"Pred pandemijo se mi je zdelo, da film kot medij izgublja moč in priljubljenost," priznava Olmo Omerzu, tisti Slovenec, ki si je po študiju na sloviti praški akademiji FAMU življenje in kariero ustvaril na Češkem. V zadnjih desetih letih je posnel kar štiri celovečerce (kar, roko na srce, v Sloveniji ne bi bilo mogoče).

Najnovejši med njimi, Atlas ptic, je slovensko premiero doživel lani na Liffu, v teh dneh pa gostuje na rednem sporedu slovenskih kinematografov. Omerzu pravi, da je Atlas ptic njegov "prvi film z jasnim moralnim sporočilom", a ne bojte se didaktičnega moraliziranja: posnel je napeto detektivko o izgubljenem kupu denarja, ki se postopoma prelevi v študijo izvotljenih, praznih družinskih odnosov. Obenem pa film zaznamuje tudi tipično češki, topli občutek za ironijo: konec koncev na banalne spletke in težave naših filmskih likov ves čas z varne višine komentirajo ptice, ki z neznosno lahkotnostjo čivkajo življenjske resnice in modrosti.

Atlas ptic je predvsem portret Iva (Miroslav Donutil), priletnega lastnika tehnološkega podjetja, ki je celo svoje življenje posvetil delu. Na pragu starosti se prvič spopade z resnejšimi zdravstvenimi težavami, obenem pa ga močno pretrese odkritje, da je nekdo v njegovem podjetju z dvojnimi fakturami prelival denar v tujino. Ivu ni treba dolgo ugibati, kdo je za vsem skupaj: vse kaže, da je denar prenakazovala njegova dolgoletna računovodkinja Marie (Alena Mihulova), ki je nenadoma ni na spregled. Zakrknjeni Ivo je prepričan, da ne more zaupati prav nikomur, niti lastnemu sinu in svaku; v njegovih očeh sta le zelena nesposobneža, ki bi se rada okoristila z njegovim življenjskim delom. Zato se bo moral na lov za Marie pognati kar sam.

"Morda bo to slišati ambiciozno, a spogledovali smo se z grško tragedijo in veliko smo razmišljali o tem, kako drama določa Ivovo usodo," je po premieri filma v sredo v Kinodvoru povedal Omerzu. "Kar pa zadeva ostarele patriarhe, mislim, da jim je v različnih državah dejansko različno 'odčivkalo' oziroma jim prej ali slej bo." Več o filmu in njegovem nastajanju pa v spodnjem intervjuju.

Sorodna novica Filmska recenzija: Zimske muhe

V Atlasu ptic se odmikate od teme odraščanja, ki je zaznamovala več vaših prejšnjih filmov. Med odraslimi, ki poseljujejo zgodbo, ni nikogar, ki bi bil zares pozitiven ali všečen lik. Se strinjate, da v filmu poleg subtilnega humorja obstaja tudi sled deziluzije, grenkobe?

V primerjavi z Zimskimi muhami najbrž res. Zimske muhe so bile prvi film, pri katerem nisem opazoval iger moči ali mehanike pri odnosih, ampak sem bil dejansko blizu glavnim likom in navijal zanje. Atlas ptic pa je moj prvi film z jasnim moralnim sporočilom. Z njegovimi liki se gledalec težje identificira, in zanimalo me je videti, ali lahko z njimi kljub temu sočustvuje. Čeprav ima glavni lik vrednote, ki ne predstavljajo mojega notranjega moralnega sveta, mislim, da lahko razumem njegov boj in to, kako se mu podira življenje. Razmišljal sem tudi o tem, kakšen mora biti lik, da bo gledalec celo malce užival ob vsem, kar se mu dogaja. Takim, kot je on, se življenje praviloma ne obrne na glavo: sposobni so si kupiti prijateljstva, ki jim bodo nudila varnost.

Sorodna novica Atlas ptic

Ivu, vašemu protagonistu, zaradi takega življenja vseeno nikoli ne bo treba sesti na zatožno klop. Njegovi "zločini" kapitalističnega kopičenja v očeh zakona to niso.

Fascinirala me je konstelacija med dramskimi liki. Računovodkinja Marie sproži spletno prevaro, a na neki način to stori v dobri veri: v življenju bi rada dobila še eno priložnost, doživeti kaj lepega, ljubiti. Pa s tem v Ivu vseeno posredno sproži notranjo in zunanjo dramo. Drugi posredni konflikt sproži spletni goljuf v nekem oddaljenem svetu, ki nima nobenega pravega zavedanja o teh ljudeh in odnosih med njimi. Fasciniralo me je to, da se velike drame lahko zgodijo tudi brez velikih, konkretnih motivacij, ki bi sprožale konflikte. Dogodki se samo nekako srečajo.

Vseeno pa se zgodba ves čas giblje v mejah verjetnega. Pravzaprav se zdi, kot da ste jo delno sestavili iz časopisnih naslovnic, iz resničnih zgodb o spletnih prevarah in drznih krajah podjetjem.

To je bil prvi film, pri katerem sem najprej razmišljal o tezah in šele pozneje o psihološki razdelavi likov. V zvezi z glavnim likom me je fasciniral koncept poslovnežev, ki stopajo v politiko s problematičnim motom, da je treba državo voditi kot podjetje. Najbrž tudi na družinske odnose gledajo na podoben način, kot da bi vodili podjetje: osnovne vezi zaupanja je pri njih nadomestil kapital.

Šele potem ko sem razdelal posamezne teme, ki se srečajo v filmu, sem se lotil psihologizacije posameznih likov. Na težave sem naletel le pri perspektivi Marie. Vsaj zase sem hotel napisati različico zgodbe, povedano z njenega zornega kota. Ugotovil sem, kako težko je doumeti, zakaj takšno število žensk zakoraka v spletne prevare: obstaja velik razkorak med razumevanjem razlogov za dejanja in dejanji samimi. Ko sem poskušal eksponirati razloge, ki jo bodo vodili v krajo denarja podjetju, je bilo vse skupaj na papirju še vedno zelo neverjetno. Težko razumemo, koliko ljudi je tako globoko osamljenih, da so zaradi tega sposobni iracionalnih dejanj. To me je pripeljalo do uvida, da mora biti Marie antagonist, ki postopoma razkriva svoje karte, svojo resnico.

V Marie je zanimiva dvojnost. Po eni strani si je pripravljena zatiskati oči do te mere, da ne vidi laži v zgodbi o vojaku v Afganistanu, po drugi strani pa mora biti dovolj pragmatična in hladnokrvna, da izvede kompleksno finančno goljufijo.

Natančno tako! V njej je dvojnost, ti dve plati sta si med seboj popolnoma nasprotni. To ni samo ženska, ki je sposobna zločina, ampak tudi oseba, ki ji je Ivo zadnjih 20 let zaupal z računovodskimi posli podjetja. Veliko sem se ukvarjal tudi s tem, kako naj jo prikažem, da ne bo delovala kot karikatura, vredna posmeha zaradi svoje naivnosti.

Scenarij ste napisali s Petrom Pýcho, ki je bil scenarist že pri Zimskih muhah. V primerjavi s filmoma, ki sta nastala, preden sta sodelovala, bi sklepala, da vas delo s Pýcho do neke mere odmika od liričnosti, impresionizma v pripovednem načinu. Poudarili ste, denimo, njegov dar za pisanje dialogov.

Po Zimskih muhah sem začutil potrebo, da posnamem zelo igralski, dialoški film, v katerem bom lahko delal na drugačen način kot doslej. Pri neigralcih si vendarle omejen v izrazu in pristopu k delu. Nekako logično nadaljevanje je bilo, da bova s Petrom sodelovala, obenem pa je bilo logično tudi, da se bom pri naslednjem filmu bolj osredotočil na vizualno pripoved. Naslednji projekt, ki ga bom režiral – zdaj je še v fazi zbiranja sredstev – sem začel pisati z Nebojšo Popom - Tasićem in češko avtorico Kasho Jandáčkovo in bo spet manj dialoški. Naslov bo Nehvaležna bitja.

Slišala sem, da ste zahteven režiser, ki zahteva veliko ponovitev in ima zelo jasne predstave o tem, kaj hoče. Obenem pa so vam igralci zvesti: Martin Pechlát je prepoznavni obraz vsakega vašega filma, prav tako se vrača Eliska Křenková. Ali okrog sebe najraje naberete sodelavce, ki jih že poznate do obisti?

Sorodna novica Mlada noč: raziskovanje tabujev na novega leta dan

Letos bo moj prvi celovečerec, Mlada noč, star točno deset let. Prve štiri filme sem torej posnel z bolj ali manj istimi sodelavci in zdijo se mi nekakšna zaokrožena celota. Po desetih letih se mi zdi nekako logično, da bom naslednji film ustvarjal tudi z novim direktorjem fotografije, z novim montažerjem …

Rad sodelujem z ljudmi, s katerimi sem že delal in jih cenim, ter dodajam nove sodelavce, ampak ne verjamem, da gre za to, da bi si hotel ustvarjati varno okolje. Prej obratno. Če se začnejo stvari odvijati preveč organsko, preveč samoumevno, se tega ustrašim. Raje imam opozicijo, ki pripelje do sprememb, rad imam ljudi z drugačnimi mnenji od svojih. Sebe dojemam kot eklektika: poskušam iskati teme dramatične narave, ki imajo obenem v sebi element komičnega ali ironičnega. Zanima me združevanje različnih tonov v eno celoto.

Dolgo časa me ni zanimalo gledati na zgodbe s perspektive enega lika, to se mi ni zdelo izziv. Bil sem tip gledalca, ki verjame v distanciran odnos do platna in v premišljevanje o stvareh, ki se dogajajo – ni me zanimalo biti v svetu filma. Čutim, da se to zdaj spreminja. Začenjajo me zanimati pripovedne strukture in obrati. Zaradi štirih filmov, ki jih imam že za seboj, imam tudi večjo suverenost do medija in potrebujem določen izziv; nekatere stvari so zame že preveč enostavne oz. jih preveč razumem. Ne gre za to, da bi naenkrat hotel spremeniti slog, gre samo za poglabljanje iste poti.

Film ste snemali v letu 2020: gotovo ste naleteli na ovire, povezane s pandemijo. Kaj prekinitev snemanja pomeni za film? Kaj se v času odmora zgodi z intenziteto, s povezanostjo, ki jo mora kipa doseči med delom? Je bilo težko najti pot nazaj, še posebej v času, ko smo bili vsi postavljeni v bizarne zunajfilmske okoliščine?

Ko smo film pripravljali, smo v časopisih brali o tem, kaj se dogaja na Kitajskem. Ko smo začeli snemati, smo brali o dogajanju v Evropi – petnajst dni pozneje pa je že nastopil lockdown in z njim prekinitev dela. Nihče ni vedel, kako se bodo stvari razvijale. Zelo zanimivo je bilo spremljati, na kako različne načine so člani ekipe sprejemali novo realnost. Zame je odgovornost do projekta na prvem mestu, prav tako za producenta: vsak začeti film je treba dokončati, tako ali drugače. Nekateri ljudje pa seveda na snemanje hodijo v službo, to ni njihov avtorski projekt – tudi ljudje, ki so ključen del produkcije. Samo ožjih sodelavcev pri filmu je približno 30. Ogromno ljudi se je preselilo v počitniške hišice, začeli so kmetovati, spremenil se je njihov pogled na življenje: Že deset let sem nezadovoljen s svojim življenjem v Pragi, so ugotavljali, zdaj je čas, da grem, in podobno.

Medtem ko so se ljudje spreminjali, sem bil jaz tisti, ki se je bojeval za to, da ne bi izgubil igralske ekipe. V filmu sem imel pet izjemno znanih čeških igralcev, ki so zasedeni za dve leti v naprej. Nihče ni vedel, kdaj bomo lahko delali naprej. Češka ni imela štirinajstdnevnih načrtov, vlada je odločitve sprejemala en dan, naslednji so že stopile v veljavo. Vedel sem torej, da moramo biti ves čas pripravljeni, kajti vsi projekti, ki ne bodo v polni pripravljenosti, bodo odpadali – in tako bom zaradi njihovih odpovedi dobil vsaj še kaka dva tedna z igralci, ki bi sicer morali že na naslednje snemanje. Ekipo sem prisilil, da je dva meseca ves čas pripravljala snemalne načrte za primer, če bi vlada sprostila omejitve. Bil je trenutek, ko so me bili vsi že res siti. Ampak edina druga možnost je bila, da bi se na snemanje vrnili oktobra ali novembra, kar bi bilo zaradi ohranjanja energije med igralci še veliko težje. Tako da smo se lahko vrnili na delo v maju in dokončali.

Pandemija je tudi pospešila spremembe v načinih filmske distribucije. Ali kot avtor na prevlado pretočnih platform gledate z odporom ali z zanimanjem? Vas privlači potencial svetovnega občinstva ali pa ste nostalgični za filmi na velikem platnu?

Nisem tradicionalist, ki bi za vsako ceno prisegal na kinodvorano. Seveda imam kino izjemno rad, večina dobrih filmov terja koncentracijo, kakršno ima človek pred platnom. Se mi je pa pred pandemijo zdelo, da film kot medij izgublja moč in priljubljenost. Še posebej evropski film je postal preveč festivalski in obroben. Zakaj se sploh ukvarjati z družbenokritičnimi temami, če nimaš nobenega dometa, če samo prepričuješ že prepričane? Zanima me, kaj se bo dogajalo z vstopom številnih pretočnih platform na evropski trg. S prestižnimi serijami je na prvo mesto stopila kakovostna scenaristika, z veseljem opažam tudi, da vsaj znotraj ameriškega filma igralci končno spet igrajo – zdelo se mi je, da je v nekem obdobju drama v senci Marvelovih filmov skoraj izginila. Kino zagotovo ne bo izumrl, morda se bo malenkost spremenil način financiranja, poleg državnega se bodo odprle še druge možnosti.

Ko sva že pri prestižnih serijah: gotovo vam je že kdo omenil, da lik patriarha, ki svoji družini s trdo roko predseduje kot kakemu podjetju, spominja na dinamiko v HBO-jevem Nasledstvu.

Nasledstvo sem videl šele v času pandemije: izjemno dobro je, in če bi ga videl prej, bi morda lahko tudi reagiral nanj. Vedno je zanimivo videti, na kakšen način se nekdo drug ukvarja s podobno temo. Zanimivo se mi zdi tudi, da je ravno v tem hipu ogromno serij o raznih spletnih prevarah – na Netflixu in HBO-ju se skoraj vsak teden pojavi kaka nova.

V glavni vlogi Atlasa ptic nastopi Miroslav Donutil, na Češkem slaven igralec z dolgim seznamom vlog. Lik Iva ste menda napisali z njim v mislih. Je bil tako rekoč logična izbira, je to človek, ki ima primeren gravitas ter je lahko grozeč in hkrati ranljiv?

Ni bil logična izbira. Ko sem povedal, kdo bo moj Ivo, so bili mnogi šokirani, celo sporna izbira se jim je zdel. Miroslav je znan kot komik v mainstraemovskih vodah. Kulturniška scena je zelo snobovska pri izbiranju ljudi, s katerimi se druži in s katerimi sodeluje. Vedno se je treba profilirati v opoziciji do nekoga, tudi prek tega, s kom sodelujejo. Meni pa se je vedno zanimivo združevati različne svetove, raje se družim z ljudmi, ki so drugačni od mene. Tudi za Miroslava je bilo zanimivo, da je po dolgem času, morda celo prvič, dobil glavno vlogo, v kateri se niti enkrat ne zasmeje, če odštejemo rahel nasmešek v prvem prizoru. Praviloma v filmih ogromno govori in se smeje, popolnoma drugačno energijo ima kot tukaj.

Sorodna novica "Gledalcu bi rad preprečil, da se udomači v mojem filmu"

Na Češkem so v kritiških odzivih vsi poudarili, da Donutil počne nekaj drugega – a zdelo se mi je, da jih morda ni zanimal v popolnoma drugačni vlogi, da bi raje videli, da bi vsi ostali popredalčkani po starem. Ljudi ne zanima vedno razbijanje ustaljenih predstav in mitov. To sem opažal pri kategoriziranju mojih filmov. Ko smo v Nemčiji predstavljali koncept Družinskega filma, se je debata eno uro vrtela okrog tega, kaj ta film sploh je.

Morda ste s predalčkanjem manj obremenjeni tudi zato, ker v češkem kulturnem prostoru vseeno ne živite že celo življenje?

Češki prostor me definira kot češkega avtorja, ki snema češke filme – mislim pa, da so moji filmi precej drugačni od klasičnih predstav o češkem filmu. Čehi so eden od bolj specifičnih narodov, oporičniki, ki imajo radi ironičen humor in opozicijo do mainstreamovskih stališč. Njihovo spodbujanje drugačnosti je opaziti na vseh ravneh življenja.

Se vam zdi problematično, da številne trope pri upodobitvah poslovnih mogotcev črpamo iz ameriške popkulture oz. filmov? Pisali ste scenarij za češki milje, kjer pa ima zgodba o kapitalističnih ekscesih vsaj podton določenih tranzicijskih vprašanj, ki jih na Zahodu ni.

To je bilo eno od prvih vprašanj, ki sem si jih zastavil: na kaj se lahko oprem? Lahko se oprem na scenarista, ki je Čeh, na raziskovanje tega sveta in na izbiro igralca. Ko sem se pogovarjal z Miroslavom, sem ugotovil, da prijateljuje s podobnim tipom poslovnežev, ki mi jih je tudi predstavil. Moj strah pred tem, da bom začel kopirati obrazce iz drugih filmov, je hitro izpuhtel. Avtentičnost se mi vedno zdi izjemno pomembna. Če človek ne naredi domače naloge, če ne izstopi iz svojega mehurčka in ne naredi potrebnih predpriprav, je to preprosto lenoba. V tej fazi piljenja zgodbe lahko dodaš ogromno podrobnosti, ki gledalcu pomagajo razumeti, zakaj nekdo nekaj počne.

Na Češkem je bila precej drugačna recepcija teme kapitalizma kot v tujini. Čisto nihče ni opozoril na kritike kapitalizma, medtem ko v tujini skoraj nikomur ni ušla. Kot da bi Čehi podzavestno – ali pa zavestno – še vedno verjeli isto kot v devetdesetih, da je kapitalizem tisti sistem, ki jim bo pomagal do uspeha. Če si do njega kritičen, takoj postaneš tisti, ki ga vsi označijo za komunista, socialista, privrženca represivnega sistema ...

Iva je lahko razumeti kot negativca, ampak zdi se, da je predvsem tragičen lik. Kaj je povod za njegov padec? Lasten napuh? To, da se je odrezal od čustev in za edino fiksacijo izbral denar?

Gre za tip človeka, ki samega sebe v nobeni situaciji ne preizprašuje, vse podreja svoji osredotočenosti nase. Taki ljudje imajo vedno prav – potem pa naenkrat trčijo ob moderen svet, ki ga ne razumejo več. Saj ga še mi skoraj ne razumemo: srhljivo se mi zdi, kako se moderne tehnologije spreminjajo iz dneva v dan. Vsi smo v življenju že poznali koga takega in se ob njem počutili majhnega.

Idejo grške tragedije podčrta tudi motiv ptic. V film ste vstavili več prizorov ptic in njihovo ščebetanje opremili s podnapisi: naščeperjene na svojih vejah trosijo pregovore, puhlice, splošne modrosti ali pa za gledalca dopolnijo kake manjkajoč delček dogajanja. Ali opravljajo funkcijo zbora v grški tragediji? Delujejo kot humoren detajl, ampak obenem so več kot to.

Spraševal sem se, kako naj obsodbo na sodišču prikažem danes, ko smo vsi videli že nešteto proceduralnih dram in nadaljevank. Zdelo se mi je pomembno, da gledalec na koncu izve, kako so se stvari iztekle, a obenem sem iskal način, kako trenutek narediti ranljiv. In ranljivost usode se me je dotaknila veliko bolj, če so obsodbo odčivkale ptice.

V montaži sem ugotavljal, da se liki ukvarjajo z eno samo stvarjo, z denarjem, sveta okrog sebe pa niti ne opazijo. Ptice so bile način, kako v zgodbo vpeljati zunanji svet. In še tretji element: zabavalo me je, kako rade moderne tehnologije koketirajo z naravnim svetom. Logotip Twitterja je ptič, podatke shranjujemo v "oblak", telefoni nosijo ikono jabolka ... hladni svet se poskuša približati organskemu, kar se mi zdi ironično.

Ste imeli kake težave s pridobivanjem posnetkov ptic? Sta se morala s snemalcem preleviti v dokumentarista? Zdi se, da vas je posredno spet doletelo delo z živalmi.

Nekatere kadre je snemal drugi snemalec, kadar ni bil potreben na primarnem snemanju; obstaja telefonska aplikacija, ki z zvokom privlači ptice, da jih je lažje dobiti v bližino, in bila nam je v kar veliko pomoč.

V obdobju lockdowna sem v procesu montaže ugotovil, da me fascinira ideja človeka, ki manipulira z identitetami, ki po spletu krade profile, kolažira vsem dostopna gradiva in manipulira z njimi. V nekem trenutku sem se sprijaznil s tem, da ne bomo šli snemat v puščavo in da verjetno vseh ptic ne bom mogel posneti na tak način, kot bi si želel. Začel sem brskati po bankah z videomaterialom in določene kadre vključil v svoj film. Tega ne bi verjetno nikoli naredil, če se ne bi tudi film tematsko ukvarjal s krajo podob. Bil sem spletni prevarant, Tinder Swindler, pa čeprav sem uporabljene posnetke plačal (Smeh.)

Zanimivo se mi je zdelo, da je čisto prvi prizor filma prvoosebna perspektiva vojaka nekje v puščavskem terenu, verjetno v Afganistanu. Gledalec tega prizora ne more kontekstualizirati vsaj nekje do sredine zgodbe, ko pa se tako ali tako izkaže, da je ta vojak izmišljen, zgolj orodje za spletno prevaro.

To je bila dramaturška odločitev z namenom subvertiranja gledalčevih pričakovanj. Ves čas bi ga rad držal v negotovosti. Ljudje smo zelo zadovoljni, če takoj na začetku presodimo, kaj gledamo, in potem nas jezi, če razplet odstopa od naših pričakovanj – občutek imamo, da avtor manipulira z nami.

Lani ste na Festival slovenskega filma poslali tudi kratki film Poslednji dan patriarhata. V njem hoče umirajoči starec videti prsi vnukove punce. Patriarhat je tema, ki morda v preteklosti ni bila v ospredju vašega opusa, zdaj pa ima veliko večjo vlogo. Gotovo ni naključje, da je kolesje Ivovega padca sprožila ženska, in to ženska, ki jo je imel pred tem več let v šahu.

Mislim, da so bili v mojih filmih pogosto prisoten kritičen pogled na lastniške tipe, vsaj v Mladi noči in v Družinskem filmu. To so močni moški liki, ki živijo v neskladju s samimi sabo: imajo nadzor nad okolico in jasne predstave o svojem življenju, ki jih niso hoteli spreminjati. A so hkrati tik pred tem, da se jim porušijo tla pod nogami.

Naslov Poslednji dan patriarhata je pravzaprav do neke mere ironičen, ker temo zaostri v zelo aktualistično izjavo. Zanimala me je situacija, ki se odvije brez besed: patriarh ugotovi, da je Nina noseča, in kar naenkrat se mu zdi zelo nedostojno od noseče ženske pričakovati, da mu bo pokazala prsi. Lažna moralnost ženske deli na matere in kur*e, zato sem hotel ustvariti skoraj terorističen akt, s katerim mlada ženska pohujša starca.

Presenetil pa me je dialog, ki je filmu sledil: kar nekaj ljudi je opozorilo, da se Nina ne bi smela razgaliti, ker je to preveč destruktiven akt zanjo. Očitali so mi, da kot moški ne razumem ženskega odnosa do lastnega telesa. Pričakoval sem, da se bo morda zgodilo kaj takega, a se mi je zdelo zanimivo sprožiti dialog. Konec konca smo v določenih obdobjih vsi destruktivni do sebe in svojih teles.