Vse se je začelo, ko je kot čuvajka v ljubljanski Moderni galeriji začela odkrivati, da lahko pogled skozi nadzorne kamere v galeriji postane mesto njenega performansa. Začela je nastopati pred kamerami "nadzorovalkami" in posnetke montirati v duhovite videe, danes zbrane pod imenom Ples z Benthamom. Projekt je poimenovala po filozofu in pravniku Jeremyju Benthamu, utemeljitelju panoptičnega načela.

Kot pravi sama, je bilo na začetku njeno nastopanje pred galerijskimi kamerami tvegano početje, saj je začela objavljati posnetke iz galerije brez dovoljenja, a se je izkazalo, da imajo njeni zabavni posnetki nepričakovan potencial za umetniški projekt.

Projekt danes širi tudi v druge galerije in muzeje, med njimi so dunajska Albertina, Salzburg Museum in berlinski Urban Nation muzej, obenem pa je svoje gverilske intervencije v nadzor prenesla tudi na berlinskih podzemnih železnicah.

Še naprej dela, kjer je projekt zanetila ‒ v Moderni galeriji, od leta 2016 je vodja grafičnega oddelka za filmski festival LET'S CEE na Dunaju, obenem pa sodeluje tudi z umetniško skupino Laibach. Letos je za svoje delo dobila tudi nagrado skupine OHO, ki je namenjena mladim vizualnim umetnikom do 40. leta za izjemno, inovativno umetniško ustvarjanje.

V najinem pogovoru je med drugim povedala, kakšno umetnost je ustvarjala v obdobju izolacije, zakaj ima raje humor od sentimentalij in kako išče ravnotežje med nadzorom in uhajanjem nadzora.

Vabljeni k branju intervjuja.

Vaše umetniške akcije so povezane z umeščanjem v na videz prazna mesta, v performans, ki nastaja, kjer mu ni "odrejeno" mesto za to, izza nadzornih kamer v galerijah. Ste podobno prazno mesto našli tudi v obdobju karantene, v zaprtem stanovanju?
Ja, pravzaprav se je začelo že v Berlinu, tam bi morala biti do 31. marca na umetniški rezidenci. Tam sem obsesivno iskala polete za vrnitev domov. Izolirala sem se za dva tedna že na začetku marca, da bi se lahko vrnila. Biti ves čas sam je lahko nevarno, šla sem v ekstreme. Zanima me lastno telo, nenehno sem se snemala med (mojo različico) joge. Imela sem zelo lepo stanovanje s črnimi tlemi, posnetki so odlično uspeli. To je nekaj, kar lahko kontroliram, v smislu, da ne mi ni treba slediti natančnim vajam, ampak sledim glasbi in gibu po svoje. Tako se izognem stresu, ker neham razmišljati. V času epidemije pa sem imela preveč časa, tako da sem res videla, kaj vse zmore moje telo, kako se lahko zvijam, postajam skorajda predmet. V izolaciji sem začela doživljati ne le sebe v prostoru, ampak sebe na prazni podlagi.

To je bila umestitev v dom namesto v umetniške prostore? Ste čutili izolacijo, glede na to, da je bila prisilna, kot zaprtost v dom, varen prostor ali nekam, od koder je treba pobegniti?
Bila sem v stiski, hotela sem domov. Negotovost, ko ne veš, ali greš lahko domov ... Česa takšnega še nisem doživela. Zato sem non-stop telovadila, plesala in se snemala.

Torej ste bili med tistimi, ki je ob tesnobi globalne krize zapadla v deloholičarstvo, v ustvarjanje, ne le v paniko?
Definitivno sem bila deloholik. Razmišljala sem tudi o vsem, kar bi še za nazaj lahko naredila, kar je ostalo nedokončano iz preteklosti. Biti vse čas v paniki je izguba časa. Izkoristiti sem želela čas. Po epidemiji sem spet v službi in ni več časa za neomejeno umetniško ustvarjanje. Izolacija je v nekaterih primerih privlekla najboljše iz ljudi. V paniki je nastajalo veliko iniciativ, da si umetniki med seboj pomagajo in pokazalo se je, da umetniki vedno najdejo način, kako približati umetnost občinstvu.

Najti prostor za lastno umetnost v nepričakovanih pogojih je tisto, kar je že prej ključno oblikovalo vaše delo. Sprva ste delali kot čuvajka v galeriji. Kako hitro ste začeli razmišljati, kaj bi bilo mogoče znotraj tega ustvarjati?
Kot čuvajka sem bila v Moderni galeriji vsak dan osem ur. Na začetku nisem imela veliko dostopa. Najprej smo se norčevali in me je kdo s telefonom posnel in so nastajali prvi okruški sedanjega projekta. Ko sem ugotovila, kako pridobiti posnetke s kamer, in ko so se posnetki nabrali, sem imela ta velik trenutek, ko sem vedela, kaj hočem narediti. Še vedno je Moderna galerija moj osnovni prostor. Uporabljam jo za platformo za vaje za vse galerije. Ko sem se dogovarjala z Albertino, kjer so drugi pogoji, sem vse vadila tukaj v Moderni. Sem netipična obiskovalka muzejev, najprej pregledam, kje so kamere.

Tudi drugod iščete kamere?
Ja, povsod. Zdaj sem začela v Berlinu še projekt z U-Bahn kamerami. Prijatelj me je snemal prek nadzornih kamer (zaslonov), ki jih imajo strojevodje, da gledajo, kdo vstopa. Podobno je kot v muzejih, ampak je drug princip. Tokrat sem bila v javnem prostoru, bilo je gverilsko kot v Moderni galeriji, ko sem sprva začela snemati in objavljati posnetke, ne da bi komu povedala. Tudi sicer sem obsedena z nadzornimi kamerami. Kjer koli so kamere (še bolje z vidnimi monitorji), naredim kaj neumnega.

Glavni motiv je tu upor proti nadzoru, oziroma norčevanje iz nadzora?
Narediti hočem ravno obratno, jaz za panoptikum nastopam, nevidnega opazovalca z največjim veseljem opazim, in mislim, da s tem izgubi svoj namen. Kamera je tam zato, da se boš vedel po pravlih, da boš korekten, jaz pa delam vse kaj drugega.

Obenem gre tudi za prilaščanje pogleda. Kamera ima te posnetke "zase", za svoj nadzor, vi pa jih spreminjate v svoje posnetke, postanejo vaši … Na kateri točki ste začeli jemati te posnetke, jih montirati, torej da niso bili več del arhiva nadzora, ampak vaša umetnost?
Takoj ko sem ugotovila, kako se jih da. Ko sem se naučila pravilno klikati. Moj arhiv je danes ogromen, imam dva terabajta gradiva, ki ga še nisem uporabila. To so naključni trenutki, recimo z odprtja, ko sem nekoga vinjenega nesla iz galerije … Ko bom vedela, kaj s tem, bo uporabljeno.

Študirali pa ste slikarstvo?
Magistrirala sem iz slikarstva, a zase ne slikam, lažje se izražam skozi video in performans. Delam pa tudi za Laibache, tam si dajem duška s slikami. To razmerje mi zelo ustreza.

Ampak vstopna točka v umetnost je bila likovna?
Bila sem die hard likovnica, začela sem s pokrajinami in portreti. V službi mi je začelo zmanjkovati časa, v Moderni galeriji nisem mogla recimo štefalaja prinesti s seboj in slikati. Odkrila sem video, animacijo, 3D, to je bil nov spekter, ki mi je odprl glavo. Stara šola mi je veliko dala, nikoli ne bi opustila slikarstva, fizičnosti, vonja barve, ne vidim pa se v delanju razstave slik. Vprašanje je tudi finančno, ker potrebuješ prostor za shranjevanje stvari ... omejeno je, koliko lahko shranim v kleti pri očetu.

Velik preskok je bil tudi študij v Angliji. Tam smo imeli na voljo vse mogoče tehnologije, ki smo jih želeli uporabiti, in si tudi lahko rezervirali fotostudio. V tistem času sem naredila nikoli objavljeno serijo Avtoportret iz Winchestra. Takrat sem bila nevarno suha, kar je bila posledica velikega stresa. Tam sem se počutila vedno bolje in sem se dokumentirala pred pridobitvijo teže. Mogoče so preveč depresivne fotografije za to, kar zdaj delam …

Morda je bilo takrat še preveč blizu in bo šele s časom postalo bolj osmišljeno dati to v svet, v nekem novem kontekstu, predelavi?
Takrat je bilo zagotovo preblizu, čustveno sem preveč vpeta, ves čas sem poslušala, kako sem presuha. V tistih letih je bilo to slabo za samopodobo, še posebno zato, ker se nisem mogla zrediti. No, ampak to ni umetnost, ki jo trenutno želim kazati. Nočem, da bi ljudje ob moji umetnosti pomislili: "Joj, uboga." Serija Avtoportret iz Winchestra še nima pravega konteksta. Potrebujem več od tega, da sem presuha.

Kdaj so vaši posnetki prvič postali javni?
2017 sem se prijavila na poziv Aksiome, tam so me tudi usmerili, kako narediti projekt iz zamisli. Ekipa je bila genialna, omogočili so mi tudi mentorstvo. Projekt sem poimenovala Squat, zdaj od magistrske naloge dalje pa ima ime Ples z Benthamom. Jeremy Bentham je postavil panoptično načelo in mislim, da je tako ime bolj smiselno. Obsega vse, kar ima zveze z umestitvijo mene v opazovanje in nadzor.

Katere prostore ste že preželi z nastopanjem za panoptikum?
Moderna galerija, dunajska Albertina, Salzburg Museum, Urban Nation muzej v Berlinu. 21. marca naj bi šla v Wolfsburg, ampak to je prestavljeno. 90 odstotkov tega projekta je pisanje muzejem, ki me večinoma ignorirajo. Ampak več, kot jih imam, več je možnosti, da mi bodo odgovorili. Po Albertini je postalo lažje. Pisala sem mnogim dunajskim institucijam in zdelo se mi je, da imam najmanj možnosti v Albertini. Pa je ravno tam uspelo! V Nemčiji so bili najbolj strogi, morala sem podpisovati zavarovanja in še kup stvari. Zato se tudi posvečam gverilskim akcijam, te procedure in prosjačenje ubijajo ustvarjalnost.

Je lažje postalo tudi zato, ker ste vi postali bolj samozavestni, bolj prepričani v projekt?
Več kot je odziva, lažje govorim z direktorji muzejev in se dogovarjam, ker znam tudi vedno bolj pojasniti, kako bom umestila njihov muzej v svoj projekt. Če ne drugega, je to tudi promocija za muzej. Bolj odločna sem postala, ampak še čakam na trenutek, ko bodo meni pisali iz kakšnega muzeja, ne jaz njim.

Pa prepoznavajo to tudi kot način, kako privabiti več mladih v muzeje, ki imajo sicer lahko občutek nedostopnosti? Se spreminja to, kako muzeji vidijo sebe?
Vse skupaj se spreminja že zato, ker ne moreš samo dati umetnosti, ampak tudi nastopati, biti navzoč kot umetnik. Če si ljudem najprej TI dovolj zanimiv, se bodo morda obrnili tudi k tvoji umetnosti.

Težko bi bilo biti mlada umetnica brez Instagrama?
Družbeni mediji dajejo super platformo, da lahko deliš umetnost, hkrati pa je breme. Obstaja zapleten algoritem ključnikov, ki ga moraš obvladati, da se približaš občinstvu na Instagramu. Ko sem se to naučila, sem lažje prestopila iz lokalne scene na mednarodno.

V MSUM-u sem predstavila videospot Monster Cries, ki sva ga naredili v sodelovanju z Alicio Enstrom, glasbenico iz New Yorka, ki me je našla ravno prek Instagrama. Tudi v Berlinu sem se povezala z umetnikom z Instagrama, z umetniškim imenom junk-E-cat. Z njim in še dvema umetnikoma sem tudi prvič delala skupaj v (nadzorovanem) prostoru. V prihodnje si želim še več sodelovanj. Projekt ne more zastarati, dokler so še ljudje, lahko tudi na drugem koncu sveta, ki si želijo pridružiti, soustvarjati.

Sicer pa raje gledam ven kot v telefon. Komaj čakam, da bo moja sestra dovolj stara, da bo ona upravljala moj profil. Družbenomedijsko persono moraš gojiti, sicer sledilci odidejo. Je res dobra platforma za razstavljanje, ne bi pa rada preveč zapadla v to.

Kaj so trenutni načrti za razvijanje projekta?
Čaka me rezidenca v New Yorku, kjer je seveda veliko muzejev in javnih površin, ki so pod nadzorom. Na prvem mestu si želim performirati v MoMI. Tudi zato, ker mi bodo potem vrata odprta drugje. Druga stvar, ki me zelo zanima, je javni prevoz, javni prostori na splošno, tudi kamere, ki snemajo panoramske posnetke. Tematika, ki mi je blizu, je digitalni nadzor, zanimajo me hekanje in intervencije v nadzor.

V slikarstvu je mogoč popoln nadzor nad barvo, perspektivo, nad detajli, ki bodo na sliki. V nasprotju s tem pri nadzornih kamerah ni vnaprej jasno, kakšna bo svetloba, kot, razločljivost.

Po naravi sem zelo pedantna, tukaj pa končno nimam celostnega nadzora, pojavljajo se napake. Šele pozneje vidim, kaj je nastalo in kaj lahko s posnetki storim. Posnetki so včasih res slabi, pogosto pa iz tega nastanejo unikatni momenti. Učim se puščati napake in pri montaži velikokrat pustim stvari, ki jih ne bi mogla načrtovati, zaigrati, to, da denimo padem. Ravnotežje med kontrolo in uhajanjem kontrole je tisto, kar iščem. V tem je odprtost, v kateri si lahko zamislim nekaj novega.

Zakaj so pomembne umetniške nagrade?
Ker se ti vrata odpirajo drugje, več kot imaš žigov, lažje je. Ko sem šla s faksa, sem bila nič. Vse sem si morala šele zgraditi. In Moderna galerija je bila moja odskočna deska že samo zaradi okoliša, da sem opazovala ljudi, videla, na kakšen način moram pristopati k delu in se ob tem ne izgubiti v procesu. Če sem simpatična ljudem takšna, kot sem, in hočejo gledati moja dela, sem zmagala. Večina mladih, se mi zdi, misli, da mora slediti nekim iztočnicam, spoznati tega in tega človeka, se prikupiti temu in temu človeku. To so napake, s tem postaneš kot vsi ostali.

Ključno je ohranjati lastno persono. Meni ni nihče ničesar položil v roke in mislim, da sem v resnici precej tvegala s tem, da sem začela objavljati posnete iz galerije brez dovoljenja. Lahko bi me odpustili ali pa bi imela druge resne težave.

Na začetku verjetno tudi ni bilo nobenega zagotovila, da bo kdo te posnetke vzel resno kot umetnost? Je bila v tem svojevrstna svoboda?
Šla sem v to samo zato, da bi delala zabavne posnetke. Norčevala sem se, se igrala s stop motionom, pošiljala prijateljem. Šele pozneje sem videla, da lahko uvrstim v resen umetniški kontekst. Zato mislim, da je nastal dober projekt, ker je bil narejen iz iskrenosti. Nisem iskala načina, kako bi izstopala – sem samo nastopala. Po odzivu sem šele videla, da se pravzaprav še nihče, vsaj ne da bi jaz vedela, ni lotil ukvarjanja z nadzornimi kamerami na ta način. Mislim, da gre za srečno naključje, da me je tako zelo zanimalo nekaj, kar je imelo nepričakovan potencial za umetniški projekt. In seveda da totalno uživam med samim procesom.

Je duhovitost bistvena za vsako umetnost, ki vas zanima? Je komika podcenjena v sodobni umetnosti?
Ljudje še vedno padajo na sentimentalije, jokave zgodbe, ki meni osebno niso blizu. Lahko je najti nekaj zanimivega v stiski in izhodu iz nje, težko pa je najti moment humorja. A ravno skozi to se vzpostavi stik z več ljudmi. Če vzameva že recimo satirične politične oddaje, ki imajo izjemno gledanost, bolj pravilno predstavijo dogodke … To vidim kot način, ki bi se mu veljalo bolj posvetiti. Lažje procesiram življenje skozi humor, absurdnost. Raje gledam človeka, ki se smeji, kot joče. Upam, da se bo ta trend v umetnosti okrepil in nadaljeval. Sentimentalije morajo biti in tudi poetičnost, seveda, ampak mislim, da je treba tudi malo prešiftati to tradicijo.