Leposlovje je le eno izmed področij, iz katerega ‒ sicer najraje – v slovenščino prenaša dela ugledna prevajalka. Tu sta še humanistika in gledališče, vse pa se je na neki način začelo s plesom in koreografijo.

"Prevajalski opus Suzane Koncut je serija konsistentnih jezikovnih gest, ki francosko literarno in znanstveno kulturo približujejo slovenski javnosti, njihovo avtorico pa uvrščajo med najbolj poglobljene slovenske prevajalce in prevajalke srednje generacije," je med drugim zapisano v obrazložitvi odločitve, da Suzana Koncut prejme nagrado Prešernovega sklada za prevode francoskih literarnih in teoretskih besedil v zadnjih treh letih.

Svojo prevajalsko poetiko, ki sta jo dolga leta sooblikovala ples in koreografija, je Suzana Koncut podrobneje predstavila v radijski oddaji Naši umetniki pred mikrofonom.

Najprej se ustaviva pri začetkih, torej pri plesu in koreografiji, ki sta bila dolga leta ob prevajanju vaša ljubezen. Če se ne motim, ste celo svoj prvi prevod uporabili za podlago za plesno predstavo.

To anekdoto večkrat pripovedujem. Imeli smo izjemno dobro lektorico na študiju francoščine, madame Josephine Ferrari, ki nam je prinesla kratko dramo Samuela Becketta Come and Go, v kateri so nastopale tri zelo nedefinirane ženske osebe, z zelo nedefiniranim dogajanjem. Ravno takrat sem v Kranju delala z dvema sodobnima soplesalkama, pa se je to ponudilo kot osnova za trio. Tako sem dramico prevedla in smo na tej osnovi tudi z uporabo teksta naredili precej zanimivo gledališko plesno predstavo, ki je bila zelo uspešna. Mislim, da je bil to moj prvi plesni uspeh za tedanje razmere. Nastopale smo na Dnevih plesa in to je bil že velik dosežek.

Ko sem pozneje začela več prevajati in prišla v stik z igranim programom Radia Slovenija, zanj sem prevedla nekaj dram, so to besedilo uprizorili tudi kot radijsko igro.

Do kdaj je bil ples vaša večja ljubezen od prevajanja?
Ne vem, če lahko zares rečem, kaj je bilo večje ali manjše. Mogoče je bil na začetku motiv, da sem si ustvarila status samostojne prevajalke, ravno to, da sem lahko imela več svobode, da sem vzporedno s tem lahko tudi plesala. Ampak eno in drugo je bilo zelo pomembno in tudi medsebojno se je oplajalo, čeprav je videti, kot da gre za dejavnost na dveh različnih polih. Pa ni tako. Moja branja so me zmeraj vodila pri plesnem ustvarjanju. Tudi poznavanje plesnega ustvarjanja, tega globokega poglabljanja v teme, s katerimi delaš, način, kako delaš z ekipo, kaj pomeni umetniško ustvarjanje, vse to mi je zelo pomagalo pri dojemanju umetniškega dela.

Sorodna novica Ira Ratej: Tragikomično je, da leto za letom utemeljujemo razloge za obstoj umetnosti

V teh desetletjih je nastal zares fascinanten prevodni opus. Po vaši zaslugi lahko beremo številne klasike frankofonske književnosti. Tudi klasike humanistične literature in gledaliških del. Kako vam uspeva ohranjati stik in seznanjenost s tako obsežnim področjem?

Imela sem srečo, da sem precej mlada lahko prišla v prevajalsko "meko", kot rečemo prevajalskemu centru v Arlesu. Po končanem študiju pri nas sem še eno leto študirala v Franciji na pariški univerzi Paris Saint-Denis. Študirala sem sodobno književnost in se seveda seznanila ne le z avtorji, ampak tudi s trendi, z načinom sprejemanja sodobne francoske književnosti, ki jo odtlej stalno spremljam. Največ mogoče ravno zaradi tega obiskovanja francoskega centra za literarno prevajanje v Arlesu (Collège International des Traducteurs Littéraires), kjer se srečujejo prevajalci literature in kamor precej redno hodim. Tam spoznavam svoje vrstnike, pa mlajše in starejše prevajalce, in dobim uvid v to, kaj prevajajo oni. Poleg tega je v Arlesu tudi ena od najuspešnejših francoskih založb Actes Sud, ki izdaja zelo zanimive avtorje. Ob njihovem programu se potem seznanim z drugimi novostmi, ki izhajajo. To mi daje nujen vpogled, saj težko ohranjaš ta stik samo od doma prek revij in z lovljenjem sugestij. Zelo pomemben je torej dialog med prevajalci, izmenjava izkušenj in stik z založnikom.

Sorodna novica Velika Prešernova nagrajenca sta fotograf Stojan Kerbler in baletnik Milko Šparemblek

Prevajate torej za tri področja ‒ humanistiko, leposlovje in gledališče. Gre za tri popolnoma različne rabe jezika. Humanistika je vendarle nekoliko bolj strokovna, znanstvena, leposlovje temelji na jezikovnih invencijah in zelo široki rabi jezika, potem imamo tu gledališče, kjer gre še za govorjeni jezik. Katero izmed teh treh področij vam je najbližje oziroma kako sami doživljate razlike in podobnosti med njimi?

Mogoče se to vidi že po obsegu posameznih področij. Največ prevajam prozo, leposlovje, to mi je zares najbližje. Seveda so razlike. Če se vrnem h gledališču; s francoskim gledališčem se seznanjam na slovitem poletnem festivalu v Avignonu, kjer si ogledam novosti francoskega in svetovnega gledališča. Na gledališče me sploh veže posebna naklonjenost. Mislim, da je pri gledališču bistvenega pomena odnos do živega dogodka. Če si med prevajanjem gledališkega teksta ne predstavljaš, da mora imeti besedilo, ki bo v živo uprizorjeno, ne zolj govorjeno, konkreten pomen, ki se udejanja na odru, je zelo težko prevajati. Skorajda nujno je domišljanje oziroma uprizarjanje v glavi skozi prevajanje in zato tudi glasno branje. Tukaj je tudi precej konkretne domišljije, ta te besede že prilepi na igralce, ki so morda že izbrani. Kako izgovarjajo, kakšen je njihov značaj ...

Tega v leposlovnem proznem besedilu ni, kar na neki način morda zbuja vtis, da je pri takem besedilu več svobode, a je tudi tam ni, so pa druga pravila celotne strukture besedila, slogovnih posebnosti avtorja. Več dela terja korpus, organska celota besedila, njegove ritmične, metaforične posebnosti. Moram reči, da me pri proznih delih najbolj privlačijo sodobni avtorji, ki se ukvarjajo z našo realnostjo z vsemi njenimi plastmi ‒ zgodovinsko-družbenimi, jezikovnimi, pesniškimi, poetičnimi, osebnimi, strastnimi ... Rada imam avtorje, ki so zavezani tej realnosti, vendar jo obravnavajo na literarno dodelan estetski način.

Humanistika pa je področje, kjer večinoma dobivam naročila, besedila, ki mi jih ponudijo v branje in potem v prevajanje, in kjer se vendarle močno opiram tudi na urednikovo pomoč. Vseh teh področij ne morem toliko poznati, da bi iz rokava stresla vso terminologijo, zato ves čas sodelujem z urednikom in ves čas skušam usklajevati svoje delo z njegovimi komentarji in terminološkimi nasveti.

Če se za hip ustaviva še pri slovenščini, pri ciljnem jeziku. Kako kot prevajalka, ki prevaja iz tako bogatega jezika, ki ima tako bogato kulturno tradicijo, zgodovino in je ne nazadnje tako razprostranjen po različnih kulturah, s tega vidika doživljate slovenščino, ki pa je vendarle toliko mlajša, na neki način morda tudi skromnejša.

Francoščina je bila velik del svoje preteklosti nenehno v stiku s tujostjo drugih jezikov, drugih kultur in je to tudi zelo gibko asimilirala. Zato je v njej čutiti veliko večjo fleksibilnost, odprtost, možnost preoblikovanja in to se mogoče vidi tudi v načinih, kako z jezikom delajo mladi, kako ga obdelujejo pesniki, kakšne možnosti ponuja prozaistom. Tudi v gledališču je za francoske avtorje znano, da veliko njihovih piscev piše besedila, ki se ukvarjajo z jezikom, ki se igrajo z njim, se posvečajo poetični plati jezika in včasih niso le nepredvidljivi, ampak za naš prostor morda manj zanimivi, ker tako gledališče manj poznamo. Kateri koli jezik prevajaš, se vedno soočaš s tujostjo samega jezika in je kot prevajalec ne moreš in ne smeš popolnoma zabrisovati. Da bi torej v slovenščino prenašal jezik na tak način, da bi dobil občutek, ne le, da je besedilo napisano v slovenščini, ampak da podaja neko realnost, ki je popolnoma enaka, razumljiva.

Mislim, da se nekaj te tujosti mora ohranjati. Konec koncev mora biti bralec seznanjen s tem, da bere besedilo, ki prihaja iz drugega kulturnega in družbenega okolja. Predvsem pa mislim, da se ravno skozi prevajanje ta fleksibilnost slovenščine ustvarja, poglablja in omogoča. Saj vendarle vemo, da se je tudi knjižna slovenščina oblikovala predvsem s prevodi literarnih del iz nemščine in drugih jezikov že v času prvih književnih poskusov. Toliko bolj se to dogaja danes, saj slovenščina literarno-zgodovinsko nima toliko stika s tujim, kot so ga imeli drugi veliki evropski jeziki.

Imam pa vendarle srečo, da prevajam samo iz francoščine, francoski jezik in miselni svet slovenščini vendar nista tako zelo tuja, kot so recimo japonščina, arabščina ali perzijščina, kjer so že razlike v strukturi jezika sami tako velike, da je treba iskati zelo inovativne rešitve, da dosežeš enak učinek. Kajti bistven je učinek, kako literarno besedilo deluje. Ne gre za uporabo dobesedno istega postopka, ampak da doseže podoben, če ne že enak vtis, učinek na bralca.

Ravnokar ste poudarili, da je prevajanje pomembno s tega vidika, da širi tudi slovenščino, se pravi bogati ciljni jezik. Prav s tem je pa ta poklic tudi izredno ustvarjalen. Na misel mi pride vaš prevod knjige Nižji angeli Antoina Volodina. Gre za knjigo, kjer ste morali, sledeč avtorju, besede kar izumljati.

Antoine Volodine je zelo izjemen avtor, tudi po svoji uporabi jezika in celotnem univerzumu, ki ga gradi, dograjuje in širi. Poskuša ustvarjati vtis, da svoja dela prevaja. Marsikdaj je že napisal knjigo pod imenom nekega avtorja in jo predstavil kot svoj prevod. Večinoma gre za ruske avtorje, ki pa dejansko ne obstajajo, temveč za njimi vedno kot avtor stoji Volodine sam. To je neka podlaga njegove poetike oziroma ideje, da ustvarja jezik, ki je že v izhodišču prevodni jezik. Francoščino poskuša tako okarakterizirati, da deluje kot jezik, ki je preveden od drugod. Noče biti lepljen samo na francosko realnost in francoski jezik.

Vplivi, ki jih vključuje, so tematsko bližji daljnovzhodni tradiciji oziroma prihajajo iz sibirskega bazena. Zelo značilna je njegova uporaba imen, ki so nacionalno nedoločena, vsi ti mogoči izviri ‒ turško-ujurski, uzbekistanski, kazahstanski – se mešajo med sabo. Osebe postajajo nekako odlepljene od realnosti in tak je tudi njegov jezik. Ne moreš ga več imeti za zares francoskega avtorja, čeprav je vendarle rojen Francoz z vsem književnim zaledjem. Gre za zelo utemeljen in tehten poskus, kako ustvarjati književnost, ki presega nacionalnost.

Za prevajalca je to gotovo velik izziv. Prevajali ste tudi Mathiasa Enarda; njegov roman Cona je bil zagotovo svojevrsten izziv. Ne govorim le o toku zavesti, temveč tudi o tem, da je napisan v enem zamahu s popolnoma samovoljnim postavljanjem ločil. Tu so še aluzije na Iliado. Kako se prevajalec sploh loti takšnega knjižnega podviga?

Sorodna novica Mathias Énard: Cona

Če se navežem na vse to, o čemer sva doslej govorili, poleg vseh drugih težav Enard vsaj ne izumlja novih besed in si ne dovoli vragolij, da bi konstruiral nove izraze. Čeprav seveda uporablja izraze, terminologijo iz najrazličnejših jezikovnih področij; njegovo pisateljsko izhodišče je namreč to, da lahko roman vključuje praktično vse: vse mogoče informacije, dejstva, zgodovinske aluzije, izlete na razna tehnična področja, opise glasbenih in likovnih del in tudi zelo različne literarne postopke. V Coni je morda to malce manj občutno, kot je bilo v Kompasu, ta roman namreč vključuje kar nekaj pasti drugih literarnih zvrsti; v Coni pa je zelo jasno vstavljena krajša zgodba, ki naj bi jo napisal palestinski avtor in govori o palestinskih upornikih; to je malce bolj shematično ločeno. Iz tega miselnega toka neustavljivega, ki se širi na vse strani, si vsake toliko vendarle lahko oddahnemo ob branju običajne pripovedi iz jasno določenega zgodovinskega in družbenega okolja.

Kako sem se tega lotila? Enardovo pisanje zaznamuje neobvladljiva množica informacij in referenc in težko si predstavljam, da bi se tega lotila v naprej, da bi skušala vnaprej preštudirati vsa ta področja. Morala sem se v to vreči na glavo in nato sproti preverjati v vse smeri, kam vse je segal. Predvsem pa je bilo to nujno zato, da sem lahko ujela tok ritma njegove pripovedi, ki je bistven. Ne glede na vsa tematska področja, ki so vključena, je bistven jezik, ki se giblje skupaj z zgodbo, s pripovedovalcem, ki se vozi od Milana proti Rimu.

Omenila sem že, da je vaš opus osupljiv tako po obsegu kot tehtnosti prevedenih del; pa me zanima, ali vam je katero od teh ostalo globlje v spominu in zakaj?

Težko bi imenovala samo eno. Zelo ljub in pomemben avtor je bil zame omenjeni Antoine Volodine, zelo ljub mi je bil tudi Georges Perec, ki me je s svojim razmišljanjem o literaturi, s tem, kar je delal z njo, tudi precej oblikoval; bil je odločilen zame. Nikoli ne bom pozabila prevajanja njegovega velikanskega romana Življenje, navodila za uporabo. Pa tudi njegovega prvega romana Stvari, to je bil, če se ne motim, tretji roman, ki sem ga prevajala za Mladinsko knjigo; z njim mi je urednik izkazal zaupanje, ki se je potem nadaljevalo tudi z Gospo Bovary. Med gledališkimi avtorji moram pa seveda omeniti Koltèsa, ki je nesporno zame eden najpomembnejših avtorjev.