Njena zbirka Blues Dorothy Parker je bila imenovana za najbolj provokativno srbsko poezijo 20. stoletja, hkrati pa je že od osemdesetih let preteklega stoletja angažirano vpletena v javno življenje – kot borka za človekove pravice, žensko emancipacijo, protivojna in mirovniška aktivistka.

Pred kratkim je bila na Ptuju častna gostja letošnjega festivala Dnevi poezije in vina. Ob tem je pri Založbi Beletrina izšla dvojezična izdaja njenih pesmi, naslovljena Brez anestezije. Prevedel jo je Urban Vovk, ki je skupaj z avtorico pripravil tudi izbor pesmi.

Njena prva pesniška zbirka To je to je izšla leta 1974. Tej jih je sledilo še enajst, med drugim Pravo stanje stvari (1978), Razdelitev vlog (1981), Iz anamneze (2000) in Blues Dorothy Parker (2003 in 2004). Njeno prizadevanje za uveljavitev ženskega pisanja prežema tudi njeno uredniško delo: urejala je prvi srbski časopis za žensko književnost ProFemina, knjižno zbirko Femina pri založbi Prosveta in zbirko Prethodnice pri Narodni knjigi. Sestavila je tudi antologijo sodobne ženske poezije Mačke ne grejo v raj (2000) in antologijo sodobne urbane poezije Zvezde so lepe, ampak nimam jih kdaj gledati (2009).

Vabljeni k branju intervjuja.

V svoji prelomni zbirki Blues Dorothy Parker kot svoj alterego uvajate Dorothy Parker. Zakaj ravno ona? S čim se je zapisala v vaše pesmi?
V književnosti ni mogoče ničesar načrtovati, tudi sicer nisem naklonjena velikim konceptom. Bilo je preprosto: brala sem Dorothy Parker in sta mi bili všeč njena svoboda in jezikovnost brez opravičila. Je sicer dobra pesnica in pisateljica, a v tem smislu ni moj idol. So pesniki, ki jih bolj cenim, imam raje. Navdušila sem se nad njenim značajem, nravjo. V tem se prekriva z mano. Lahko sem se igrala s tem, da prepletam svoje osebne probleme skozi njen lik. Da vanjo vstopa vse, kar sem in nisem.

Ona je književna junakinja in moj alterego, skozi katerega lahko rečem, česar sicer morda ne bi mogla reči. Književni junaki niso nikoli popolnoma izmišljeni in nikoli niso resnične osebnosti, vedno so na pol poti. Odvisno je od introspekcije in domišljije, koliko uspeš to dvoje preplesti. Pesnika brez domišljije ni, introspekcija pa zame pomeni, da gre vse zapisano skozi avtorja. Pri Dorothy Parker sem imela občutek, da lahko skoznjo izrazim svoje obsesije, frustracije, hrepenenje, odnos do moških.

Ravno o značaju kot ključnem elementu pisanja pišete v eseju Avtopoetična vera. "Osebnost daje delu legitimnost," zapišete.
Da, osebnost je bistvena. Ampak to ni nujno pozitivna osebnost pisca, a mora imeti določene lastnosti, po katerih se ga pozna, tudi če je klatež, slab človek, pijanec. Osebnost ne vpliva le na to, koliko se bo pisec uresničil, ampak na to, kako bo sprejet, za kakšnega umetnika ga bodo imeli.

In v tem ni laži? V pisanju ni mogoče lagati o osebnosti?
Ne. Dobro, je pa seveda mogoče uporabljati razne strategije. Napisala sem pesem, v kateri sem govorila o določeni situaciji, a jo navezala na drugega človeka. Po vseh teh letih več ne vem, kaj se je zares zgodilo. Verjamem samo še temu, kar sem napisala. Ne vem več, kaj je resnica, ostalo je samo to, kar je v pesmi.

To, da mora pesem delovati kot resničnost, je druga zgodba. Drugače ne more delovati na bralca. V poeziji se išče prepričljivost, poetična resnica. Da deluje kot resničnost, tudi če je zelo abstraktna. V pisanju se je nemogoče pretvarjati, jezik vas odkrije. Če želite nekaj olepšati, ne boste zgodbe nikoli povedali do konca. Jezik vas bo izdal. Jezik dela. Pogosto se mi zgodi, da zastanem in ne najdem besede. Potem pride sama od sebe. Jezik dela zase in mimo pisca.

To ste mislili, ko ste zapisali, da pesem piše vas in ne vi nje?
Da, jezik nas pozna bolje, kot poznamo sami sebe.

Torej se v pisanju tudi ne da ničesar prikriti?
Vse se dogaja v pisanju. Vse, kar smo skrili, lahko najdemo v pisanju. Jaz niti ne skrivam prav veliko, nenehno govorim tudi to, česar drugi morda ne bi. Tisto, o čemer se molči. Je pa tudi res, da nad tem nimam nadzora. Ne maram mistificiranja, ampak pisanje je zame točka, v kateri sem prepričana, da obstaja še nekaj več. Pisec ni ta, ki o zapisanem popolnoma do konca odloča. Rekla bi božanska sila, ampak ne vem, kaj je. In ne vem, kako "to nekaj" izbere pisca, skozi kogar se pojavi.

Vašo zbirko je srbski literarni zgodovinar Gojko Tesić označil za najbolj provokativno srbsko pesniško zbirko 20. stoletja. Kako ste sprejeli to oznako?
Za meščansko in malomeščansko moralo ter za ustaljene norme in standarde je to, kar sem napisala, res provokativno. Nepričakovano je, da tako govoriš. Pisala sem v pogovornem jeziku in tudi denimo uporabila besedo bluz. Bluz je nekaj neknjižnega, pogovornega, povezan je z jezikom, ki se ne uporablja v konferenčnih sobah, na simpozijih in v podobnih okoljih. In čutila sem ta ritem. Poezija mi od nekdaj rešuje življenje, živim pa zahvaljujoč glasbi. Nimam posluha, ne znam peti, a mislim, da je v moji poeziji ogromno ritma. Ko jo berem na glas, pesem Jutranji bluz denimo, si pogosto dajem takt z nogo.

Poleg pisanja svoje poezije ste uredili prvo antologijo sodobne srbske ženske poezije z naslovom Mačke ne grejo v raj. Po kakšnem ključu ste izbirali pesmi, ki ste jih vanjo uvrstili?
V tem času sem sourejala revijo Profemina, glavna urednica je bila Svetlana Slapšak. Takrat sem spoznala pesnice, brala rokopise, redakcija je bila polna življenja, tam je nastajal literarni svet. Mislim, da danes tega več ni, ko vse počnemo prek spleta. Zaradi živahnega uredništva sem si lahko ustvarila sliko tega, kaj je dobro v novih glasovih, kaj od tega prej ni obstajalo v srbski poeziji. Iskala sem moderne, urbane glasove. Našla sem jih v pesnicah, kot so bile Katalin Ladik, Mirjana Stefanović in Judita Šalgo. Mirjano Stefanović, ki je deset let starejša od mene, sem posebno veliko brala. Všeč mi je bilo, kako je v pesmih pisala o telesu košarkarja, o njegovih mišicah, o tem je pisala urbano, subtilno, a tudi nepričakovano. Vse to so bile pesnice, ki so pisale odprto in svobodno.

V istem času so obstajale tudi pesnice, ki so se naslanjale na tradicijo, s čimer ne mislim ničesar slabšalnega, a imele so bolj konservativno mišljenje, tradicionalistično formo.

In moška poezija, kako jo doživljate?
Mislim, da moški večinoma pišejo konvencionalno, bojijo se veliko tematik, najbolj ljubezni. Od Jovana Dučića naprej veljajo za pesnike ljubezenske poezije, a pišejo knjižno in ustvarjajo izmišljene papirnate like. Antologija, ki sem jo uredila, je bila ravno nasproti temu. Takoj so nas oklicali za geto, kakor češ, evo, zdaj se ženska poezija ločuje od moške, na nas so se vsipale razne insinuacije. Kritizirali so me na račun tega, koga vse v antologijo nisem vključila. Vse sem razložila v predgovoru, ki pa ga nihče ni prebral. Nisem namreč vključila nekaterih pesnic, ki so sicer dobre, a niso spadale zraven.

Mislim, da je ta antologija vplivala na mnoge pesnice, da so se osvobodile. Veliko se še danes uporablja na fakulteti, o njej se pišejo magisteriji in doktorati, pa toliko predsodkov je bilo ob izidu. Od tedaj ni sramotno v srbski književnosti ločevati ženskega pisanja. Še vedno se zgodi, da se žensko pisanje uporablja v slabšalnem pomenu. A smo bolj prisotne in bolj razumljene. Od antologije naprej ... obstajamo.

Bi lahko rekli, da je eden vaših glavnih obratov od konservativnosti nagovor moškega s "ti si moja Evridika" in izjava: "orfejska lira je moja"?
Tako je, tudi zame osebno je bil ta trenutek med ključnimi. Je pa ta odnos tudi del mojega značaja. Moj značaj je odigral vlogo in to je pesniško uspelo. Pozneje sta tako pisali še Milena Marković in Ana Ristović.

Kako pa je vašo poezijo spremenila vojna?
Močno. Ženske v povojnem času vedno dobijo glas. Že če pogledamo čas med svetovnima vojnama, je bilo ogromno žensk, ki so pisale, bile feministke in sufražetke. To je bilo vidno tudi pri nas po drugi svetovni vojni, posebno po letu '68, ko nas je zajel ameriški vpliv. Po tem se je znova vzpostavilo predvojno gibanje, saj se pred vojno vedno začne ponovno vzpostavljati patriarhat. Ve se, kaj je vloga ženske: mame so doma, da delajo sinove – vojake.

V devetdesetih se je nato vzpostavilo močno protivojno gibanje, ki smo ga vodile ženske z Biljano Jovanović na čelu. Začel je tudi oddajati svobodni Radio B92, delovala je Odprta družba (Otvoreno društvo) s Sonjo Licht.

Obstajali smo ljudje z močnim protivojnim aktivizmom za razliko od vojnih dobičkarjev. Delale smo mirovniške akcije in nič nismo načrtovale. Kot pravijo, v času vojne se ženske prebudijo. Bojijo se za sinove, brate, može. V Srbiji je bilo veliko dezerterstva, jaz sem denimo skrivala brata pred vojsko. Ženske po vojnah dobijo moč, in če se takrat združijo, nekaj nastane.

Štiri avtorice – Biljana Jovanović, Rada Iveković, Maruša Krese in jaz smo leta 1994 izdale knjigo protivojne korespondence z naslovom Veter gre na jug in se obrača na sever. Po njej je letos spomladi v Narodnem gledališču v Beogradu nastala gledališka predstava. To je bilo prvič, da se je pri nas na odru spregovorilo o protivojnem gibanju.

V povojni ameriški poeziji ste našli pesniško sogovornico v Sylvii Plath, na njeno poezijo se tudi nanašate v svojih pesmih. Se njej med pesnicami počutite posebno blizu?
Težko razložim, saj je njena poezija tako metaforična glede sveta, ampak tako močna v svojem bistvu. Zna biti besna in obupana. No, pravih pesnikov zagotovo ni mogoče kopirati. Vedno, kadar se vrnem k Sylviinim pesmim, tudi če je vmes dolgo nisem brala, sem vsa iz sebe, čudim se njeni moči, kar ne morem ji verjeti. Tudi ona je veliko delala na jeziku, pri sebi je vedno imela slovarje in za pesmi iskala najmočnejše, najbolj ekspresivne besede.

V pisanju sem se sicer vedno naslanjala na anglosaško poezijo, posebno na ameriško, pa tudi na beatnike, njihovo sproščenost.

Tudi vaša poezija je stopila v anglosaški svet, ko je vaše pesmi prevedel ameriški pesnik Charles Simic.
Da, leta 2003 je zbirka A Wake for the Living izšla v Ameriki, leto pozneje še v Angliji. V Srbiji si je tedaj le malo ljudi drznilo pisati o moji knjigi. Preveč svobode je bilo v njej, preveč vulgarnosti. Dobila sem denimo nagrado Desanke Maksimović, a ob tem ni nihče omenjal moje knjige Blues Dorothy Parker. V obrazložitvi nagrade so omenjali pesmi, ki sem jih objavila v časopisu in v njih prepoznali novo, drugačno vrednost. Potem sem dobila še Disovo nagrado. Član žirije Gojko Tesić je takrat zbirko vzporedil s knjigo Rastka Petrovića in jo oklical za najbolj provokativno zbirko, o čemer sva prej govorili.

Po angleškem prevodu so mi mnogi rekli, da moj jezik zveni bolje v angleščini kot v srbščini. Mislim, da je to povezano ravno s tem, da me je prevajal Charles Simic, ki si je dopuščal svobodo pri prevodu, a se z mano o vsaki zadevi pozorno posvetoval. Ne vem, ali se je mogoče še s kom pogovarjati o poeziji kakor z njim. Ko sem mu poslala zbirko Priče i druge pesme, sva se poznala le bežno. To je bilo še pred e-pošto. Nazaj mi je v odgovor na pesem poslal razglednico, na kateri je pisalo: "Vi ste velik pesnik". Ko sem mu poslala pesem Sorry Gospod, mi je napisal "Klečim." To je bilo prečudovito. Vedno je bil krasen sogovornik in nič nečimrn. Tudi ko sem mu pozneje poslala kratko prozo, mi je takoj rekel, da ni ravno izvirna in avtentična. Redko spoznaš koga, ki bi vedel toliko o poeziji, bil odličen sogovornik in bi želel pomagati brez kakršnega koli skritega motiva.