V februarju svojo deseto ponovitev praznuje festival MENT Ljubljana, nagrajeni predstavitveni oziroma showcase festival v Sloveniji, katerega glavni producent je Kino Šiška, koproducent konference pa SIGIC - Slovenski glasbenoinformacijski center. Namenjen je v prvi vrsti glasbenim entuziastom, glasbenikom samim, ki bi jim kontakt iz tujine bolj prav prišel kot pa seznam koncertnih prizorišč, in strokovnjakom, ki se na tak ali drugačen način preživljajo z glasbo. Festival nudi tako razstave, koncerte, pogovore, delavnice, svetovanja in prostor spoznavanja ljudi iz sveta glasbe.

Ob jubileju smo se pogovorili z njegovim soustanoviteljem Andražem Kajzerjem. Kajzer, sicer samozaposlen v kulturi, je več let vodil založbo Kapa Records, svoje izkušnje pa je nabiral tudi kot novinar in publicist. Pisal je za Delo, nekdanji tiskani glasbeni mesečnik RSQ in vodil oddaje na Radiu Študent. Kot koncertni organizator in agent je sodeloval v kolektivih Hrup in Specialka, danes pa deluje kot vodja festivala MENT, s katerim se ukvarja celo leto. "Brez pretiravanja: festival BUSH v Budimpešti, romunski MMB, Ship v Šibeniku in slovaški Sharpe so vsi nastali po vzoru festivala MENT. To si štejem tako malo v čast, čeprav sem lahko tudi zelo kritičen do tega in lahko rečem na glas, da je na preveč showcase festivalov ali pa so premalo uporabni".

V pogovoru za MMC je najprej spregovoril o statistiki merjenj ekonomskih učinkov in uporabnosti showcase festivalov. "Razumem, da je ogromno informacij, ampak veliko narediš že, če spoznaš 5 ali 10 ljudi, s katerimi boš imel desetminutni pogovor. V tej sceni imajo vsi zelo podobne težave. Eni iščejo oder, drugi iščejo nastopajočega. Če se povežeš v pravem trenutku, je to zmaga za vse," pravi. Kaj je še v ozadju organiziranja festivala, ki pritegne pozornost iz cele Evrope, in kako komentira, da se v tem času v Sloveniji ni povečalo število glasbenih menedžerjev, agentov in drugega podpornega osebja? Vabljeni k branju.

Začel bi z dejstvom, da je producent festivala MENT Ljubljana javni zavod Kino Šiška, kar festivalu zagotavlja neko stabilno podporo, ki vam je zagotovo prav prišla v desetletju organiziranja festivala. Kako razširjena je ta oblika drugje po Evropi?

Čisto vsak predstavitveni festival ima drugačno obliko. Veliko je zasebnih organizacij ali pa javno-zasebnih partnerstev. Dostikrat za samim festivalom stoji zasebna organizacija, torej neko društvo ali združenje, za konferenco pa stoji državna izvozna pisarna ali neka javna institucija, ker je konferenco težje monetizirati. Zanimiv je primer showcase festivala Eurosonica (Eurosonic Noorderslag ali ESNS), ki ima močno podporo Evropske unije, ministrstva za kulturo Republike Nizozemske in njihove kolektivne organizacije Buma/Stemra. Višek prihodkov te organizacije namenijo v kulturne programe za spodbujanje razvoja izvajalcev in vsega okoli njih in s tem, da omogočajo njihovim izvajalcem, da se več predvajajo in pojavljajo doma in v tujini, se vložek vrača v kolektivno organizacijo z izplačevanjem avtorskih pravic. Poleg tega festival podpira organizacija, ki je že povezana z vsemi glasbenimi entitetami. V zadnjih letih tudi aktivno merijo najrazličnejše statistike: povezovanje z distributerji, spremljanje statistike vseh nastopajočih, kakšni so dvigi poslušanj in tako dalje, delno zato, da razvijajo ta orodja in dejansko vidijo, kakšni so rezultati in kaj vse lahko tak festival naredi. Po drugi strani pa tudi zato, da dokazujejo, da festival učinkuje tudi za njihove podpornike in financerje.

Spomnim se, da je Andrej Srakar sodeloval v raziskavi ekonomskih učinkov kulturnih festivalov na primeru Jazz Cerkna.

Če pomisliš, lahko že samo ena oseba, ki se udeleži takega festivala, naredi ogromno. Pri kulturi je to še vedno zahtevno meriti, ker se veže na različne sektorje. Imaš neposredne in posredne učinke na dejansko kulturo, vpliva na gostince, catering službe, prevozna sredstva, na prenočišča, turistične takse itd.

Ali tudi za MENT merite kakršne koli podatke o ekonomski učinkovitosti?

Obstajata diplomska in višješolska naloga, v kateri so nas intervjuvali in sta se ukvarjali s to temo, ampak to je bilo čisto neodvisno od nas. Edini, ki se sicer pri nas ukvarja s tem, je Nikola Sekulović, ampak tudi ne direktno z našim festivalom.

Kot mi je znano, zaznavate, kje so slovenski izvajalci nastopali, in hranite interno komunikacijo z njimi.

Imamo dve zbirki informacij. Javno dostopna je platforma MENT, ki jo posodabljamo na spletni strani. Na njej zbiramo popis nastopov slovenskih izvajalcev, na katerih smo bili kot festival nekako udeleženi, kar lahko pomeni, da smo dogodek finančno podprli ali pa smo jim pomagali pridobiti finančna sredstva, lahko smo jim zagotovili nastop na določenem dogodku ali pa nudili dodatno promocijo. Druga, interna zbirka, je pa zahtevnejša za voditi. Vsako leto po festivalu vse nastopajoče prosimo, da nas obveščajo o tem, če jim je nastop na MENT-u zagotovil kakšno drugo priložnost ali odprl kakšna nova vrata, ker nam je to v interesu vedeti. Ampak na žalost se ta komunikacija ne ohranja, velikokrat informacije pozabljajo javljati in o posledicah slišimo tudi leta pozneje. Toliko stvari se zgodi, toliko enih povezav se ustvari, ki se lahko obrestujejo na dolgi rok. Vsako leto pa prejmemo tudi sporočila, kot so: "bili smo povabljeni že na pet festivalov", "dogovarjamo se s to založbo", "dobili smo ponudbo te agencije", "predvajali bodo našo skladbo v Netflixovi seriji". Noro, tak direkten odziv je zmaga, nekaj, kar se pač ne bi zgodilo brez nas. Meriti je pa nemogoče, ker ne moreš izvajalca obvezati, da vse to spremlja.

Podobno je težko slediti kontaktom, ki se spletejo na festivalu med zasedbami, agenti, organizatorji in ostalimi delegati, kar je še vedno eden od ciljev festivala.

Sorodna novica Slovenci na tujih odrih: "Majhnost ni izgovor, da se ne da prebiti iz tega prostora!"

Res je. Še vedno velja, da nobeden ne bo toliko časa zapravil za elektronska sporočila, kot bo namenil za pogovor v živo, v katerem ti bo predstavil klub, kolektiv ali nov festival. Ključne so te "insajderske" informacije. Kdo bo pravi naslov za določen koncert, katera je dobra vstopna točka, teh informacij po navadi ni na uradnih straneh. Pogosto nas tudi vprašajo, ali imamo na festivalu državne odre, recimo oder portugalske glasbe, na katerem nastopajo samo zasedbe iz Portugalske. Mi se temu izogibamo, ker je edina stvar, ki povezuje te skupine, to, da so iz Portugalske. Nam je bolj pomembno, če se neka skupina iz Portugalske poveže s sorodno skupino iz recimo Slovaške, se spoznajo in dostikrat taki povezavi tudi nekaj sledi. Mogoče gredo na turnejo skupaj ali pa ostanejo v stiku in si pomagajo pri pridobivanju drugih kontaktov. Važno je, da imaš nekoga, ki ga lahko vprašaš nekaj o državi, kamor se odpravljaš. Včasih me prav tare, kako vsaki skupini – predvsem slovenskim pa tudi mnogim tujim - razložiti, kako "uporabiti" ta festival. Razumem, da je ogromno informacij, ampak veliko narediš že, če spoznaš 5 ali 10 ljudi, s katerimi boš imel desetminutni pogovor (ki mu lahko sledi še nadaljnje druženje). V tej sceni imajo vsi zelo podobne težave. Eni iščejo oder, drugi iščejo nastopajočega. Če se povežeš v pravem trenutku, je to zmaga za vse.

Če se ozreva malo nazaj v zgodovino: kateri so bili glavni stebri, ki so osnovali festival? Je bil kakšen festival, po katerem ste se zgledovali?

Slovenski teden glasbe (STG) je tukaj opravil neko pionirsko delo z dvema edicijama v letih pred festivalom MENT. Njihov način dela je bil bolj preprost, povabili so štiri ali pet predstavnikov festivalov iz tujine, ki so se obvezali, da bodo enega od nastopajočih povabili na svoj festival. Vzporedno z njimi pa je potekalo naše izobraževanje: prek društva KAPA sem bil recimo kot novinar povabljen na Europavox v Clermont-Ferrandu, s soustanoviteljem Matjažem Mančkom sva bila tudi na Eurosonicu na Nizozemskem, potem se je zgodila še ena pomembna stvar: Barbara Švrljuga Hergovich, nekdanja sekretarka Sigica, se je v okviru dogovora med dunajskim showcase festivalom Waves Vienna in STG dogovorila za slovenski fokus na tem festivalu in mene so takrat povabili, da ta fokus izvedem. Na Dunaju je takrat gostovalo devet slovenskih izvajalcev, ki so nastopili na različnih prizoriščih in takrat smo dobili največ znanja o izvedbi showcase festivala. Imeli smo neposreden stik z organizatorji, točno smo videli, kako delajo z nami, kaj ponujajo skupinam, kaj so neka izhodišča in videli smo tudi prve rezultate. Dvojec it's everyone else je recimo na svoj koncert povabil vodjo nemške založbe Noise Appeal, kjer še danes izdaja. Po prvi ediciji MENT-a smo začeli prejemati vse več vabil, ker naše regije še niso poznali v preostalih delih Evrope. Od takrat naprej smo bili na 10 do 12 festivalih na leto, kjer je pogosto nastopil tudi kakšna slovenska skupina, in s tem smo se največ naučili.

Se je v teh 10 letih za vas zgodila kakšna prelomna točka, ko ste zaznali večjo odmevnost festivala? Je bila kakšna edicija, kakšen gost iz tujine, ki je pomagal razširiti glas o festivalu?

Sorodna novica Exit razglašen za najboljši evropski festival, dve nagradi za ljubljanski Ment

Mislim, da skozi vsa leta napredujemo korak po korak. Vsako leto se mi zdi, da smo bolj prisotni, bolj jasni, tudi festival znamo narediti bolj uporaben za vse udeležence. Rekel bi, da sta po prvem bili prelomni še tretja in četrta edicija festivala leta 2017 in 2018, ko smo dobili tudi dve nagradi za najboljši evropski mali in klubski festival. Kar koli si že kdo misli o nagradah, imajo neko težo; mogoče manj pri občinstvu, bolj pa pri drugih profesionalcih in odločevalcih. Tudi tebi da neko potrditev, da greš v pravo smer, da delaš nekaj dobro. Edicija leta 2020 pa se mi zdi, da je bila tista, ko je MENT res zaživel. Na festivalu smo gostili odlične skupine, ki smo jih ujeli ravno v pravem trenutku, saj danes napolnjujejo že veliko večje odre. Epidemija je ta zagon malo ustavila, a vseeno je bil format MENT Session (audio in video snemanje živih nastopov op. a.) važen motivacijski trenutek za nas in za nastopajoče. Še danes nas kak nastopajoči vpraša, ali bodo snemali tudi skladbo za MENT Session. Smo pa trenutno v fazi, v kateri imamo ogromno izzivov, tako strukturnih kot finančnih. Iskreno bi si želel imeti bolj stalno in večjo ekipo, kakor si jo lahko trenutno privoščimo. Vsako leto naredimo festival, kakor da je zadnjič in se res potrudimo do konca, ampak nikakor nismo na točki, da je to zelo enostavno ali vse rutinirano. Sem edini, ki na tem festivalu dela res čez celo leto. Sicer smo odlična ekipa, ampak manjka več sogovornikov, če že ne sodelavcev. Mislim tudi, da ni bilo leta, ko se ne bi ekipi pridružil vsaj en nov član, ki ga je treba uvesti. Vsako leto je potem dodatno delo tudi s tem.

Glede na to, kako razvejan festival je MENT, je bilo mogoče kakšne dele programa lažje vzpostaviti oziroma so se stvari lažje vzpostavile kot drugi? Ali je bil kakšen del programa, s katerim je dela mogoče manj ali pa je bolj zahteven, kakšen pa tak, ki se kar sam sestavi?

Izziv je, ker imaš samo enkrat na leto priložnost sestaviti program, zato je vsako leto svoj eksperiment. Če si recimo promotor in organiziraš nekaj koncertov na mesec, lahko vsako napako popraviš na naslednjem koncertu. Trenutno imamo srečo, ker vsi naši koproducenti prevzemajo del promocije, organizacije ali pa celo večinsko. Za projekt appointMENT, ki se je zgodil že osmič, DobroVago praktično samo obvestimo o nastopajočih in je tukaj naše delo zelo preprosto, ker oni res popolnoma opravijo svojo nalogo in so to navajeni delati zdaj že nekaj let. Najpogostejši izzivi so testiranje novih prizorišč, sploh takšnih, ki ne veljajo za koncertna prizorišča.

Kako pa festivalu ustreza geografska lokacija? Za predstavnike katerih regij je Ljubljana priljubljeno srečevališče?

Imamo zelo naravno močan obisk iz Hrvaške in Srbije, ker imamo veliko skupnih točk. Tudi po prodaji vstopnic v tujini se vidi, da sta te državi v prednosti, prav tako po številu delegatov in po prijavah skupin. Vem tudi, da v Beogradu velja, da če igraš na MENT-u, si dosegel neko novo stopnico. Smo zelo zanimivi tudi za centralno Evropo, saj zaznavamo številčen obisk delegatov iz bližnje Avstrije, Češke in Slovaške, s katerimi smo si nekako podobni s to razliko, da gre za rahlo večje trge. Slovenske skupine so po nastopu na MENT-u potem igrale na največjih slovaških in čeških festivalih in v njihovih klubih ali pa sodelovali z njimi. Zanimivi smo tudi številnim iz Zahodne Evrope, sploh tistim, ki so bolj raziskovalni in jih zanima, kaj se dogaja na tem delu Evrope. MENT za njih ne predstavlja samo Slovenije, ampak veliko širšo regijo. Na panelu o balkanski regiji na festivalu Eurosonic je nizozemski agent tudi poudaril, da je tukaj bolj pristno občinstvo, ki ni prenasičeno z vsem. Koncertna turneja v naši regiji je za njihove skupine finančno težja preizkušnja v primerjavi z Nizozemsko in okolico, a pogosto dobijo izkušnjo nekega pristnega, srčnega navdušenja na koncertu, zaradi katerega poskuša svojim skupinam omogočiti, da pridejo v to regijo. Sicer pa je geografsko Slovenija res težje dosegljiv otoček sredi Evrope. Vsako leto se srečujemo z izzivi slabih transportnih povezav.

Ali ni obstajal kakšen soroden festival na Balkanu ali v centralni Evropi, kjer bi se ti delegati in agenti že srečevali?

Brez pretiravanja, ker je bilo to vse že javno izrečeno: festival BUSH v Budimpešti, romunski MMB (Mastering the Music Business), novonastali Ship v Šibeniku in slovaški Sharpe so vsi nastali po vzoru festivala MENT. Njihovi organizatorji so že večkrat poudarili, da so na našem primeru videli, kako tak festival funkcionira v majhni državi in v majhnem mestu, preučili rezultate in poskusili podobno narediti tudi sami. To si štejem tako malo v čast, čeprav sem lahko tudi zelo kritičen do tega in lahko rečem na glas, da je na preveč showcase festivalov ali pa so premalo uporabni.

V kakšnem stanju pa je trenutno mreža showcase festivalov? Ali še nastajajo tako pogosto kot pred leti ali so prišli do neke točke, ko se bolj ohranja nek status quo?

Mislim, da ima zdaj že vsaka evropska država svoj showcase festival. Je pa zelo odvisno, če je ta res mednaroden, če res funkcionira ali če je samo bolj regionalen, kje se pa še iščejo. Na Češkem je mogoče pet dogodkov te narave, pa noben ni zares uspešen, noben ni zares obstal na dolgi rok kot neka stična točka. Jaz bi ocenil, da se kar nekaj tovrstnih festivalov, ki so nastali v zadnjih 10 letih, zdaj spopada s spremembo generacije. Organizatorji showcase festivalov so bili v času njihove ustanovitve mladi glasbeni zanesenjaki, zdaj pa živijo bolj odrasla življenja in se spopadajo z zelo različnimi izzivi, večinoma finančne narave, ali pa kako festival prilagoditi geografski lokaciji. Se mi zdi, da en tak dogodek požre veliko energije in veliko enih idej in je težko najti pravo formulo zanj, ker jo moraš vsako leto spreminjati.

Prosil bi vas še za en komentar. MENT že od začetka nekako spodbuja ne samo skupine, da se recimo temu aktivirajo, ampak tudi v bistvu podporne akterje: založnike, booking agente, promotorje, koncertne organizatorje in ostale menedžerje, za katere Sloveniji v teh letih nisem zaznal porasta zanimanja.

Zagotovo bi si želel večjo tovrstno aktivnost pri nas. Pri Slovencih se vidi, da so določeni ljudje, ki so vsaj delno delali v tem, preko MENT-a stkali širšo mrežo, se udeležili drugih dogodkov in mogoče bolj mednarodno delujejo, kakor so prej. Ampak teh ljudi je v Sloveniji res malo. Največji izziv oziroma problem je, da ta sektor ni bolj podprt. Nimamo izvozne pisarne, ki bi podpirala te akterje oziroma izvajalce, s katerimi delajo.

Ki bi jih tudi zaposlovala?

Ne zaposlovala, ampak predvsem financirala. Vsak izvajalec na začetku, če želi delati nekaj v tujini, potrebuje podporo za produkcijo in promocijo. Glavni način, da manj poznani glasbeniki danes dobijo sredstva, je edino z nastopanjem. Sploh če ciljaš na tujino, je to po navadi vedno najprej strošek. Nobena slovenska skupina ne bo kar nekje imela polne dvorane, in to je realna slika. Manjka nam bolj stabilna podpora na daljši rok. Sploh ni vizije tega, da skupine delajo 3 do 5 let, da dosežejo kritično maso in da si lahko privoščijo ljudi, ki delajo okrog njih. Zdi se mi, da se je ogromno ljudi v teh 10 letih za en hip preizkusilo v tem in so hitro obupali, ker je to blazno zahteven posel, sploh v Sloveniji, če hočeš delovati mednarodno. V Sloveniji pa moraš najti svojo nišo, delati s pravimi skupinami, ki bodo vseeno finančno omogočile tudi tebi živeti od tega. Izvozna pisarna bi lahko na začetku pomagala s financami in znanjem, s katerim bi izvajalcem zagotovili podporo (mogoče celo večletno), da lahko delajo na prisotnosti v tujini in šele potem bi se lahko spremljali neki resni rezultati. Tudi kolegi iz drugih držav imajo podobne izkušnje. Na zahodu vidim, da ima vsaka agencija ali glasbena iniciativa podmladek, ker je na voljo več financ, ker so bolj sistemsko podprti, ker so tudi obiskovalci pripravljeni plačati več za vstopnico, za bendove majice, vinilke, CD-je, za kar koli. Tako je tudi ta podmladek lahko takoj honoriran.

Sorodna novica Čas je za Ment: ko se glasba druži s svojimi naravnimi zavezniki

Pri nas pa je drugače. Jaz sem moral na začetku delati druge stvari, da sem lahko delal to, kar sem hotel. Šele čez leta sem ugotovil, da lahko živim od produciranja dogodkov. Direkten odziv na to je naša nova iniciativa Nove face/New Faces, s katero skušamo generaciji, mlajši od 30, omogočiti, da gredo na regionalne festivale in da imajo vse stroške pokrite, da lahko spoznajo svoje kolege njihove starosti in starejše, bolj izkušene producente, agente in ostale strokovnjake. Tako iniciativo smo pred leti zagotovo pogrešali, ker je že samo za enega človeka festival ali konferenca v tujini visok finančni zalogaj. V Sloveniji je zelo težko operirati, ker ni take pretočnosti izvajalcev in drugi glasbeni strokovnjaki ne zahajajo sem, nimamo zares mednarodnih založb. Malo smo zadaj v tem, kar je lahko tudi prednost, ampak če hočeš delati s tujino, moraš biti v stiku s tujino, kar pomeni, da moraš veliko potovati. Samo pošiljati sporočila in gledati videospote ni dovolj.

Ali ste o MENT-u kdaj razmišljali, da ima ciljno občinstvo?

Naše ciljno občinstvo so predvsem glasbeni entuziasti in profesionalci. Imamo občinstvo, za katero vem, da je že dolgoletno in se res pripravijo na festival, ker hočejo videti veliko neznanih ali poznanih skupin (dosti njih tudi polprofesionalno dela v glasbi, torej so ali promotorji ali občasno pišejo o glasbi ali kaj podobnega). Občinstvo se sicer vsako leto spreminja. Vesel sem, da zaznavamo visok obisk mladih entuziastov, nimamo pa nekega fiksnega občinstva. Med tujimi glasbenimi strokovnjaki imamo bolj jasno sliko. K nam zvesto prihajajo posamezniki, ki živijo od tega, da promovirajo koncerte ali pa vodijo založbo, ampak še zmeraj sledijo primarno svojemu glasbenemu okusu in ti se na MENT-u domače počutijo ravno zaradi te raznolikosti koncertnih prizorišč in zaradi izbora programa.

Za konec bi nekaj besed namenil še letošnji ediciji. Kako to, da ste s CE/MENTom cel dodatni dan festivala posvetili elektronski glasbi v njenem širokem spektru?

Čez leta smo opazili, da promotorji klubskih večerov in ostali, ki so v elektroniki udeleženi na tak ali drugačen način, ne prihajajo na konferenco in da je bila naša konferenca vedno bolj naravnana na organizatorje koncertov. Zato smo že na več edicijah iskali ideje, kako bi jih bolj vključili v naš program. Zelo dobro nam jih je uspelo doseči s sodelovanjem z Red Light Radiom, ki je prenašal naš program iz ploščarne Big Nose. Šlo mi je tudi na živce, da večina showcase festivalov, če že ima elektroniko v svojem programu, to predstavlja kot nek spremljevalni nočni program, ki ni zares v nobenem fokusu in za nobenega ne naredi veliko koristi. Poleg tega imamo še to srečo, da imamo v ekipi Jero Topolovec in Jašo Bužinela, ki sta oba del svojega kolektiva, oba sta didžeja, oba imata veliko izkušenj tudi kot entuziasta. V okviru CE/MENT-a smo lani v obliki dvournega srečanja slovenskih promotorjev, didžejev in producentov dobili idejo, da organiziramo bolj osredotočen program na elektronsko glasbo z več strokovnjaki iz te sfere. Obenem je ta dodatni, četrti dan prišel tako malo naravno, ker imamo deseto obletnico. Hoteli smo iz tega res narediti maksimalno, kar si lahko privoščimo v tem trenutku, da vidimo, če je to nekaj, kar bi lahko razvijali v naslednjih letih. Meni bi bilo čudovito, če bi CE/MENT postal neko stičišče za tiste, ki se v Evropi ukvarjajo z elektronsko glasbo.

Verjetno nimate pomisleka, da bo preostali del programa na kakršni koli škodi zaradi tega fokusa.

V primerjavi z lanskim letom v preostalih treh dneh nimamo nič manj programa, tako da CE/MENT vsebinsko dopolnjuje festival. Še vedno se sprašujemo, ali si želimo biti večji festival in imeti večjo udeležbo na konferenci ali si želimo biti manjši pa imeti to udobnost.

Ste zadovoljni, da ste premaknili festival znova nazaj na februar?

Trenutni februarski datum sicer ni naš klasični datum, tako da imam tudi določene pomisleke glede tega. Te pomisleke ugotavljamo sproti, saj nikoli ne moremo zagotovo vedeti, kateri datum je res najprimernejši. Recimo, ko smo bili junija, smo morali vzeti v zakup, da je dan precej daljši, da se ljudje poleti drugače obnašajo, da se raje več zadržujejo zunaj kakor notri. Ko smo bili konec marca, je vreme bolj spremenljivo. Seveda na nas ne vplivajo samo domači dogodki, ampak vsi mednarodni dogodki, saj je od njih odvisno, koliko tujih strokovnjakov je potem tisti mesec že na drugi službeni poti.