Ukrajinski minister za kulturo Oleksandr Tkačenko je prvopodpisani pod peticijo, ki poziva k bojkotu ruske kulture in umetnikov. Z njo sporočajo, da ruski režim pogosto uporablja kulturo v propagandne namene. V peticiji je navedenih več zahtev, sklene pa se z besedami, da je »Ruska federacija zločinska država. Ruska kultura je toksična, ko se uporablja v propagandne namene. Ne bodite sostorilci«.

Sorodna novica Češko gledališče umaknilo Čeveljčke Čajkovskega, ker gre za "zgodbo o velikem ruskem imperiju"

"Te besede zvenijo zelo neprijetno, če jih berete v tradicionalno panslavistični deželi," poudarja Kreft. "Vsi, ki so doživljali rusko umetnost in kulturo skozi branje Tolstoja in Dostojevskega, skozi rusko glasbo in balet, so zgroženi, ko slišijo kaj takega, ali preberejo, da celo v Nemčiji umikajo z repertoarja Čajkovskega. Toksičnost neke kulture ni nekaj, kar bi lahko razrešila vojaška propaganda, za kar v teh izjavah gre. Je pa dejstvo, da je ruska kultura imperialna kultura, podobno kot britanska. Nič drugačna ni, razen da so Britanci osvajali na drugi strani oceana, ruska carska in pozneje sovjetska država pa je osvajala sosede. Stalin je že v začetku dvajsetih let, še ob živem Leninu, klofutal voditelje muslimanskih azijskih držav, ki so bile del carske Rusije, da bi jih prisilil, da ostanejo v okviru nove sovjetske Rusije in da ne zahtevajo neodvisnosti, zaradi česar ga je Lenin zamenjal. Ta odnos je prisoten v ruski kulturi, hkrati pa zaradi tega ta imperialna kultura ni nič bolj toksična, kot je toksično, če berete Rudyarda Kiplinga (op. avtorja dela Knjiga o džungli). Te stvari je treba analizirati, govoriti o njih teoretsko, ne pa jih uporabljati in zlorabljati. Bodimo odkriti, te in podobne izjave so rasistične", poudarja Kreft.

Sorodna novica Bo Putin maestru Gergijevu "podaril" združitev Bolšoja in Mariinskega gledališča?

Med največje simbole – ne le ruske umetnosti, ampak ruske kulture in družbe sploh – sodi Bolšoj teater. Putin naj bi svojemu podporniku, dirigentu Valeriju Gergijevu ponudil združitev vodenja moskovskega Bolšoj teatra in peterburškega Mariinskega gledališča. Združitev spominja na vodenje kulturnih ustanov v obdobju carske Rusije. Putin je idejo združitve dveh vodilnih ustanov Gergijevu predlagal prejšnji petek, na srečanju z lavreati različnih umetnostnih panog. Putin s tem tudi odprto želi, da ga področji umetnosti in kulture podpreta med vojno v Ukrajini.

"Vsak režim te vrste postavlja svoje ljudi in izvaja diferenciacije med umetniki, kdo je zame, kdo ni zame, kdor je tiho, ni zame, kdor se izrecno ne poljublja z mano, ni zame", je slikovit Kreft."Je pa res, da če to iz Slovenije govorimo v Rusijo, je, kot da se pisker norčuje iz velikega lonca. Pri nas se v umetnosti dogaja natančno isti proces postavljanja svojih ljudi, tudi nekompetentnih, samo da so naši. In to na mesta, ki so ravno najbolj povezana, ne le z občutkom za vodenje, ampak z občutkom za kulturo in umetnost. To je treba gledati tudi s te strani."

"Umetnice, umetniki, uredniki, urednice, kustosi, kustodinje itd. so se v času vojne v Ukrajini prisiljeni izreči. Nekateri izberejo mučeništvo, gredo v katorgo – zapor, drugi bežijo iz države in se ne vrnejo, dokler se razmere ne spremenijo. Tretji pa sklonijo glave in rečejo, da morajo skrbeti za družino in se pridružijo zadevi. Nekateri pa so tudi navdušeni nad Putinom, ne dvomim. Vprašanje ob tem je, ali je treba zaradi tega kaznovati kulturo ali režim, ki uvaja takšen način podrejanja ljudi. Vsekakor pa mislim, da je na Zahodu, kjer silijo umetnice in umetnike, da se izrečejo proti Putinu in si s tem kupijo vstopnico, da lahko nastopijo in se pojavijo v javnosti, to prav ogabno. Če se kdo ne izreče za Putina, ampak je tiho, je to čisto dovolj. V nasprotnem primeru ne bo mogel nikdar več v domovino, dokler bo Putin na oblasti. In moramo vedeti, da s tem tvegajo več, kot je bil Nato pripravljen tvegati za Ukrajino."

Sorodna novica Olga Smirnova zapustila Bolšoj: "Z vso svojo dušo sem proti vojni"

Pa si v tem času lahko privoščimo tišino? Ne le politiki, ampak vsi ljudje, ki se v večji meri pojavljajo v javnosti, med njimi tudi umetniki. V zadnjih letih naj bi vsak imel mnenje. Skoraj od vsakogar v medijih pričakujemo, da se izreče in opredeli. V podzavesti imamo, da se moramo jasno opredeliti, tišina ne zadostuje.

"Do nekaterih stvari se je lahko opredeliti. Jasno, da se je treba opredeliti proti vojni v Ukrajini. Jasno je, da se je treba opredeliti proti nasilju nad ženskami ali rasizmu nad temnopoltimi. Vprašanje pa je, kaj sledi temu opredeljevanju. Recimo, če danes najdejo neki rasistični verz v neki pesmi nekega pesnika, potem ga odstranijo iz učbenikov, iz državne podpore, iz objav in tako naprej. Če je bil nekdo spolno nasilen nad žensko, potem odstranijo njegove slike iz muzejev. Kaj bi ostalo od Prešerna, če bi povedali, kako je živel, in bi iz tega posploševali odnos do njegovega dela? Saj bi ga morali popolnoma prepovedati. Skratka, v takšnem principu, ki se je pojavil v gibanjih Me too in tako naprej, je nekaj toksičnega, bom mirno uporabil to besedo."

Sorodna novica Ruski umetnik ustvaril Putinov portret iz ukrajinske krvi

Ali bi Peter Handke dobil Nobelovo nagrado za književnost, če bi se podobno opredelil med vojno v Ukrajini, kot se je opredelil med vojno v Bosni in Hercegovini?

Ko je dobil Nobelovo nagrado, so samo še v Srbiji razumeli to kot nagrado njemu, ker je podprl Miloševiča. Vsi ostali smo vedeli, da je to nagrada za njegovo delo. Da se je takrat tako opredelil in da se še danes ne kesa, je njegova osebna packarija. Ampak to ni njegovo delo, to ni njegova literatura. On ni za to dobil Nobelove nagrade. Če bi mu jo podelili takrat, ko je podprl poseg Jugoslovanske armade v Bosni in Hercegovini, takrat bi to bilo politično dejanje, ki bi ga zagrešila Švedska akademija. Ker jo je dobil zdaj, pa je to povod, da se o vsem, kar je zmotnega in grdega naredil v življenju, spet govori. Ni pa za to dobil nagrade in nihče ni napadel njegovega dela. Vsi so napadali njegovo napačno opredelitev. Vi ne morete zdaj podeliti nagrade nekemu Rusu, zato da pokažete, na čigavi strani ste. To bi bila opredelitev za vojno, in to imperialistično vojno. Da pa noben Rus nikoli ne bi smel več dobiti nobene nagrade v Evropi, to bi pa bilo prehudo (Smeh)."

Od začetka vojne smo priče različnim primerom bojkota ruske kulture in umetnosti. Na eni strani so bolj, na drugi pa manj smiselne odločitve. Latvija je 25 ruskih državljanov iz sveta kulture in zabave uvrstila na črni seznam zaradi podpore napada na Ukrajino. Posameznikom so za nedoločen čas prepovedali vstop v državo. Gre za ljudi, ki so bili 18. marca na moskovskem stadionu Lužniki v Moskvi in so nastopili pred govorom ruskega predsednika Vladimirja Putina, ter drugi kulturniki, ki so izrazili podporo ruskemu napadu na Ukrajino. Med manj smiselnimi odločitvami pa je odpoved simpozija o Dostojevskem na Univerzi v Milanu. Pri univerzi so zapisali, da so se želeli izogniti kontroverznim ugibanjem v času velikih napetosti. Kje je meja, ko postane odločitev o odpovedi umetniškega dogodka absurdna ali kontroverzna oziroma kdaj je smiselna?

"Ljudje, ki izrecno podprejo vojno kot tako, so si sami odvzeli naziv kulturnika. Kulturnik ne more podpirati vojne. Ko jo podpira, je postal nacionalist in še kaj slabšega, militarist in tako naprej. To se je vedno dogajalo v svetovnih vojnah. Še posebej izrazito v prvi in drugi vojni, ko so sami kulturniki označevali kulturo drugega za toksično, propadlo, barbarsko, ničvredno. In s tem dajali pravico, da je država bombardirala tudi kulturne spomenike in so si jih medsebojno uničevali. To se je dogajalo od prve svetovne vojne naprej ali nekoliko prej, tudi v Južni Afriki, ampak tam so druge okoliščine. Pred tem se je vojna dogajala na bojišču med uniformiranimi vojaki.

V takih primerih gre za boj proti civilistom, proti civilom in civilnim vrednotam, umetnosti in kulturi kot taki. V tem smislu kulturnik ne more biti kulturnik, dokler se vojna ne konča. Takrat pa mu bomo mogoče opravičili to, kar je počel. Norija te protiruske kampanje je v tem, da lahko nastradajo tudi tisti, ki so prišli na Zahod, ker so hoteli zapustiti to rusko norijo. To me zelo spominja na bežanje teh, ki so bežali pred Hitlerjem v Francijo in so jih Francozi zaprli v koncentracijsko taborišče. To je bilo neverjetno. In potem so jih morali iz koncentracijskega taborišča reševati prijatelji, umetniki, da so lahko zbežali iz Francije, da jih ne bi spet zaprli v koncentracijsko taborišče, dokler ne pridejo Nemci, ki bi njih pobili. Zbežali so čez Španijo, zlasti v Portugalsko in iz Lizbone v Združene države Amerike. Skratka, na koncu so v Franciji preganjali tudi antinaciste.

Te stvari je treba zato že na začetku pravilno zastaviti in ne ustvarjati teh kampanj, kot da z njimi pomagaš Ukrajini v spopadu z Rusijo, ker ji ne pomagaš čisto nič. To ni nič drugače kot takrat, ko so nekateri Rusi, bomo rekli, v tej imperialni zgodovini zaničevali ukrajinsko kulturo, skušali onemogočiti ukrajinski jezik in prisiliti celotno Ukrajino, da bi govorila rusko. Saj zato je Hruščov vrnil Krim Ukrajini, ko je nastopil kot Ukrajinec vodilno mesto v Sovjetski zvezi. Želel je popraviti krivice in povedati, da je odnos med Ukrajinci in Rusi drugačen. Sicer mu ni uspelo, ampak Krim jim je pa vrnil."

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete na spodnji povezavi. Beseda je med drugim tekla tudi o nedavnem zapletu v SNG Opera in balet Ljubljana, ko je vodstvo prepovedalo uporabo barv ukrajinske zastave v predstavi Faust.