Najprej smo ministra vprašali, koliko razmišlja o svoji podobi v javnosti, saj se zdi, kakor da mu je zanjo vseeno. Kar zadeva teme, pa smo se osredinili na najaktualnejše. Pred nekaj dnevi so bili objavljeni rezultati programskega razpisa, ki je namenjen štiriletnemu financiranju javnih kulturnih programov. Sodišče pa obravnava zahteve ministrstva po izselitvi nevladnikov z Metelkove ulice številka 6.

Včasih se zdi, kakor da se minister za kulturo Vasko Simoniti ne obremenjuje s svojo javno podobo ali pa celo uživa, ko podžiga javnost. Pred kratkim je ob vladnem obisku posavske regije zavrnil novinarja, ki ga je prosil za izjavo, z besedami, da je bolan. Ko smo ga vprašali, zakaj se je tako odzval, in to v obdobju epidemije, je priznal, da so bile te besede neprimerne. Za podobo v javnosti oziroma za to, kako se vede, mu ni vseeno. Bolj kot protesti ga motijo neprofesionalna, osebna stališča novinarjev. Kako bi rad videl samega sebe, pa je drugo vprašanje, mogoče bi lahko to spregovorilo o njegovi nečimrnosti, je povedal.

Minister za kulturo ne sme vplivati na izbiro Prešernovih nagrajencev. Vprašali smo ga, kdaj je izvedel, kdo so nagrajenci, saj če bi izvedel prej kot širša javnost, bi imel več možnosti, da vpliva na odločitev upravnega odbora Prešernovega sklada. Povedal je, da je za Prešernove nagrade izvedel skoraj hkrati s širšo javnostjo. Nikogar ni poklical ali vprašal, kako gre izbira. Njegov prvi vtis je bil, da je letošnji izbor izvrsten.

Pred nekaj dnevi je ministrstvo objavilo rezultate, namenjene štiriletnemu financiranju javnih kulturnih programov, za katere se potegujejo nevladniki. Odločitvam ministrstva očitajo, da so bile svetovnonazorske in da je bilo v obdobju rekordnega proračuna izbranih premalo prijaviteljev. Kritike se po večini nanašajo na področje uprizoritvenih umetnosti, na katerem je ministrstvo zagotovilo manj denarja kot na drugih. V prvem Simonitijevem mandatu je bilo financiranih 12 prijaviteljev, zdaj 8.

Zakaj je ministrstvo zmanjšalo sredstva ravno na tem področju, na vseh preostalih pa jih je zvišalo? Minister je odgovoril, da se mu ne zdi, da bi ravno on to povzročil. Ne spomni se, da je bilo v njegovem prvem mandatu, pred štirinajstimi leti, na področju uprizoritvenih umetnosti financiranih dvanajst nevladnih zavodov ali društev. Je pa poudaril, da v zadnjih petih ali šestih letih ni bilo izbranih več programov. Bilo jih je osem ali celo šest na enem področju. Prepričan je, da je komisija ravnala dobro, ko je izbrala osem najboljših in jih finančno ustrezno nagradila. Na drugih področjih so povečali sredstva, ponekod tudi število programov, je povedal in dodal, da v odločitve komisije ni posegal. Nevladniki imajo možnosti financiranja še na drugih področjih. Komisije so odločitve jasno razložile, njihove izbire ne bi smele biti predmet zasliševanja.

Med Simonitijevimi potezami, ki so v prvem letu drugega mandata vzbudile največjo pozornost v širši javnosti, je bila načrtovana izselitev nevladnikov z Metelkove. Simoniti sicer ni prvi minister, ki je razmišljal o tem, se je pa tega lotil, in to ravno med epidemijo. Za odločitev so nevladniki izvedeli pred več kot letom dni, in to ravno na dan razglasitve t. i. policijske ure oziroma odloka o prepovedi gibanja. To jih je še bolj pretreslo. Sporazumne rešitve glede nadomestnih prostorov ni bilo. Nevladniki od ministrstva do danes niso dobili nobene ponudbe. Zadnjo besedo bo imelo sodišče.

Minister je povedal, da so poizvedovali o nadomestnih prostorih v Ljubljani ali okolici, potem pa so odločili, da si jih morajo nevladniki sami poiskati, ker ne smejo imeti večjih privilegijev kot druge organizacije. Simoniti se sprašuje, zakaj se ne bi nevladniki z Metelkove preselili v Maribor ali Kočevje. Vztrajanje na Metelkovi se mu zdi egoizem, ki onemogoča, da bi zaokrožili muzejsko ploščad, ko bi tam dobil prostore Prirodoslovni muzej. Ali je čas za selitev neprimeren, se ni spraševal. Dali so jim leto dni, da se izselijo v korist slovenske kulture. Opozarjanje, da so izvedeli za odločitev na dan razglasitve policijske ure, se mu ne zdi korektno. Prav tako Metelkova ne more biti težava celotne države, se je razburil.

Sorodna novica "Na poti kulturne dediščine danes resnično prešerno": Vrba privabila množico obiskovalcev

V svojem drugem mandatu je najbolj ponosen na to, da je pripravil Nacionalni program za kulturo, ki je dobil soglasje na vladi, zdaj pa ga čaka še potrditev v državnem zboru. Uspelo jim je pripraviti resolucijo Nacionalnega programa za jezikovno politiko, zagotovili so najvišji proračun v samostojni državi, med infrastrukturnimi projekti načrtujejo prenovo ljubljanske drame, novo zgradbo arhiva, v Prekmurju pokrajinski arhiv, v Mariboru sodelujejo pri graditvi centra Rotovž, ki bo zagotovil prostore knjižnici, umetnostni galeriji in mestnemu kinu. Zagotovili so sredstva za kulturni evro, dodatna sredstva so zagotovljena tudi iz načrta za okrevanje in odpornost.

Očitki v povezavi z njegovim delom, ki smo jih navedli v pogovoru, niso zanemarljivi ali nepomembni, hkrati pa niso odločilni za pot slovenske kulture, je poudaril. Z dveletnim mandatom med epidemijo je zadovoljen. Besede v javnosti, ki zdajšnji demokratični sistem poimenujejo z izrazi izpred osemdesetih in več let, pa je označil za vrhunec gnusnosti in nesramnosti.

Celoten pogovor lahko slišite v oddaji Razgledi in razmisleki.