Reinhard Goebel je svetovno znani nemški glasbenik, nekoč violinist, trenutno pa dirigent, umetniški vodja in profesor. Slovensko filharmonijo je obiskal ob 10. Filharmoničnem festivalu baročne glasbe, ki letos v ospredje postavlja največjega skladatelja tega obdobja, Johana Sebastiana Bacha.

Goebel, ki se je specializiral za glasbo starejših obdobij na historičnih instrumentih in deluje kot predavatelj za zgodovinsko izvedbo na Mozarteumu v Salzburgu, je ob tej priložnosti sestavil spored treh koncertov. Prvi je bil na sporedu včeraj, preostala dva pa bosta na sporedu 17. in 24. januarja. Obema bo mogoče prisluhniti tudi na Programu Ars.

Več o programu letošnjega festivala pa v spodnjem pogovoru z Reinhardom Goblom.

Seveda se bova pogovarjala o Bachu, ki je osrednja figura letošnjega baročnega festivala. Ustvaril je ogromno glasbe v zelo različnih žanrih. Bi rekli, da obstaja njegovo najbolj znano delo? Tisto, ki ga res vsi poznajo in redno igrajo?
Ne, ne, njegovo najbolj znano delo ne obstaja, saj je prispeval glasbo vseh vrst. Komorno, kot recimo Glasbeno darilo, glasbo namenjeno razmišljanju, kot so fuge, glasbo za ples, – recimo uverture, pa tudi glasbo za berlinskega grofa – Brandenburške koncerte, pa tudi 200 kantat je v njegovem opusu. Ta je torej zelo raznolik in ni le ene vélike skladbe, pa tudi za vsak inštrument se kaj najde, recimo šakone za violino, za violončelo slavne suite, Golbergove variacije za čembalo … Veliko je torej del in nobeno posebej ne izstopa.

No, pa naj potem, oziroma kljub temu postavim še naivno vprašanje: ali imate vi morda kako Bachovo najljubše delo? Vi kot violinist, kot dirigent?
Ne. Bil sem violinist in vsaj 980-krat sem sam izvedel Glasbeni dar, njegovo zadnje komorno delo, ki ga je napisal leta 1747, tri leta pred smrtjo. To delo je bilo na mojem meniju dnevno kar 30 let, izvedel sem ga 1-krat na teden. Me pa fascinirajo vsa njegova dela, recimo Brandenburški koncerti in to ne samo tretji, ki ga izvajamo tokrat. Vsekakor pa obstajajo tudi dela, ki mi niso tako všeč kot ostala, recimo peti Brandenbuški koncert, ki je sicer mnogim všeč, pa tudi nekatere kantate se mi ne zdijo nič posebnega. Od 200 jih je vsaj 180 čudovitih, nekje 20 pa jih je povprečnih in niso nič posebnega. Ko sestavljam program, vedno izberem dela, ki bi ustrezala tudi orkestru, zasedbi. Dela, ki sem jih izbral za ta festival, imam zelo rad.

Na tretjem koncertu boste Bachova znana dela kombinirali z manj znanimi. Katera so recimo ta manj znana in kako jih izberete za koncerte? Zakaj bi rekli, da so manj znana?
Manj znana dela so manj znana zato, ker so zelo, zelo zahtevna in jih ni mogoče izvajati s šolskim orkestrom ali nepripravljenim orkestrom. Lahko bi rekli, da so nevarna za izvajanje. Za violino so še bolj zahtevna kot violinske sonate. To so skladbe, ki so običajno pozabljene. Skladbe, ki so jih izvajali pred kantatami. Ko je Bach živel v Köthnu (med leti 1717–1723) je pisal dela, ki so pripadala grofu oziroma tistemu posestvu in jih je ob odhodu tudi pustil tam. Kasneje je posestvo zgorelo in skladbe so večinoma izgubljene. Nekatera od teh del je potem izvajal pred zgodnjimi leipziškimi kantatami, jih vključeval v kantate kot sinfonie – instrumentalne stavke. Ta dela so pozabljena in jih dandanes ne izvajajo več, deloma tudi zato, ker niso popolna, manjka recimo zadnji stavek, ali pa drugi ... Za zadnji koncert festivala sem iz ostankov, torej posameznih nevezanih stavkov sestavil Koncertantni pasticcio. To bodo recimo trije stavki, ki jih še niste slišali.

Na prvem koncertu ste ob Bachovi glasbi izvajali tudi glasbo Georga Philippa Telemanna. Ali radi na koncertih raziskujete odnose med skladatelji in njihovo glasbo?
Da, seveda. Danes mislimo, da je bil Bach najboljši skladatelj 18-tega stoletja, ampak ni bil. Telemann je bil. In bil je tudi Bachov prijatelj ter boter Carla Philippa Emmanuela Bacha. Telemann je bil naprednejši. Medtem ko se je Bach trudil biti orgelski virtuoz, je Telemann že skladal in ko je Bach potem potoval, je v vsaki knjižnici našel kako Telemannovo delo. Tako je recimo naletel tudi na slavni Koncert v B-duru za tri oboe in tri violine, ki je bil zanj vir navdiha.

Njegov sin Philipp Emmanuel o Bachu pravi, da njegov oče ni imel učitelja, da je samouk in da se je učil tako, da je študiral kompozicije drugih skladateljev ter jih po svoje predrugačil. Ko je tako videl koncert za tri oboe in violine, se je sam lotil koncerta za tri violine in viole. V 18. stoletju si lahko kradel na tak način oziroma posegal v avtorske pravice, ampak si moral potem tudi razširiti oziroma izboljšati izvirno delo. To pomeni, da moramo razumeti jedro Telemannovega dela, da lahko potem razumemo tudi, kako ga je Bach spremenil v svoj tretji Brandenburški koncert.

Na drugem koncertu bomo poslušali glasbo Bachovih sinov. Ste pri izbiri programa skušali pokazati glasbeno povezavo med očetom in sinovi, ali jih želite predstaviti kot samostojne skladatelje, ki živijo v svojem svetu, drugačnem od očetovega?
Če govorimo o Bachovih sinovih, moramo razumeti, da gre za dve generaciji. Starejša sta rojena 1710 in 1713 – Wilhelm Friedemann in Carl Philipp Emanuel, mlajša pa sta se rodila 20 let pozneje v popolnoma drugačen svet. Lahko bi rekli, da Bacha niso zanimali, da je pozabil nanje, z izjemo najstarejšega Wilhelma Friedemanna. Še posebej za Carla Philippa Emanuela ni želel, da bi bil skladatelj, saj se mu ni zdel nadarjen. Ti sinovi imajo različen odnos do očeta in do sveta, Johann Christoph Friedrich in Johann Christian sta torej 20 let mlajša.

Razumeli so, da je njihov oče genij in da ga nima smisla imitirati, je pa bila menda v tridesetih letih 18-tega stoletja javna razprava o kakovosti glasbe Johanna Sebastiana Bacha. Javno mnenje je bilo, da je staromodna in da jo je povozil čas in sinovi, ki niso bili očetovi zagovorniki, so se obrnili v druge smeri. Želeli so živeti po svoje in sprejeli so, da je njihov oče star, da izhaja iz 17. stoletja. Pred približno 30 ali 40 leti sem v Nemčiji izvajal dela Bachovih sinov in občinstvo se je pritoževalo, češ zakaj sinovi niso pisali kot njihov oče. Ampak … Zakaj pa naj bi jo? Naj danes nosim tako pričesko, kot jo je moj oče, taka oblačila, kot jih je nosil on? Jaz sem jaz, rad bi bil samosvoj. Niso mogli pisati v očetovem slogu, ki je bil dovršen in prefinjen na svoj način, zato so storili korak naprej in razvili svoj slog.

Najstarejši še nekoliko spominja na očeta v svoji globini in notranji kakovosti del, pri mlajših pa se je marsikaj spremenilo. Kar naenkrat je postala pomembna melodija. Ni več pomembno, da vsi inštrumenti igrajo na moč, ampak je mogoče prepoznati melodijo in ne harmonije. Najmlajši Bachov sin je bil Mozartov učitelj. Ko je prispel v Italijo, so bili ljudje navdušeni nad njim, da bo izvajal glasbo tega velikega Bacha, njegovega očeta, Christian pa je odgovoril, da so ta dela zanj veliko pretežka. Tudi zaradi slogovnih sprememb.

Nastopate s sodobnim orkestrom, ki jim v zadnjih letih posvečate precej pozornosti, ampak to ni historični način izvajanja glasbe. Glasbeniki nimajo historičnih inštrumentov, ne igrajo na strune iz črev … Kako to, da radi staro glasbo izvajate tudi na ta način, glede na to, da ste praktično zaslužni za sam koncept historične izvajalske prakse?
Ko sem sam izvajal, so me zelo zanimali stari instrumenti, ampak po 30 letih mora človek početi še kaj drugega. Zelo rad predajam svoje znanje in izkušnje sodobnim orkestrom. Nisem ravno mogel ukiniti svojega ansambla, potem pa začeti sodelovati z drugimi baročnimi ansambli. Nisem tak človek, zelo spoštujem, kar smo takrat počeli. Moje življenje se deli na več etap oziroma polj. Nekaj časa sem igral violino na običajen način, potem sem 15 let lokoval z levo roko, nato sem violino popolnoma opustil in je niti nimam doma, saj ne igram več. Zdaj glasbo izvajam samo na tak način – s sodobnimi orkestri. Ugotavljam, da rad igram z ljudmi, ki jim lahko razložim, kaj se mi zdi pomembno in jim na ta način tudi vrnem ta star repertoar.

In ko igrate z glasbeniki, ki nimajo takšnih izkušenj. V čem so recimo težave, ko se pripravljate na izvedbe?
Praktično ni težav, saj sam vedno opremim parte tako, da vedo, kako kaj izvajati (recimo označim artikulacijo) in tega se potem naučijo – učijo z vajami. Na vajah pa potem preverim, ali igrajo tako, kot sem napisal in razlagam, kako naj bi potekal recimo menuet, kako je z lokovanjem, trilčki … Glasbenikom se trudim predati znanje, ki sem ga nabral v zadnjih 50 letih.

Napisali ste tudi koncertni list, pa vas morda vseeno vprašam še za naše bralce in poslušalce: kako bi jih nagovorili pred poslušanjem? Na kaj naj bodo pozorni pri spremljanju koncerta?
O, to je pa zelo težko, saj sam sebe vidim kot znanstvenika in težko je najti besede za preprost odgovor. To je, kot bi gledal Rubensovo ali Tizianovo sliko … Vedeti je treba kaj o času, v katerem je nastala in ne le pustiti glasbi, da nekako pade nate. Glasba tistega časa je – tako kot današnja sodobna glasba – slika takratnega časa. Današnja izraža sodobni čas, tista pa izraža čas pred revolucijo, ko so bili še vedno pomembni kralji, grofi, princese, pa seveda Bog. Glasba vas lahko površinsko zabava, pod površjem pa se skriva bogato znanje poznavalcev oziroma strokovnjakov.