj, v Sloveniji? Dovolj je bilo striženja pramenov las iz solidarnosti, pripomni dokumentaristka. "Treba je širiti glas, informacije, o vsem je treba ozaveščati prek družbenih omrežij. Treba je izvajati pritisk na lastne vlade, da ukrepajo," poziva. Več pa v spodnjem intervjuju.

Film ste snemali med letoma 2019 in 2021. Od takrat, ko ste zaključili delo, se je med drugim zgodil umor Mahse Amini, nato nov val nemirov in nasilja. Kako ocenjujete trenutni položaj v Iranu? Je bila v revoluciji dosežena točka, po kateri ni več vrnitve? Tik pred zoro je noč najtemnejša, pravijo.

Vsekakor upam, da to drži. Res se zdi, da je tokrat drugače kot vsakič prejšnjič, tokrat imamo podporo vsega sveta. Vlade zahodnih držav morajo razumeti, da lahko – in morajo – pretrgati svoje odnose s kleriki. V iranski opoziciji je ogromno inteligentnih, sposobnih posameznikov, mulam pa je mar samo za islam in zatiranje žensk, o politiki nimajo pojma, našo nafto razprodajajo pod ceno. Zahodu je lažje poslovati z mulami, kot bi mu bilo z ljudmi, ki jim je dejansko mar za Iran.

Vedno povem, da je bilo film težko dokončati, ker se je vsakokrat, ko sem hotela nehati snemati, zgodilo kaj novega – torej še kaj hujšega kot prej, kar je bilo treba vključiti. Trenutno se mi dogaja isto. Film, ki ga delam zdaj, bi moral biti končan pred dvema, tremi meseci, pa ves čas dodajam sprotne dogodke v zvezi z revolucijo.

Bo tudi novi film portret kake disidentske osebnosti?

Tako je, to bo portret Ruhollaha Zama, ki ga predstavim tudi v filmu Bodi moj glas. Bil je novinar in aktivist, tako kot Masih Alinejad, in imel je več kot milijon sledilcev. Na njem je bilo nenavadno to, da je bil sin mule, enega od tistih, ki so zelo blizu ajatoli Hameneju. Ruhollah se je pridružil opoziciji in pobegnil v Francijo, od tam odprl svoj kanal na platformi Telegram in na njem objavljal zaupne dokumente. Zaradi očeta je imel prijatelje znotraj režima, ki so mu pošiljali občutljive materiale. Vsaka informacija, ki jo je objavil na platformi, se je kak teden ali mesec pozneje izkazala za resnično. Razkrival je, kako režim pere denar. Stopila sem v stik z njim in dovolil mi je, da sem ga snemala. A že po nekaj mesecih so ga zvabili v Irak, ga tam ugrabili in prepeljali v Iran; leto pozneje je bil obešen.

Film sem najprej zastavila samo kot portret njegovega življenja in dela, a zdaj mnogi pravijo, da se je revolucija začela prav z Ruhollahom, v letih 2017 in 2018. Zato dodajam nove in nove posnetke trenutnega dogajanja.

Ta teden sem prebrala novico, da je bilo v Iranu na prostost izpuščenih 22 tisoč ljudi, ki so bili aretirani v protestih. Ali to pomeni, da režim občuti pritisk? Ali pa je to samo kaplja v morje med vsemi drugimi grozotami, vest, ki naj bi olepšala resničen položaj?

Še teden pred tem so pa izjavili, da nimajo nobenih političnih zapornikov oz. da med to revolucijo ni bil aretiran nihče. Po naših podatkih je bilo aretiranih 20 tisoč ljudi – izpuščenih pa je bilo 22 tisoč. Ampak v resnici je ljudem vseeno, ali so zaprti v malem zaporu ali pa v velikem zaporu, kar je cel Iran. Ko prideš iz zapora, tako ali tako nisi svoboden: ne moreš delati, ne moreš v tujino, v resnici je enako kot za zapahi. Z aretacijo izgubiš svojo identiteto. Poznam zelo pogumno aktivistko, ki je bila predvčerajšnjim po petih letih izpuščena na prostost. Ob tem je izjavila "Smrt Hameneju!" in po eni uri je bila spet ugrabljena. Ne vemo, kaj je zdaj z njo, a po zaslugi njenih poročil vemo, da v zaporih posiljujejo otroke med 12. in 18. letom. Treba je zlomiti mlado generacijo, kajti ta je največji sovražnik. Vse to se dogaja, pa nihče od zunaj ne reagira. Prosim, ukrenite kaj!

Pogum, ki ga opisujete, je dejansko neverjeten. Ženske v Iranu so pripravljene tvegati tudi po 10, 15 let zapora – in to ne samo zaradi neupoštevanja zapovedi nošnje hidžaba, pač pa tudi zato, ker delijo rože na podzemni železnici, ali pa, ker se preoblečejo v moške in se pretihotapijo na nogometne tekme, kamor nimajo vstopa. Če ljudi dovolj zatiraš, se na neki točki nehajo ozirati na posledice?

Naši najboljši, najpametnejši, najbolj nadarjeni mladi ljudje so v zaporu. Prav tako so za zapahi številni moji kolegi, filmski ustvarjalci. Če bi bili na prostosti, bi imela revolucija morda celo možnost, da uspe. Zato režim naredi, kar je potrebno, da jih lahko drži zaprte, saj vedo, da svet tako ali tako ne reagira. Ubijajo fante in punce, obenem pa je iranski zunanji minister pred dvema tednoma z evropskim parlamentom debatiral o človekovih pravicah. Kako sploh lahko dobi sedež za to mizo? Švedsko-iranska evropska poslanka, ki smo jo pred tem videli, da si je v podporo iranskim ženskam odstrigla lase, se nato pogovarja z iranskimi odposlanci. Neverjetna hipokrizija.

Kako sicer gledate na kampanjo na družbenih omrežjih, v okviru katere so si ženske, tudi filmske zvezdnice, strigle pramene las? Navdihujoč izraz solidarnosti ali prazna gesta?

Na začetku je bilo to zelo lepo, veseli smo bili, da nas ljudje podpirajo. Zdaj pa je bilo dovolj striženja las, čas je za kaj večjega, čas je, da se prekinejo odnosi z Iranom. Zaprite iranska veleposlaništva, zaostrite sankcije proti IRGC (Vojska stražarjev islamske revolucije, veja iranskih oboroženih sil, op. n.), kajti oni nadzirajo klerike.

"Ko se znebimo hidžaba, bo konec Islamske republike Iran," v filmu izjavi Masih. Je s tem mišljen hidžab kot simbol zatiranja na splošno ali hidžab dobesedno – ko bo enkrat odstranjena ta prepoved, bodo padle tudi preostale?

Hidžab je šele začetek, konec koncev je to samo kos blaga – pa čeprav zelo pomemben. Ampak če se ženske uprejo pokrivanju las, se bodo potem morda uprle še čemu drugemu. Kot ženska na primer ne smeš v tujino brez moževega ali bratovega dovoljenja.

Učijo nas, da je pokrivanje las znak spoštovanja do tamkajšnje kulture, ko potujemo v muslimanske države. V filmu izrazite stališče, da se vam zdi to nesprejemljivo in celo žaljivo do iranskih žensk.

To ni naša kultura, to je kultura klerikov. Mule s tem podjarmljajo ženske. Političarke in novinarke ste dovolj načitane, da veste, da ženske v Iranu glede hidžaba nimajo izbire. Moje prijateljice so v zaporu, ker niso hotele narediti tega, kar zdaj ve počnete prostovoljno. To so dvojna merila, v katera ženske ne bi smele privoliti.

Kakšno imate mnenje o hidžabu, če ga ženske nosijo na Švedskem ali pa v Sloveniji? Ga razumete kot prostovoljno odločitev?

Hidžab ni nikoli izbira ženske. Nikoli! Moški jim perejo možgane do te mere, da so prepričane, da so si same odločile pokrivati lase. Ampak zakaj? Ker bi moški ob pogledu na tvoje lase lahko dobil grešne misli? In ti si odgovorna, da to preprečiš? Poglejte, v mojem otroštvu si je moja mama ohlapno pokrivala lase z ruto, rada sem jo imela, to sem dojemala kot njeno izbiro – ampak v resnici je to nekaj, kar so si v osnovi izmislili moški.

Je v metodah in krutosti kaka občutna razlika med iranskim režimom in IS-jem?

Nobene. Iran se pretvarja, da se bori proti IS-ju, a jim v resnici pomaga. Iranski režim ima enake prijeme kot Daesh, enake prijeme kot Hitler – zaplinjujejo in zastrupljajo dekleta, zaklenjena v šolskih učilnicah. Kako je to drugače kot Auschwitz?

V ospredju vašega filma je Masih Alinejad, brez nje ga najbrž v tej obliki ne bi mogli narediti. Ona je tista, ki ji Iranke pošiljajo svoje zgodbe in videe. Sami seveda niste mogli potovati v Iran in snemati dogajanja. Kako se ji je uspelo pozicionirati kot glas Irank?

V Masih vidijo odraz samih sebe. Predstavlja glas, ki seže onkraj meja Irana, povezovalni člen med Irankami in svetom. Nekaj posebnega je, popolnoma samosvoja osebnost – in ženske začutijo, da ji lahko zaupajo. Seveda sem imela tudi druge vire. Ampak Masih je res posebna oseba.

Civilisti v Iranu niso imeli druge izbire, kot da so se prelevili v novinarje, snemalce, poročevalce. Tuji mediji ne smejo k njim. Če se ne bodo snemali sami, ne bo svet nikoli vedel, kaj se jim dogaja. Še celo zdaj režim zanika, da bi bil med revolucijo kdor koli ubit. Na skoraj vsakem amaterskem posnetku iz Irana pa vidimo, kako na ulicah streljajo ljudi.

Najbrž ste Masih izbrali tudi zato, ker ima podobno življenjsko zgodbo kot vi.

Seveda. Pa ne samo jaz. Žalostna resnica je, da bi v Iranu lahko posneli dokumentarec skoraj o komer koli, ker praktično ni osebe, ki ji režim ne bi naredil česa brutalnega. Prej sem omenila, da trenutno snemam film o Ruhollahu Zamu – vsakič, ko kdo govori o njegovi usmrtitvi, mislim na svojega mlajšega brata, ki je umrl na enak način. Vse, kar se dogaja, mi je blizu. Mislim, da ljudje lažje razumejo, če imajo občutek, da pripoveduješ svojo zgodbo, in ne kar neke naključne tuje zgodbe.

Masih v filmu občuti razpetost: po eni strani ima na razpolago mednarodno platformo, prek katere lahko širi glas o tem, kaj se dogaja v Iranu, po drugi plati pa je zaradi tega njena družina v toliko večji nevarnosti. V filmu ni dvoma o tem, kako se je Masih odločila, a ji je vse prej kot lahko. Kakšna je vaša izkušnja? Da moraš pri sebi že zgodaj razčistiti, da te ne bo ustavila nobena grožnja? Ali pa gre za stalno preizpraševanje tveganja?

Masih je taka kot jaz: ko se odloči nekaj narediti, ne razmišlja o tem, kakšne bodo posledice leto ali dve pozneje. Pri njej vedno vodi srce. Zaradi tega je izgubila številne družinske člane, sestra in oče že več let nista spregovorila z njo. Ogromno je izgubila, ampak zdaj se ne more več vrniti v čas, preden je bila slavna in izpostavljena.

Kako pa je z vami? Še vedno imate družino v Iranu.

Tako je. Če kdo vpraša, rečemo, da nismo v stiku, ker je to varneje. Če iranskemu režimu moji filmi niso všeč, lahko seveda stopnjuje pritisk na mojo družino. Lahko bi se bala smrti in ostala tiho – ampak človek ne more biti ves čas prestrašen. Po drugi strani pa dobiš tudi ogromno podpore in ljubezni od vseh, ki jim poskušaš pomagati. To meni in tudi Masih daje moč, da nadaljujeva.

Na Zahodu se pogovarjamo predvsem o škodljivosti in zasvojljivosti družbenih omrežij. V vaši zgodbi pa vidimo, v čem je njihova prava vrednost.

Družbena omrežja so naše največje orožje. Novembra pred tremi leti so v Iranu umorili 1500 ljudi in potem v celoti izključili internet. Takrat Masih tri dni ni dobila nobenega sporočila, nobene e-pošte, nobenega tvita. Morali bi jo videti. Mešalo se ji je!

Kako je Masih zdaj? V filmu izvemo, da so aretirali in zaprli njenega brata, a je bil po dveh letih izpuščen na prostost. Sem pa v medijih našla vest, da se je bila lani iz svojega doma v Brooklynu prisiljena umakniti v varno hišo, ker jo je nekdo zalezoval. So nadnjo dejansko poslali plačane morilce?

Režim je poslal štiri ljudi, da bi jo ugrabili. Ni bila preveč previdna, brezskrbno se je sprehajala okrog, nekdo pa jo je neprestano zasledoval in jo snemal. Naposled so pri FBI-ju opazili, kaj se dogaja, in jo prišli posvarit, da je v nevarnosti. Sprva se je smejala, češ da je tako ali tako ves čas v nevarnosti, ampak ko je videla posnetke, se je zbala. Nameravali so jo odvleči v Venezuelo in od tam v Iran. Zdaj je v varni hiši in se ne sme videvati s prijatelji. Samo jaz sem jo lahko obiskala, na varni lokaciji, ki jo je določil FBI. Malo sva sicer goljufali in šli pogledat, kako se drži njen domači vrt. (Smeh.)

Sorodna novica V Iranu zaradi zastrupitev učenk aretirali več kot sto ljudi

Kako pa vi skrbite za svojo varnost?

Živim v predmestju Stockholma, kjer imamo vsi ves čas odklenjena vhodna vrata. No, po tem, kar se je zgodilo Ruhollahu, striktno zaklepam, pa tudi varnostno kamero imam pred hišo. Ampak jasno, da včasih pozabiš. Dobro je pozabiti. Kajti če te je ves čas strah, je enako, kot da bi bila mrtva. Sem pa dobivala pisma, da me bodo ubili, da bodo pobili mojo družino. Živim v neposredni bližini iranskega veleposlaništva, res jim ni treba daleč! (Smeh.)

Presunila me je vaša pripoved o tem, kako ste doživljali revolucijo leta 1979. Sprva ste se smejali, rekoč, da vam ne more nihče ukazovati, kako se boste oblačili. Ampak smeh se je kmalu prevesil v strah. Kako hitro se je vse spremenilo?

Zelo hitro. Stara sem bila 18 let, toliko kot dekleta, ki v Iranu protestirajo zdaj. Brez hidžaba nismo smele v službo, nikamor. Stražarji na ulicah so bili brutalni, ženskam so rezali lase, če so bili vidni, in to na način, da so jih ranili tudi v ramo ali hrbet, kjer so zarezali. Nismo imeli interneta ali družbenih medijev, tako da ni zunaj nihče vedel, kaj zares prestajamo. Ko so usmrtili mojega 17-letnega brata, je za to vedela samo moja družina. Niti sosedom si nismo upali nič reči, ker smo se bali, da nas bodo prijavili.

Takrat ste sklenili, da morate zapustiti državo?

Tisti večer, ko so vdrli k nam in ga odpeljali, so hoteli aretirati tudi mene, a me ni bilo tam. Odpeljali so očeta, da bi iz njega izvlekli, kje živim, ampak na srečo ni poznal mojega naslova. Naslednjih šest mesecev sva se s hčerko skrivali, po Rostamovi usmrtitvi pa sem vedela, da me čaka enaka usoda, če ne izginem.

Na neki točki ste se tudi vrnili v Iran – se vam je zdelo, da vas lahko prepoznavnost zaščiti? A tudi svetovno znana režiserja, Jafar Panahi in Mohamed Rasoulof, sta kar naprej v zaporu.

Pisalo se je leto 2005 in predsednik je bil Mohamed Khatami; izgnanim Irancem je sporočil, da so, "če niso nikogar ubili, dobrodošli v Iranu" in da ne bodo proti njim izvajali nobenih sankcij. Dve leti sem se obotavljala, preden sem odpotovala domov, in ni bilo lahko. Zaplenili so mi potni list in me vseh šest tednov strogo nadzirali. Po šestih tednih sem nekako dobila potni list nazaj, najbrž zato, ker je bila Švedska v dobrih odnosih z Iranom; nastanjena sem bila na tamkajšnjem veleposlaništvu. Imela sem devetletno hčerko in švedskega moža, nisem nameravala ostati – hotela sem samo obiskati starše.

Se boste vrnili, če bo režim padel?

Ne če – ko bo padel. Ja, prepričana sem, da bom nekoč spet živela v Iranu.