Vincenc Gotthardt (1964), ki je prepričal žirijo 31. anonimnega natečaja za najboljšo kratko zgodbo 3. programa Radia Slovenija – programa Ars, je sploh prvi, ki prihaja iz avstrijske Koroške. Njegova šifra k zgodbi – Zila – je namig na njegov domači kraj: Dule v Ziljski dolini, sicer pa živi v Celovcu.

Med letoma 1987 in 1990 je bil urednik tednika koroških Slovencev, Naš tednik, od leta 1991 naprej pa koroškega slovenskega tednika Nedelja. Nekaj let je bil tudi tajnik Društva prijateljev Celovški zvon. Doslej je izdal dve knjigi, pred dvema letoma roman Na drugem koncu sveta, ki je bil lani v ožjem izboru za nagrado kresnik, še prej, leta 2014, pa delo, ki ga pravzaprav ni napisal, ampak narisal Sacra Carinthia; gre namreč za knjigo risb vseh župnijskih cerkva na Koroškem. O avstrijski Koroški, slovenskem jeziku in svojem ustvarjanju je razmišljal v pogovoru na podelitvi nagrade lastovka.

Vincenc Gotthardt, ste pisatelj, ki prihaja iz avstrijske Koroške. Danes ne govorimo več o zamejski ali manjšinski književnosti, ker sta izraza zastarela. Literatura Slovencev v Avstriji, ki je del enotnega slovenskega kulturnega prostora, zavzema izjemno pomembno mesto na Koroškem, v širši javnosti pri nas pa zagotovo manj opazno. Tu so, poleg vas, avtorice in avtorji kot na primer Maja Haderlap, Florjan Lipuš, Jani Oswald, Cvetka Lipuš, Gustav Januš, Janko Ferk, Stefan Feinig, Verena Gotthardt ter številne in številni drugi. Kako vi gledate na sodobno literarno dogajanje na avstrijskem Koroškem? Kaj je zanj značilno?
Kdor na Koroškem piše v slovenskem jeziku, se mora ukvarjati s slovenskim jezikom dan za dnem. Slovenskega jezika na Koroškem namreč ni mogoče slišati za vsakim vogalom. Pisatelji in pisateljice na Koroškem pišejo večinoma v slovenskem jeziku, so pa začeli pisati tudi v nemškem; tako namreč lahko prodrejo v nemški literarni svet, kar pa pomeni, da dobijo kakšne štipendije – bodisi deželne ali državne štipendije za pisanje v nemškem jeziku. Za slovenski jezik takih štipendij ni. So pa koroški slovenski avtorji v nemškem prostoru izredno znani, ker jih objavljajo tudi zelo pomembne založbe v Nemčiji, Florjan Lipuš objavlja tam, tudi Maja Haderlap in Fabjan Hafner, ta naš veliki literarni genij, ki nas je vse prezgodaj zapustil.

Sorodna novica Arsovo lastovko je prejel Vincenc Gotthardt

Omeniti velja, da nekatere knjige izhajajo tudi dvojezično.

V svojih delih se veliko navezujete na Koroško. Na zavihku vašega romanesknega prvenca Na drugem koncu sveta, ki je izšel leta 2020 in je bil leta 2021 v ožjem izboru za nagrado kresnik, piše, da je v njem veliko Koroške in da "gre za dom v tujini in tujino doma". Kako prihaja Koroška v vaše pisanje?
Koroška je pravi fundus literarnih motivov – naj vam predstavim samo enega. Doma sem iz Ziljske doline in kdor živi tam, je v preteklih tridesetih letih lahko spremljal ogroženost slovenskega jezika na Koroškem. Naj zveni še tako patetično, ampak če je tega jezika vedno manj, se vedno manj tudi počutiš doma. Če vprašate kako koroško Slovenko ali koroškega Slovenca, bosta povedala, da je zanju dom tudi jezik.

Pravite, da ste prvo knjigo Sacra Carinthia – izšla je leta 2014, tako kot vaš omenjeni roman, pri Mohorjevi založbi v Celovcu – narisali in ne napisali. Gre za knjigo risb vseh župnijskih cerkva na Koroškem. Kako združujete risanje in pisanje? Vpliva kakor koli eno ustvarjanje na drugo?
Najprej moram povedati, kako je do te knjige sploh prišlo. Naša Krška škofija ima dvojezično spletno stran; tam so pač rekli, da bo tudi vsaka fara imela svojo spletno stran; za to so potrebovali grafiko. Tako se je začelo, trajalo je tri leta. Potem sem potrkal pri Mohorjevi in so se strinjali, da pripravimo knjigo.

O tem, kaj imata skupnega slikanje in beseda, pa lahko povem, da pač nekaj časa podoba dozoreva v glavi, potem pa pride trenutek, ko je treba stvar dati na svetlo – najsi gre za tekst ali pa za sliko. Je pa tako, da lahko slika seveda zelo hitro nastane, kakor tudi tekst, pa čeprav je vse skupaj v glavi dozorevalo nekaj let.

V omenjenem romanu pišete tudi o slikarjih in o slikah, zakaj v svojem literarnem delu pogosto razmišljate o likovni umetnosti?
S seboj nosim tri podobe, gre za koroške motive. Nazadnje se je pridružila tale: v fari Šentilj na Koroškem je živel mežnar, ki si je že kot 15- ali 16-letni otrok želel, da bi mu starši kupili barvice. Ker so bili zelo revni, mu jih niso mogli kupiti. Želel si je v šolo, kjer bi se učil slikanja, pa tega ni mogel. Pozneje si je sam kupil barve in kot star človek je narisal svoj kraj. To je ena podoba; pomeni, da če si nekdo nekaj zares želi, mu bo to tudi uspelo. Čeprav bi bilo bolje, če bi mu to uspelo že takoj.

Druga podoba je iz zgodovine Koroške. Pred osemdesetimi leti so deportirali precej koroških Slovencev, več kot 300 družin; med temi je bila tudi moja mama, ki je bila tedaj stara nekaj dni. Podoba, ki se mi je vtisnila, o kateri so mi pripovedovali, je, da so zjutraj imeli še v peči kruh, ki se je nato zažgal, ker so morali v pol ure zapustiti dom. Ta slika ostaja z mano in pomeni, kako dragocen je kruh – ta kruh, ki se jim je zažgal, jim je vse življenje manjkal, pa čeprav so ga pozneje, ko so se vrnili, imeli dovolj.

Tretja podoba pa se tudi vedno znova pojavlja; to je moj praded, ki je bil vse življenje s čolnom na vodi, plul je po Jezernici, ki odteka iz Preseškega jezera, v njej je gojil rake. Predstavljajte si, nekdo je v Ziljski dolini gojil rake in jih prodajal na Dunaj. Naredil je nekaj, česar si drugi niso mogli niti predstavljati. Najhujše pri tem je bilo, da je vse življenje preživel na vodi, vendar ni znal plavati. Nazadnje je utonil.

Nekje ste zapisali: "Živim za slovenski jezik." Kakšen je pa vaš odnos do jezika znotraj ustvarjanja? V vaši nagrajeni kratki zgodbi Pod barvami na sliki je opazna izbrana uporaba besed, ki ustvarja liričnost, toplino, mehkobo ... Kako pristopate k slovenskemu jeziku, ko ustvarjate?
Imam velik privilegij, da sem urednik slovenskega tednika Nedelja in si s slovenskim jezikom na Koroškem, v Avstriji, služim vsakdanji kruh. Moja vsakdanja skrb pa seveda ni nič kaj lirična – gre za to, da ta jezik vedno manj slišimo. Toda jezik, tudi če ga je manj, ne postaja šibkejši – močan je povsod.

Ko prebiramo vaše prozne tekste, dobimo občutek poetičnosti. Na trenutke so zelo blizu poeziji, ki ste jo in jo še vedno pišete. Kako pa pristopate k pisanju romana in kako k pisanju kratke zgodbe?
Ko sem bil mlad, sem prebiral literarne teorije o tem, kako je treba kaj napisati. To sem dolgo imel za podlago svojega pisanja, pa ni in ni šlo. Nato sem se odločil, da pustim literarno teorijo; pisal bom tako, da se bo morala literarna teorija ukvarjati s tem, kar je sicer zelo predrzno razmišljanje.

Besedilo nekaj časa dozoreva, pa najsi gre za kratko zgodbo ali roman. Ko je stvar dovolj daleč, pa jo je treba spraviti na papir. Pri romanu za to, da to napišeš, potrebuješ dalj časa, pri kratki zgodbi pa sicer napišeš piko, vendar je za to zgodbo ravno toliko energije kot za kakšnim romanom. Mislim, da mora biti dobra kratka zgodba taka, da bi bralec ali bralka njenim 6000 znakom dodal/a še svojih 60.000 znakov.

Ko že omenjate literarno teorijo – pri kratki zgodbi gre za precej drugačno strukturo kot pri romanu, in kot je zapisano v literarnem leksikonu Literatura, je kratka zgodba osredotočena "na majhen, na zunaj nepomemben pripetljaj, vendar s simboličnim življenjskim pomenom". Kar je pri vašem kratkoproznem pisanju še posebej izrazito. Kdaj in kako pa se odločite za ta "majhen, na zunaj nepomemben pripetljaj" oziroma za temo neke kratke zgodbe?
Pravzaprav gre samo za teme, ki se vrtijo okrog omenjenih treh podob. Zdaj bom dodal še četrto: to so lastovke, ki so nekoč živele na starih kmetijah in jih danes ni več. Zanimajo me obrobne stvari, kar je na robu, zlomljeno. Pa stvari, ki jih drugi ne vidijo.

Osrednja tema nagrajene kratke zgodbe Pod barvami na sliki, kakor tudi romana Na drugem koncu sveta, je izginjanje. Kako se pravzaprav lotevate te tematike in zakaj je za vas pomembna?
Kar izgine, tega ni več. Zato je to treba nekje postaviti v središče, da ostane vsaj v spominu, da ostane zapisano. To je tema, ki me zaposluje, skušam jo obdelati tako, da je tudi zanimiva. Pa še nekaj bi rad povedal. V mojem romanu je veliko Koroške. Vendar sem ga pisal, da bi ta roman, če bi ga nekdo prevedel v francoski jezik, prav tako moral funkcionirati. To besedilo ne potrebuje Koroške, gre za izginjanje nečesa. Vsem mojim junakom v romanu nečesa primanjkuje. Umetniku v muzeju ukradejo slike, izrežejo jih iz okvirjev. Teh slik ni, navsezadnje pa so najdragocenejše prav zato, ker jih ni. To je težko pojasniti …

Za konec, Vincenc Gotthardt, še vprašanje: ker ste vsesplošni ustvarjalec (pisatelj, fotograf, slikar idr.), kaj pripravljate? Ali če vprašam nekoliko drugače: katerim umetniškim projektom se boste v prihodnje posvetili?
To, kar je, me ne zanima toliko kot to, kar bi še lahko bilo. V načrtu nimam kakih velikih umetniških in literarnih projektov. Za zdaj je moje poklicno delo usmerjeno v tednik Nedelja, ki ga vidim kot umetniški projekt. Za pozneje si pa lahko predstavljam, da bi kdaj imel kje kakšen atelje ali kakšno sobo z visokimi okni, v kateri bi bil ob barvah na veliki mizi tudi star pisalni stroj. Morda kje, kjer jezika ne razumem in lahko poslušam samo njegovo melodijo. Morda kje na drugem koncu sveta. Ne vem še, kaj bi nastalo. Morda bi tam napisal, da je rojak iz Zilje prejel lastovko na Ljubljanskem gradu, kjer so že pred desetletji našli nov dom rojaki iz Ziljske doline kot Fellacherji, Grafenauerji in Möderndorferji.