Sergej Harlamov (1989) je diplomiral iz sociologije in primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti in za diplomsko delo dobil fakultetno Prešernovo nagrado. Foto: Dunja Danial
Sergej Harlamov (1989) je diplomiral iz sociologije in primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti in za diplomsko delo dobil fakultetno Prešernovo nagrado. Foto: Dunja Danial

Njegov pesniški prvenec Jedci je izšel leta 2011 pri JSKD-ju, leto po zmagi na festivalu mlade literature Urška. Nedavno je pri založbi Litera izšla njegova druga pesniška zbirka Mnogoboj mitologij.

V njej prepleta izrazje iz ekonomije, sociologije, filozofije in drugih ved, saj, kot pravi, to besedje uporabljamo, ne da bi se zavedali, kako oblikujejo naš pogled na stvarnost, naše odzive in naša čustvovanja. Pesem poskuša "zapreti v zunanjost in pokazati, da je rezultat zgodovinskega in socialnega miljeja".

Štirim pesmim iz zbirke lahko prisluhnete v spodaj pripetih videoposnetkih, ustvarjenih v prostorih nekdanje tovarne in danes avtonomne cone Rog. V najinem pogovoru je povedal, da je obisk porušenih tovarn zanj kakor obisk jamskih poslikav. "Je pričevanje produktivnih sil, ki so ustvarile nekaj večjega, kot se zdi na prvi pogled."


Vabljeni k branju intervjuja in ogledu videoposnetkov branj pesmi.

Namesto izraza pesnik ste si nadeli samooznako pezdnik. Od kod beseda izhaja in kaj pomeni?
Ta izraz je poskus distanciranja od podob, ki posameznikom pridejo na pamet, ko slišijo za besedo pesnik. Denimo to, da je pesnik človek navdiha, ki čaka, da ga obiščejo muze. Človek, ki doživlja svet zelo čustveno in v svoje pesmi preliva sebe. Pezdnik je obrat od te resnosti, poskuša delovati proti dogmam in podobam pesnika in poezije. Mnogoboj mitologij je v primerjavi z mojim prvencem Jedci opravil z nekaterimi tematikami – ni prisotnosti naravnega sveta, gre prej za umetno ustvarjeno tvorbo, izbruhi čustev so suspendirani – ker, kot je rekel Gottfried Benn, pesem ne nastane iz čustev, marveč iz besed.

Pred letom mi je prišlo na uho, da je ena od profesoric na filofaksu rekla: "Zelo dobro piše, ampak v njegovih pesmih ni nobenega sentimenta." To je bilo morda videno kot kritika, zame pa je bil zelo dober uvid in afirmacija tega, kar počnem. Vendar mislim, da poanta mojih pesmi ni preprosto to, da skušajo v romantični gesti hladno logiko našega časa in njegovega jezika zavreči s tem, da jo predočijo – ravno nasprotno: izhajajo iz predpostavke, da je racionalnost vedno v službi želje, ki je resda družbeno mediirana in producirana, a zato nič manj resnična.

V pesmi PESNIK SE ODPRAVI ali DOBRODOŠLI V BESTIARIJ BESED zapišete "Akt pisanja mora biti akt razlastitve". Je to povezano z razlastitvijo pisanja od sebe ali od podob pesništva?
Od obojega. Verz je iz razdelka PESNIK SE ODPRAVi ali SHEMA, v katerem razkrijem vse karte. Akt razlastitve pomeni, kot bi rekel Miklavž Komelj, da "v jeziku poezije ni zasebne lastnine". Če neko besedo uporablja samo en človek, ne more komunicirati z drugimi. Naše besede niso nikoli naše lastne, po drugi strani pa moram ob razlastitvi pomisliti onkraj svojih biografskih okoliščin, čeprav se moram nanje opirati. Moram jih videti od zunaj, ne pa nanje naučeno odreagirati, tako da bi me omejevale pri izrazu. Rojeni smo v okolje, ki diktira jezik, še bolje: jezik je že okolje. Nekateri se spustijo v sam tok tega jezika in iz njega govorijo. Če povem z met jeaforo: v pisanju se poskušam vsaj dotakniti roba tega toka in ob tem ne dopustiti, da me odnese v izpovednost, ki me v literaturi ne zanima, saj se mi zdi, da je postala zapoved, pravilo in merilo. Zanima me pisati osebno na zelo neoseben način, način potujitve ... Če bi kdo o Mnogoboju mitologij rekel, da je neosebna zbirka, to tako paradoksalno ni res.

Se osebno razkriva skozi umetnike, ki jih nagovarjate v pesmih? Skozi njih lahko bralec spoznava, koga berete, kdo vas navdušuje, na koga se referirate, s kom se ne strinjate - v zbirki najdemo Schopenhauerja, Aleša Kermavnerja, skupino Joy Division in druge.
Ta posvetila spletajo mrežo, ki me subjektivira, čeprav so nekatera ironična. Posvetilu Schopenhauerju v pesmi HAMARTIJA ROJSTVA ali ANAHRONOST VZTRAJA je dodana krilatica "če sta dva, je to cel svet", ki se potem ves čas smeši in razkraja skozi pesmi. Tudi s Platonom, ki mu je zbirka posvečena, je posvetilo nekje na pol poti med ironijo in resnostjo. Dandanes se pogovarjamo o tem, da smo prišli iz obdobja cinizma, ki je bil subjektivacijska vez kapitalistične ideologije, v dobo ironije. Imena, ki se pojavljajo v zbirki, je treba pogledati iz širšega konteksta. Schopenhauer je zagotovo velika figura pesimizma, s katerim me določen del sicer maloštevilnega bralstva primerja, vendar do njega vzpostavljam distanco. No, ko citiram Aleša Kermavnerja, se mi zdi zabavno, kako si bodo bralci to interpretirali. Njegov citat je denimo mišljen dobesedno in kot afirmacija, ne gre za kritiko potrošništva.

Izrazje, ki ga uporabljate v pesmih, zajemate iz ekonomije, sociologije, filozofije ... Kako ste se jezikovno lotevali načrtovanja zbirke?
Koncept pisanja je bil zapleten, saj se je nenehno rušil in spet gradil. Ena izmed točk, ki sem jo želel obdelati, je bila uporabljati jezik, ki ni videti poetičen, a nakazati, da postane poetičen v trenutku, ko želi prepričati bralca. Poskušal sem zajemati tako iz ekonomskih izrazov kot iz vsakdanjih fraz in jim z umeščanjem med tujerodne besede spremeniti pomen ali pa jih brati dobesedno. Zavedam se, da onkraj teh okvirov jezika iz vsakdana ne morem. Širok spekter diskurzov spontano uporabljamo: iz ekonomije in sociologije in drugih ved, ob čemer se ne zavedamo, da oblikujejo naš pogled na stvarnost, naše odzive in naša čustvovanja. Mnogoboj mitologij ni direkten odpor, ampak želi pokazati mehanizme prepričevanja tistega, ki bere ali pa tistega, ki prejema sporočilo.

Če se ne motim, se samo enkrat pojavi beseda nežnost, in še to zato, da bi poudarili njeno odsotnost. Pade kot zadnja beseda v pesmi na koncu cikla ARHEOLOGIJA SODOBNOSTI, po vrsti "težkih" besed: produkcija, potrošnja, ustrojenost.
Zanimalo me je umeščanje telesa v pisanje in družbene silnice, problematizacija naših gibov in kretenj ter pomenov, ki jih to generira. To je nekaj, kar je redko problematizirano v poeziji ali pa mogoče samo v delu LGBT-scene. Ta pesem je poskus popisa neznosne teže, izčrpavajoče fizične dejavnosti, ki zdresira posameznike v določene odzive in telesne tehnike. Če ponazorim z banalnim primerom: vedno kupujem isto vrsto vžigalnika, ker imam navajene gibe. In če pogledamo širšo sliko, je večina stvari prirejena tako, da oblikujejo naše telo, saj to ni odvezano od misli, filozofije, poezije. To medsebojno vpliva eno na drugo, v neki posredni povratni zanki.

V HAMARTIJI ROJSTVA pišete tudi o nemožnosti katarze, saj ta ne more slediti vzorcem, znotraj katerih živimo. Se vam zdi, da je bila katarza v drugem družbenem sistemu ali pa drugem zgodovinskem trenutku lahko bolj mogoča ali pa bolj smiselna v umetnosti?
Imamo razne zgodovinske dogodke, ki jih poskušamo razumeti. Zato se vzpostavijo miselni tokovi, ki nam poskušajo za nazaj razložiti, zakaj se je nekaj zgodilo, da bi lahko na koncu prišli do pomiritve, da bi razčistili. Zanimivo se mi zdi, da je v pogledu nazaj vse jasno, problem pa je v tem, da smo običajno izvrženi v okoliščine, ki jih ne moremo kontrolirati, in da resnična tragedija nima smisla, ki bi ga bilo mogoče reproducirati kot v antični tragediji ali pa ga izčistiti iz slepega črevesja zgodovine, kot bi rekel Edvard Kocbek. Kaže na nemogoč izhod iz ran človeštva ali posameznika tako, da bomo permanentno dajali smisle rečem, ki so se zgodile. Nisem a priori proti temu, a sem skeptičen, saj ta način predpostavlja eshatološki moment, ko bo vse jasno: gibanje družbe se bo umirilo, padlo v homeostazo. Mislim, da gre za iluzorno pričakovanje.

Se to stika tudi z verzom "tvoja vednost te ne bo odrešila" iz pesmi ARHITEKTI DUŠ?
Človeštvo že ves čas kopiči vednost. Že dobri stari Hegel pravi, da smo se iz zgodovine naučili samo to, da se nismo ničesar naučili. Potrebujemo drugačen projekt razumevanja. Vednost ni nevtralna, čeprav je znanstvena. To ni kritika znanstvenosti kot zarote, mislim pa, da je treba najprej pravilno zastaviti problem, če želimo rešiti zagate. Znanost dela znanost, da se jo objektivno izmeriti, vprašanje pa je, ali razrešuje resnične probleme.

Vaša pesniška zbirka ima naslov po istoimenskem ciklu MNOGOBOJ MITOLOGIJ, v kateri je druga pesem posvečena avtonomni coni Rog. Kako je zbirka povezana z Rogom?
Sam sicer nisem bil nikoli član nobenega od kolektivov, poznam pa kar nekaj Rogovcev in sem bil nekaj časa reden obiskovalec. Nekoč sem tam prisostvoval polnočnemu klavirskemu koncertu, in na neki vulgaren način sem se zavedel, da je bila to nekoč tovarna, ki je ljudem dajala delo in preživetje. Pojavilo se mi je nelagodje ob dejstvu, da za velikim projektom ostanejo le še ruševine, v katerega se dandanes zateka mnogo posameznikov brez kakršne koli ali z zelo malo družbene moči.

Kako prostor deluje na vas?
Mislim, da je opomnik materialne kulture, ki je ostala za sistemom, do katerega rojen leta 1989 ne čutim veliko. Moj odnos je precej hipsterski, rad imam dogodke, ki se tam odvijajo, in mislim, da se nanj premalokrat gleda z estetskega gledišča. Zakaj bi bili romantični samo porušeni gradovi, ki jih tako radi slikamo in raziskujemo. Porušene tovarne name delujejo numinozno. Nekateri občutijo to v naravi, pred gorami, mene pa bolj prevzame silovitost produkcije, ki je nekoč obstajala in poniknila. Obisk takšnih krajev je zame kakor obisk jamskih poslikav. Je pričevanje produktivnih sil, ki so ustvarile nekaj večjega, kot se zdi na prvi pogled.

Mitologije v VI. pesmi iz cikla MNOGOBOJ MITOLOGIJ so povezane s spominom. Zakaj je na mitologije pripet ravno spomin, in ne manj subjektiven izraz, kot sta zgodovina ali preteklost?
Spomin sam po sebi ni nekaj, kar se na ravni čiste ideje prenaša iz roda v rod, ampak ima materialnost, mesta, spomenike, najdbe in iznajdbe. Redke stvari (ali pa sploh nobena) zmorejo ubežati vsem pomenskim mrežam. Zame bi bila recimo perfektna pesem tista, ki bi jo lahko primerjal z izkopanino, za katero nihče ne bi vedel, v kateri čas spada, kdo jo je naredil in čemu služi – v realnosti je pač tako, da smo še vedno žrtve velikih zgodb, tudi zgodbe o koncu zgodovine ali koncu velikih zgodb. Ob tem mi pade na pamet, da me večkrat kdo vpraša, ali je moj priimek ruski in ali imam prednike od tam. Odgovorim, da me to ne zanima – ker sem zdaj tukaj. Ne morem delati lastne mitologije na poreklu in zgodovini, ki se nanj veže, ker s tem res nimam ničesar. Ne bi se rad ujel v vnaprej pripravljene mitologije.

Za mlade so se zelo spremenile okoliščine vstopa na delovni trg, v tej fluidnosti je težko predvideti prihodnje investicije, tudi za nazaj je nemogoče vsaj zame osebno rekonstruirati povezavo določenih dogodkov v osebnem življenju. Ni vzročno-posledične verige, ki bi te dejansko postavljala v tukaj in zdaj.

.

Kaj je za vas v središču mnogoboja mitologij? Kaj vas je pripeljalo vanj?
Poskus mnogoboja je poskus prisvajanja tega sveta ne z mislimi, ampak s samo prakso pisanja. Zvenel bom kot raper – vedeti moraš, od kod prihajaš, pa ne v smislu brezpogojne navezanosti na svoj habitus, v katerem si postajal posameznik. Konec koncev je bila tudi ta okolica organizirana tako, da je v resnici potekala za hrbti tistih, ki so te vzgajali ali te subjektivirali. Poskus moje pesniške zbirke je pogledati za te zastore in opustiti čustvene odzive na mikrodogodke, ker konec koncev naša zasebnost ali pa intima ni osamljeni otok, kjer se vse družbene konvencije razpustijo, ampak je vozlišče. To vozlišče je mnogoboj mitologij, vplivov in govorov, ki jih posvajamo in uporabljamo. Znotraj tega je napetost, popolna razcepljenost, ker zgodbe same sebe negirajo, se med seboj ne morejo pomiriti, priti v zgodbo, ki poenoti. Zgodbe so namreč shizofrene in nezanesljive kakor spomin.

Razcepljenost pomeni, da ni ene same linije pripovedi, ki bi te usmerjala v prihodnost z razlago dogodkov za nazaj, kar obenem pomeni tudi nezmožnost biografije. Za mlade so se zelo spremenile okoliščine vstopa na delovni trg, v tej fluidnosti je težko predvideti prihodnje investicije, tudi za nazaj je nemogoče, vsaj zame osebno, rekonstruirati povezavo določenih dogodkov v osebnem življenju. Ni vzročno-posledične verige, ki bi te dejansko postavljala v tukaj in zdaj.

In ko spregovori ta tukaj in zdaj, se lahko iz njega umaknete?
Strinjam se z Nino Dragičević, ki pravi, da tudi držati ogledalo pomeni biti soudeležen, kar priznavam, ampak pesem poskušam zapreti v zunanjost in pokazati, da je rezultat zgodovinskega in socialnega miljeja, ne gre pa za popoln posnetek, mimesis, ampak za poskus vsaj dvigniti glavo s specifičnega mesta v neki družbeni formaciji, ki je hkrati zamejena z jezikom. Pesmi poskušajo z neosebnostjo popisati mehanizme, ki so onkraj nas, a nas subjektivirajo in so s tem še kako osebni.