Od izida predzadnjega Pravopisa leta 1962 do zadnjega leta 2001 so minila skoraj štiri desetletja. Zdaj, dvajset let pozneje, sodelavci Pravopisne komisije pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) in njenega Znanstvenoraziskovalnega centra (ZRC SAZU) pripravljajo novega. Ta prinaša osem poglavij, med njimi sta tudi poglavji Prevzete besede in besedne zveze ter Velika in mala začetnica.

Ob predlogih sprememb dajejo prostor javni razpravi. Ta o začetnici in prevzetih besedah bo odprta še do 15. aprila. "Predlagana reforma je strokovno skrbno pretehtana, zato smo vsakemu od pravil dodali komentar, puščamo pa zeleno luč javni razpravi, ki se je doslej izkazala kot zelo uspešna. Prav je, da se ljudje o teh vprašanjih tudi sami sprašujejo," je prepričana Helena Dobrovoljc.

"Spremembe vpeljujemo zato, ker želimo, da bi bilo izrazje, ki je vezano na pravopis, bolj razumljivo. Zlasti pri tistih izrazih, ki se niso najbolje prijeli ali pa so vnašali nerazumevanje," pa pojasnjuje Tina Lengar Verovnik iz Pravopisne komisije ZRC SAZU.

Doslej je v javnosti največ pozornosti vzbudil predlog, da bi bilo pisanje imen po novem poenoteno v vseh sestavinah po zgledu krajevnih imen Škofja Loka in Zidani Most. Torej bomo pisali tudi Novo Mesto, Opatje Selo in Stari Trg. Izjema bi bili le predlogi, kot je na primer v krajevnem imenu Most na Soči. "Z več strani sem že slišala strahove, da gremo proti tradiciji, da bomo jezik popreprostili in šli stran od žlahtnih izjem, ki ga delajo takšnega, kot je. V resnici je tudi ta izjema dogovor," pravi Tina Lengar Verovnik.

Predlogi poleg zgoraj omenjenega obsegajo še vrsto podpoglavij. V našem pogovoru sta Helena Dobrovoljc in Tina Lengar Verovnik med drugim povedali, kako se lotevajo posodobitev, kakšne spremembe se obetajo pri podomačenih in nepodomačenih imenih in tudi, na kakšen način se v pripravo poglavij vključuje splet.

Vabljeni k branju pogovora.

Sorodna novica Glede na nastajajoči pravopis bomo v imenih krajev tudi mesto, vas in trg pisali z veliko

Vaši predlogi sprememb v zvezi z malo in veliko začetnico so že vzbudili precej pozornosti. Na kakšen način se lahko javnost vključi v razpravo o novem slovenskem Pravopisu 8.0? In kako so se uporabniki jezika v zgodovini odzivali na spremembe pravopisa?
Helena Dobrovoljc: Prenavljanje pravopisa naj bi bilo odvisno od jezikovne in družbene dinamike. Od izida predzadnjega leta 1962 do zadnjega so minila skoraj štiri desetletja. Ko so pravopisci v 70. letih zasnovali pravila, ki jih poznamo pod imenom Slovenski pravopis 2001, so dali leta 1981 v javno razpravo t. i. Načrt pravil za novi slovenski pravopis in dobili od strokovnih združenj in posameznikov več kot sto odzivov. Imenovali so posebno komisijo, ki je te odzive pregledala. Potem je trajalo skoraj devet let, da so ta pravopisna pravila izšla, to je bilo leta 1990, in šele 2001 je izšel še slovar. To je bila tako dolga doba s kratkimi vmesnimi etapami, da so se ljudje že kar privadili na predstavljene spremembe.

Po izidu so bili npr. na fakultetah kritični do metode in zaradi neupoštevanja gradiva. Profesionalni radijski govorci pa obratno: niso bili zadovoljni s približevanjem norme govorjenega jezika rabi. Tudi zato ob aktualni prenovi k javni razpravi pristopamo bolj transparentno. Predloge poglavij sproti predstavljamo javnosti. Tako smo dali v javno razpravo decembra 2019 poglavje o pisnih znamenjih in krajšavah. Zelo smo bili veseli odzivov vseh strokovnjakov, zlasti npr. skupin lektorskih služb, prevajalcev, raziskovalcev iz tehniških strok, ki pisna znamenja, ki niso samo številke in črke, seveda pogosteje uporabljajo. Najmanj odzivov je od tistih, ki svoje kritike hranijo za "primernejše" trenutke. Tudi ob poglavjih o začetnici in prevzetih besedah bo javna razprava odprta dovolj dolgo – do 15. aprila.

Od zadnje prenove se je zgodila velika novost, ki bistveno vpliva na to, kje iščemo informacije – splet. Kaj to pomeni za vas? Kako ste zastavili pravopis, ki bo funkcioniral tudi spletno?
Helena Dobrovoljc: Pravila bodo prilagojena tudi elektronskemu mediju. Predstavljajmo si, da nekdo išče po spletu, kako pisati imena regij: ko odgovor najde, je smiselno, da na tem mestu dobi vse informacije o posebnostih, povezanih s tem vprašanjem. Zato je v tej različici za javno razpravo in tudi v spletni različici vsak od razdelkov razširjen. Za knjižno izdajo bodo podpoglavja nekoliko prilagojena mediju.

Tina Lengar Verovnik: Ob vsakem poglavju so zapisane tudi utemeljitve oziroma komentiramo, kako so posamezna pravila nastala. Res si želimo, da bi čim več bralcev, ki se odzivajo na pravila, prebralo utemeljitve, da bi dobili širši vpogled v ozadje prenove. Želimo si argumentiranih odzivov uporabnikov, ki jih pravila seveda vse po vrsti zadevajo. Te lahko ovrednotimo in upoštevamo. Tudi vse, kar je zasnovano na čustveni ravni, je treba seveda vzeti v poštev, težko pa se s tem gremo znanost.

Helena Dobrovoljc: Zadnje čase sem pregledovala pravopise drugih slovanskih jezikov in moram reči, da ta predstava, da Slovenci kompliciramo bolj kot ostali, ne drži. Noben pravopis nima čarobne paličice, s katero bi naredili pravila tako preprosta, da nam ni treba vedeti, o čem pišemo. V češkem pravopisu je večkrat poudarjeno, da je treba vedeti, kaj ime, ki ga uporabimo v besedilu, označuje. Tako načelo bi kazalo upoštevati tudi pri nas, npr. pri šolskem pouku o rabi začetnice. Naj se otroci naučijo pisati imena iz svoje bližnje okolice. Razumem, da otrok iz Kamnika ne more vedeti, kako se piše Mursko Središče, ker ne ve, kaj to je, ve pa, da je Velika planina planina in Vranja Peč vas. Naj se otroci najprej naučijo pisanja znanih zemljepisnih danosti v svojem okolju, potem pa bodo pravila lahko aplicirali na druga imena. Gre za smiselno izbiro pri poučevanju. Pravopis ni tisti, zaradi katerega bi preverjali znanje geografije pri otrocih. Predvsem pa ne preverjajmo znanja tam, kjer stroka ni povsem enotna.

Trenutno je najbolj odmeven vaš predlog poenostavitve zapisa začetnice pri zemljepisnih imenih, kar je bilo sicer v preteklosti predlagano že večkrat.
Helena Dobrovoljc: Poglavje o mali in veliki začetnici je poleg vejice tisto, ki ga ljudje najpogosteje povezujejo s pravopisom. Javno razpravo je tukaj zaznamovalo zavajajoče poročanje v nekaterih medijih, da bi treba zaradi spremembe v pravilu takoj zamenjati vse dokumente in cestne table, kar bo prineslo visoke stroške državi in državljanom. To smo v obvestilu za javnost, ker to ne drži, demantirali. Vsaka sprememba se v osebni dokument vpiše šele po preteku njegove veljavnosti, torej ob izdaji novega dokumenta. Nobenih dodatnih stroškov ne bo. Poročanje medijev je po drugi strani sprožilo pravi plaz tudi žaljivih komentarjev, v katerih se kaže razdelitev javnosti: eni bi se radi držali naučenega, in so jezni na tiste, ki predlagajo ali hočejo reformo, in obratno, reforme željni ne razumejo inertnosti prvih. Slovenska realnost se kaže tudi na tem področju družbenega življenja – zelo je polarizirano. Kritično izpostavljanje pravopisa je bilo vedno dobro izhodišče za izpostavljanje lastne družbene veljave. To se kaže od leta 1899 dalje. Sem pa vesela, da aktualna skupina, ki pravopis pripravlja, nima ambicije, da bi prek predlagane kodifikacije izkazovala svojo družbeno moč, saj se je zavezala raziskovalnim merilom. Žal mi je, da so vse druge izboljšave našega pravopisa v senci te "reforme Novo Mesto", če jo lahko tako poimenujem.

Zakaj je bilo doslej bolj smiselno pisati nekatere sestavine z malo začetnico, zdaj pa je trenutek pravi za poenostavitev zapisa začetnice?
Tina Lengar Verovnik: Verjamem, da je poglavje o veliki in mali začetnici še posebej razburilo duhove, ker pokriva vedenje, pri katerem je povezava med materialno platjo jezika in izvenjezikovnim svetom veliko bolj izkustvena, kot je na primer pri ločilih. Tam izražamo razmerja, ampak ni neposredne povezave, pri začetnicah pa bi intuitivno radi vedeli, če že nismo prepričani, kaj pisati z veliko in kaj z malo. Kaj je individualno, kaj splošno, zakaj velika, zakaj mala začetnica? Pozabljamo pa, če smo sploh kdaj vedeli, da je pravopis v veliki meri dogovor in le v manjši meri temelji na slovnici, zlasti pisanje velike in male začetnica. So poglavja, ki veliko bolj sledijo ustroju jezika. Tipično taka je stava vejice, ker izvira iz razmerij, ki obstajajo na slovnični ravni. Z veliko in malo začetnico smo veliko bolj vpleteni v pravopisno plat jezika.

Z več strani sem že slišala strahove, da gremo proti tradiciji, da bomo jezik popreprostili in šli stran od žlahtnih izjem, ki ga delajo takšnega, kot je. V resnici je tudi ta izjema dogovor. Mesto, vas, trg in selo so izjema, za katero so se že v 70. in 80. letih z jezikoslovci dogovarjali tudi geografi. Ti še danes sodelujejo v pravopisni komisiji v širšem sestavu. Že takrat so predlagali, da bi se ta izjema odpravila, saj se na terenu srečujejo s širokim naborom problematičnih primerov. Izjema je obveljala z utemeljitvijo, da gre za besede, v katerih uporabniki prepoznavajo tip ali obliko naselja oziroma vedo, kaj naj bi pomenilo mesto, vas, trg in selo ter pomanjševalnice iz teh besed. Kar je mogoče takrat res še veljalo, ljudje so takrat morda res še poznali opredelitve vseh teh besed in kraji, ki nosijo ta imena, so najbrž bili tega tipa. Danes bi malokdo znal povedati, kaj je trg. Da je to naselje, povezano s trgovino, tržno naselje. Vasi nimajo več pretežno kmečkega prebivalstva, mnoge so prerasle v večje oblike, težko bi o njih še govorili tipsko. Ker so se izgubile povezave, kaj besede v teh imenih opredeljujejo, oziroma so te pomenske povezave začele pešati, smo začeli opažati drug tip napake, ki pa je s tem povezan. Ljudje so začeli razumevati te besede kot splošne označevalce, ne več kot tipe naselja, ampak zgolj kot občne sestavine.

To isto logiko so začeli uporabljati pri drugih splošnih sestavinah, ki se prav tako pogosto pojavljajo pri krajevnih imenih – med njimi so Dolge Njive, Volčja Jama, Mali Vrh, Kranjska Gora. Ker vedo, da je vrh ali gora splošna beseda, se jim zdi, da bi jo bilo treba pisati z malo, saj interpretirajo pravilo na napačen način, če ga ne poznajo dovolj dobro. Če te izjeme ne bi bilo in bi vse sestavine razen predlogov pisali z veliko, potem teh napak morda ne bi bilo. Napake opažamo tudi pri besedah, ki se zdaj pišejo z malo, recimo Dolenje selce. V takih primerih pogosto tudi v lokalnem okolju ne vedo, da gre za pomanjševalnico izjeme selo. Napake so tudi na kažipotih, Opatje selo je eden teh primerov. Skratka, ko oboje seštejemo, dobimo del argumentov, zakaj poskusiti s to reformo in olajšati pisanje. Ne gre za stvar, ki bi bila v jezik vgrajena. Odločitev je bila dogovornega značaja, ni pa slovenščina sistemsko taka, da bi to zahtevala.

Helena Dobrovoljc: Namen posodobitve pravopisa je poenostavljanje tam, kjer je to mogoče. In to ne samo za ljudi, ki so se slovenščine tako dobro naučili in so v njej vešči, da nočejo sprememb, ampak tudi zaradi tistih, ki se tega jezika učijo ali pa se ga bodo šele učili. Vsi evropski jeziki uravnavajo zapis začetnice malo po svoje. Hrvati recimo pišejo z veliko imena zgodovinskih dogodkov (Drugi svjetski rat) in imena držav (Vatikanski Grad), tudi figurativna (Zemlja Izlazećega Sunca), Čehi pa ne (země vycházejícího slunce). Tudi oni so denimo imeli javno razpravo. Predlagana reforma je strokovno skrbno pretehtana, zato smo vsakemu od pravil dodali komentar, puščamo pa zeleno luč javni razpravi, ki se je doslej izkazala kot zelo uspešna. Prav je, da se ljudje o teh vprašanjih tudi sami sprašujejo.

Kako določate v pravopisu izjeme od pravil?
Helena Dobrovoljc: Najprej bi poudarila, da pri izjemah ne gre za "izmislek" komisije. Po odzivih sodeč si marsikdo predstavlja, da v naši ustanovi zaseda neka komisija, ki se odloči: "Zdaj bomo uvedli te in te izjeme." Mi izjem dejansko ne določamo, ampak ugotavljamo odstopanja od pravil in tako vidimo, katere izjeme z rabo vzpostavi družba. Komisija ob pregledu te rabe samo poskrbi, da so razredi jezikovno podobnih enot čim bolj enotni, saj si je pravila tako lažje zapomniti. Npr. imena držav naj bi pisali po enakem mehanizmu. Ne moremo se ravnati po izvirnem jeziku, če imena držav tako ali tako podomačimo. Siva pega pri nas so imena vzpetin in gora, ki so se jim pravopisi do zdaj res izogibali, morda je tudi zato raba krenila v drugo smer. Sistem, ki ga zaznamo z rabo, opišemo tako, da je ljudem lažje razumljiv in zapomljiv. To je naloga komisije.

Znotraj poglavja o začetnicah predlagate tudi zamenjavo izrazov naselbinsko/nenaselbinsko ime. S čim bi jo nadomestili in zakaj?
Tina Lengar Verovnik: Spremembe vpeljujemo zato, ker želimo, da bi bilo izrazje, ki je vezano na pravopis, bolj razumljivo. Zlasti pri tistih izrazih, ki se niso najbolje prijeli ali pa so vnašali nerazumevanje. Par naselbinsko – nenaselbinsko ime je bil težko razumljiv, ker so ljudje interpretirali naselbinsko kot naseljeno in so menili, da je sodi sem tudi ime države ali pokrajine, a izraz označuje samo imena naselbin, torej krajev. Zato smo se odločili za drug par: krajevno – nekrajevno ime. Tu smo sledili pedagoški praksi, rabi, ki se je že pojavljala v šolah. Mnogi učitelji so mimo pravopisa in učbenikov že uporabljali ta izraza, ker so ugotavljali, da sta učencem bolj razumljiva.

Helena Dobrovoljc: Geografi, ki so bili prisotni pri prenovi prejšnjega pravopisa, so začeli uporabljati imena naselij. Izraz se mi zdi zanimiv. Prvi pravopisi so prinašali izraz krajna imena za zemljepisna imena. V zgodovini imamo potencialno mešanje, torej, če bodo v javni razpravi še novi predlogi, bodo vsi predmet ponovnega pretresa. Imena naselij se mi zdi boljši izraz kot naselbinska imena. Ampak počakajmo, predlagali smo krajevno ime, ki ga uporabljajo npr. tudi SURS in drugi.

Tematsko vaš predlog obravnava tudi poglavje Prevzete besede in besedne zveze. Tujke, izposojenke, prevzeta imena in polcitatna imena bodo zamenjali novi izrazi. Predlagate novo izrazje: nepodomačena in podomačena imena. Gre tudi tu za to, da izrazi niso razumljivi?
Tina Lengar Verovnik: Pri prevzetih imenih smo spremenili dva para, eden je tujke – izposojenke, drugi pa prevzeta – polcitatna imena, saj nista bila opisnega tipa, ki omogoča takojšnje razumevanje. Zraven se je mešalo še poljudno pojmovanje besede tujka. Ko se pogovarjamo zasebno, s tujko seveda vsi mislimo na prevzeto besedo. Za pravopis je bistveno, ali je ime pisno podomačeno ali ni. Pravopis se primarno ukvarja z načeli, kdaj pisno podomačujemo, katere kategorije ja in katerih ne, kako pisno podomačevati glede na izgovor. Zato smo šli v prenovo z izrazoma pisno podomačena – pisno nepodomačena imena, ki že na prvo branje povesta, kaj z njima mislimo. Upamo, da se bo to uveljavilo. Seveda pa je tudi terminologija stvar javne razprave, čeprav le njen obroben ali stranski delček.

Kaj bo pri tem poglavju najzanimivejše za širšo javnost? Kaj bomo ob prenovi najbolj opazili pri podomačevanju ali nepodomačevanju?
Tina Lengar Verovnik: Z zares prevladujočo rabo smo uskladili načelo, da smo pri zgodovinskih osebah, ki so bile do zdaj pisane podomačeno, na prvo mesto postavili nepodomačeno obliko. Primeri za to so Galilei/Galilej, Valvasor/Valvazor, Gandhi/Gandi. Kot rečeno, pri tem sledimo rabi. Pri rodbinah, ki so se pri nas pojavljale v množinskih oblikah, kot so Habsburžani, opozarjamo na to, da je izvirni priimek nepodomačen, na primer Otto von Habsburg. Obvestilno razširjamo tam, kjer se le da, tako da dajemo več informacij, kot jih je dajal prejšnji pravopis. Predvsem pa bomo razširili poglavje z dodatkom, ki šele nastaja, to so preglednice za tuje jezike. Pripravljajo jih zunanji strokovnjaki in bodo zelo uporabne za vse pišoče, pa tudi za govorce, denimo radijske novinarje. Najbrž bo več sprememb pri glasovnem in slovničnem prilagajanju. S tem se ukvarjamo tudi v poglavju Slovnični oris za pravopis, ki bo naslednje prišlo v javno razpravo.

Helena Dobrovoljc: Priporočamo denimo tudi, da tuja imena zapisujemo z vsemi ločevalnimi ali diakritičnimi znamenji, primer je recimo François namesto Francois. Nimamo več razlogov za tipografske zamenjave, saj smo v elektronski dobi vsi vešči vstavljanja znakov, simbolov, ki so pogosto že na tipkovnici. Poskrbeti je treba za ustrezno identifikacijo: če ločevalna znamenja izpuščamo, gre lahko za drugo ime. Tudi izreka ni taka, kot naj bi bila. Natančnejša navodila smo namenili tudi prevajanju stvarnih imen. Primer za to bi bila univerza, na kateri je nekdo gostoval. Tega ne pustimo v izvirniku, temveč prevedemo: Univerza v Oxfordu, Karlova univerza ipd.

Tina Lengar Verovnik: To načelo bo zelo koristilo tudi piscem strokovnih besedil. Pri študentih opažam, da puščajo neprevedene naslove mednarodnih dokumentov, organizacij. To načelo, ki je zdaj izrecno zapisano, bo marsikomu pomagalo. Seveda pa so tu potrebna tudi določena prevajalska znanja. Ljudje pričakujejo, da bodo v pravopisu našli dokončne dogovore na marsikaj, s čimer se pravopis sploh ne ukvarja. Treba je imeti na primer že znanje o tem, kaj poimenujemo v obdajajočem nas svetu. Če ne vemo, ali gre za kraj ali pokrajino, je pri večbesednih zemljepisnih imenih nemogoče vedeti, kako jih zapisati.

Helena Dobrovoljc: Pri pisanju tujih krajev smo vključili opozorilo, da ni nujno, da neko že podomačeno ime vedno ostane v tej obliki. Treba je spremljati tudi družbene navade. Naši predniki so rekli Kölnu Kelmorajn ali pa Salzburgu Solnograd, kar je ušlo v pozabo; zaradi množičnega izseljevanja Slovencev čez lužo se je Chicago zapisal kot Čikago. Danes se marsikdo zgraža ob tem in ga skrbi, da ne bi začeli tudi pisati tako, kot govorimo. Obenem pa se ne zavedajo, da tudi imena, kot so Ženeva, Bruselj, Lozana ali Lizbona, niso zapisana tako kot v izvirniku.

Kako hitro sicer opažate, da se spremembe v pravopisu uveljavijo? Kako dolgo traja, da stara pravopisna pravila zamenjajo nova in jih začnemo dosledno uporabljati?
Tina Lengar Verovnik: Velikokrat samo registriramo to, kar se je v rabi že izpeljalo. Vse te procese opazujemo in popisujemo. Ne čakamo, da se bodo pravila uveljavila, ampak so mnoga že uveljavljena in samo čakajo zeleno luč v prenovljenem pravopisnem priročniku. Naš sistem signalizacije je Jezikovna svetovalnica, ki je dragoceno gradivo. Na tem utemeljujemo mnoge spremembe. Ves čas preverjamo aktualni pravopis in to, kako dobro lahko z njim še razlagamo, kaj se dogaja v jeziku. Velikokrat se pri zgledih pokaže, da je treba še kaj dopolniti. Pregledali smo tudi vse kritike prejšnjega pravopisa, sodelujemo z Lektorskim društvom Slovenije in drugimi strokovnimi javnostmi.

Helena Dobrovoljc: Ne gre vedno za popravljanje že uveljavljenih pravil, tudi nova pravila so, novi položaji rabe. V svetovalnico smo recimo dobili vprašanje, kako pišemo pripadnike glasbenih skupin: z veliko ali malo začetnico? Kako zapišemo, da je bil Franc Košir, znameniti trobentač pri ansamblu bratov Avsenik, najšaljivejši Avsenik? Zapišemo Avsenik z malo ali z veliko? Kako naj zapišemo najmlajšega Čuka/čuka? In podobni primeri – simbolna poimenovanja: prišli bodo novi Križaji/križaji? Ali pa uspehi slovenskih orlov/Orlov in risov/Risov? Do zdaj ni nihče zelo pogrešal teh pravil in se je pisalo po občutku, z apliciranjem iz obstoječih pravil na nove primere. Naša naloga je, da te probleme popišemo in jih zajamemo v neko novo ubeseditev, ki je usklajena z drugimi pravili in družbeno rabo.

Kakšne so rešitve, ki jih predlagate za prečrkovanje imen iz nelatiničnih pisav in njihovo podomačevanje?
Tina Lengar Verovnik: Tam se dogaja podobno. Najprej je praksa začela prinašati mednarodno zapisana lastna imena in smo ji bolj ali manj sledili. Pri poimenovanjih še vedno velja, da jih zapisujemo po načelih fonetičnega transkribiranja: tako kot jih izgovorimo, jih tudi zapišemo. Pri lastnih imenih, ki jih tudi mediji prevzemate iz mednarodnih virov, kjer je težko v nekaj minutah prečrkovati tako, da bo fonetično ustrezno, pa sledimo mednarodnim načinom transliteracije. Kadar so za neki jezik že sami pripravili sistem prečrkovanja (japonščina, kitajščina, korejščina), sledimo temu. Sicer pa obstajajo mednarodni načini.

Helena Dobrovoljc: Ko smo se začeli pogovarjati o olimpijskih igrah v Južni Koreji, so se zlasti profesionalni pisci sprostili, ko so ugotovili, da gremo vsi v to smer. Razen seveda imen, pri katerih se je že ustalil tak zapis, usklajen s fonetično uresničitvijo. Takšna ste recimo Šanghaj in Kjoto. Težje bo pri arabščini, ki ima več različic in bo zapis sledil govorni uresničitvi in tudi ustaljeni praksi (Mursi – Morsi). Fonetično brez težav zapišemo imena, ki so prepisana iz slovanskih ciriličnih pisav. A tudi tu ni brez težav. Ljudje iz teh dežel, ki delujejo pri nas z ambicijo uveljavitve v mednarodnem prostoru, sicer vedno bolj uporabljajo zapis tako, da ga lažje preberejo angleško govoreči – namesto Cvetkov kar Tsvetkov ali pa namesto Ljudmila kar Liudmyla. Zato smo v pravila dodali posebnost: kadar želijo posamezniki registrirati svoje ime tudi v Sloveniji, nikomur ne odrekamo pravice, da to naredi v skladu mednarodnim prečrkovanjem.

Kako je z izrazi, ki imajo več različic podomačitev? To so denimo streaming platforms, najbolj pogosto podomačene kot platforme za pretakanje oziroma pretočne platforme. Čemu lahko sledimo pri odločanju, ko obstaja več izrazov, ki so v uporabi? In na kakšen način se lotevate ukvarjanja z novimi izrazi, ki še niso podomačena? Obstajajo predlogi za podomačitve izrazov, ki se pogosto uporabljajo? Primer za to bi bil na primer izraz mainstream.
Helena Dobrovoljc: Ravnamo se po teoriji knjižnega jezika, ki nasprotuje vsiljevanju umetno podomačenih ali prevedenih izrazov, spodbujamo pa strokovnjake, ki te izraze uporabljajo, da najdejo slovenske ustreznice: ne nazadnje je tak termin lažje usvojiti, če je motiviran s slovensko podstavo, npr. obvod za bypass ali zmešanček za smoothie. Obstajajo ostanki, ki so težko prevedljivi, tak je recimo mainstream, ki ga omenjate. Pridevniško se prevaja kot prevladujoč, večinski, samostojno rabljeni mainstream kot samostalnik pa nima ustreznice. Težko ga tudi zapišemo podomačeno. V teh primerih priporočamo tudi, da spraševalec pridobi mnenje strokovnjaka ali terminologa, npr. terminološko svetovalnico in portal Fran.

Tina Lengar Verovnik: Pri mainstreamu ali pa pri undergroundu, ko se pojavljajo za slovenski jezik nenavadne jezikovne kombinacije, si pomagamo s splošnimi načeli. Eno od načel, ki je zapisano v prenovljenem pravopisnem poglavju, je, da ko gre za takšne jezikovne sklope, puščamo besedo pisno nepodomačeno. To lahko pomaga, če znotraj stroke ne pride do nastanka nove besede, kot je prišlo pri air conditioning ali downloadati. Za ti dve smo kmalu dobili podomačena izraza. Neverjetno je, kako hitro se uveljavijo besede, posebno potem ko jih začnete uporabljati novinarji.

Omenjeni poglavji sta dve izmed osmih pravopisnih poglavij, ki se jim obetajo spremembe. Na kakšen način izbirate in oblikujete ta poglavja? Kaj vse obsega prenova pravopisa in kdo vse prečeše vsebine, preden gredo v javno razpravo?
Helena Dobrovoljc: Pravopisna komisija ima dve skupini, ožjo z osmimi sodelavci in širšo z desetimi specialisti za posamezna področja. Osnovne raziskave, npr. primerjava rabe in prejšnjega pravopisa, so opravljene na Inštitutu za slovenski jezik, natančneje v Pravopisni sekciji. Ob tem nam pomaga Jezikovna svetovalnica, ki se tematsko vse bolj širi, zato v njej sodeluje več sodelavcev inštituta. Pomembno za zaznavanje pravopisno zanimivih področij je omahovanje v rabi, dvojnice, napake, saj nas to napoti k razmišljanju, da je pravilo slabo ali pa gre za vrzel v pravilih. Kako se odločamo? Pri vprašanjih, ki sledijo jezikovnemu sistemu, je odločanje konsenzualno, prevlada argument, naslonjen na sistem knjižnega jezika. Pri dogovornih rešitvah, npr. v poglavju o veliki in mali začetnici, se je izkazalo, da smo si zelo vsaksebi, imeli smo različna stališča glede stopnje tehnične rešitve.

Močna je bila skupina, ki je zagovarjala, da poenostavimo zapis pri vseh neprvih sestavinah, tudi pri Jadranskem morju, Črni gori, Gorskem kotarju. Argument je bil: kdo danes ve, da pomeni izraz kočna zgornji del ledeniške doline in moramo zato kočno pisati z malo, ko govorimo o Makekovi kočni? Zato je bila predlagana celovita reforma: ne zanima nas, kaj ime označuje, vse sestavine pišemo z veliko začetnico – Jadransko Morje, Črna Gora, Gorski Kotar. Že preliminarna anketa, ki smo imeli po posvetu z vladno Komisijo za standardizacijo zemljepisnih imen, je pokazala, da bo odločitev težka. Ker ne gre za naslonitev na sistem, temveč za dogovor, ima vsak član komisije svoj zdrav razum, svoje izkušnje, svoj korpus besed, vsak lahko dvomi na drugačen način. Zato smo sprožili več varovalnih mehanizmov, to so bili posvet z geografi, preliminarna anketa, glasovanje obeh skupin komisije in razširitev poglavja pravil. In še javna razprava bo zagotovo prinesla kakšne nove vidike. To ni postopek, ki bi bil izpeljan v enem mesecu.

Tina Lengar Verovnik: Dodali smo popolnoma novo poglavje Krajšave, ker se je pokazalo, da v zadnjih desetletjih v slovenščini nastaja vedno več novih krajšavnih enot, od kratic do okrajšav in novih tipov krajšav, ki jih je bilo treba sistematizirati. To poglavje izhaja z potrebe pišočih. Sproti nastaja tudi nov pravopisni slovar. To je zelo pomembno, saj šele nabori iztočnic velikokrat pokažejo, kaj moramo spremeniti ali prilagoditi v pravilih.

Helena Dobrovoljc: Pri prejšnjem pravopisu so bila najprej pravila potrjena pri SAZU leta 1989, šele potem pa se je začel izdelovati slovar. Izkazalo se je, da bi slovaropisni pregled gradiva terjal tudi spremembe v pravilih. Po izidu pa so bile že omenjene kritike usmerjene predvsem v slovar. Zato smo se tokrat določili za sinhrono pripravo obojega. A priprava obeh delov pravopisa hkrati je proces, ki ima svoje specifike: predvsem se morajo vsi sodelujoči seznaniti z vsemi pogledi na problem, zato skupina za pripravo pravila ne sme biti prevelika, mora pa biti raznolika. Prenova pravil ni enkraten dogodek. Pretaka se, sprašujemo se, hodimo naprej in nazaj, zelo je dinamično in mislim, da svoje delo opravljamo odgovorno in transparentno.

Helena Dobrovoljc je bila tudi gostja v Poročilih in oddaji Jezikovni pogovori.