Yorgos Samantos je član kolektiva TWIXTlab, ki je partner projekta B-AIR, v katerem sodeluje devet partnerskih organizacij iz sedmih evropskih držav pod vodstvom Radia Slovenija in raziskuje vlogo zvoka v razvoju človeka, od prenatalne faze dalje. V okviru tega projekta v tesnem sodelovanju umetnikov in mednarodnih strokovnjakov s področja razvojne psihologije, nevrofiziologije, nevropsihologije, psihoakustike, muzikoterapije ter glasbene pedagogike nastajajo nove radiofonske in glasbene vsebine za najmlajše in ranljive skupine.

V B-AIR se TWIXTlab vključuje s projektom Otipljivi radio – Učna ura 'on Air', ki v namene umetniške radijske produkcije združuje raziskovanje in pedagogiko in poteka v sodelovanju z gluhimi in naglušnimi srednješolskimi učenci skupaj z glasbeniki, oblikovalcem, tehnologi, radijskimi producenti in pedagogi ter pedagoginjami. Prototip vključujoče radijske naprave, t.i. otipljivi radio, ki bo omogočil praktične diskusije na temo alternativnih dostopov k radiofonični percepciji in ustvarjalnosti. Sledi mu program Učna ura 'on Air', serija ustvarjalnih delavnic, namenjenih procesu priprave radijskega programa za otipljivi radio, dostopnega vsem, slušečim kot tudi slabše slušečim.

Pogovarjali smo se z Yorgosom Samantosom, magistrom vizualne antropologije, ki deluje na področju med socialno antropologijo, umetnostjo in izobraževanjem, na projektih, ki se posvečajo okolju, duševnemu zdravju, vključujočemu radiu, hoji in urbanemu okolju; bodisi samostojno ali v sodelovanju s transdisciplinarnimi skupinami v znanosti in družboslovju.

Vabljeni k branju intervjuja!

Od kod vaša vztrajna želja raziskovati na polju zvočnosti, zvoka?
Moje zanimanje za zvok se je pričelo že v mladih letih, z glasbo. Bil sem tako poslušalec kot amaterski glasbenik. To je bil moj način, na katerega sem se povezoval (ali pa ne) z vrstniki, način, na katerega smo gradili naš socialni prostor in se izražali. Kasneje, med študijem antropologije, še posebej pri predmetih, ki so se nanašali na zvok in glasbo, sem spoznal koncept tako imenovane zvočne krajine, našega akustičnega okolja. Ideja, da nanj lahko gledamo kot na glasbo, se je združila z mojo ljubeznijo do narave. Gre za misel iz zgodovine glasbe 20. stoletja, ki jo je utrdila kanadska skupina skladateljev in učiteljev z imenom Svetovni projekt zvočne krajine. Kar pa se tiče področja antropologije, je stališče, da lahko kulturo razumemo skozi njene zvoke in da lahko zvočno krajino razumemo kot kulturni sistem, o čemer med drugim govori ključno delo Stevena Felda, zame izjemno privlačno. Bodisi, da gre za zvoke, ki jih ustvarja človek, ali za zvoke narave, imajo vsi svoj kulturni pomen, prostor v kulturi, ki ga lahko "odkrivamo" ali "ustvarjamo".

Kako pomembno je poslušanje?
Ko sodelujemo v razpravi, pogovoru, je za vse udeležene ključno, da drug drugega poslušamo. Ko igramo glasbo, moramo poslušati, kaj igrajo drugi. Ko živimo v tem svetu, je čudovito, če se "uglasimo" na njegove zvoke. Čutim, da bi ljudje, če bi več poslušali, živeli v bolj razmišljujočem, razumevajočem, strpnem, spoštljivem svetu.

Se poslušanja lahko (na)učimo?
Brez dvoma se poslušati učimo. Način, na katerega slišimo (ali ne slišimo), ima nevropsihološko podlago – delovanje ušesa. Tisto, kar procesiramo v možganih kot pomembno zvočno informacijo za naše vsakodnevno življenje, kar nam je v glasbi estetsko izpolnjujoče, ali, nasprotno, kar se priučimo ublažiti ali izločiti iz dražljajev, ki jih sprejmemo v vsakem danem trenutku, kot nepomembno; vse to so funkcije, ki so pridobljene bodisi v procesu odraščanja v družini in kulturnem okolju, bodisi v bolj specifičnih kontekstih, kot je izobraževanje, celo zabava. Pravzaprav obstajajo sistematizirani načini učenja poslušanja, ki izhajajo iz kontekstov umetniškega in glasbenega izobraževanja. Trenutno delamo na umetniški raziskavi ter izobraževalnem projektu z gluhimi in naglušnimi učenci; pod vprašaj postavljamo idejo, da je poslušanje nekaj, kar se dogaja izključno v ušesu. Dejstvo, da lahko nekatere zvoke (če že ne vseh) zaznamo skozi taktilni dražljaj ali naše celotno telo, je med gluhimi ljudmi splošno znano, blizu pa je tudi raverjem ali tistim, ki denimo delajo z vrtalnimi stroji. Toda za večino slušečih ljudi, celo za usposobljene trenerje, gre pri tem za novo sfero, ponovno učenje, kako poslušati.

Kakšni so zvočni sprehodi, ki jih ustvarjate?
Na tem področju z Dano Papachristou in našo skupino delamo že desetletje, pripravili smo mnoge zvočne sprehode, ki so izvedeni na različne načine. Najbolj običajno je, da ima vsak udeleženec, celotna publika, pametni telefon, na katerem je naložena aplikacija in omogočeni lokacijski podatki, ter slušalke. Dejavnost se odvija na prostem, lokacijo pa lahko spremljamo na mapi znotraj aplikacije. Ljudje hodijo skozi to okolje s slušalkami in poslušajo vnaprej posnete materiale. Posneto je lahko resnično karkoli; od glasbenih kompozicij (za katere je mišljeno, da se jih posluša med hojo in ne izvaja v koncertnih dvoranah ali na domačem stereu), pa do intervjujev, zgodb, poezije, komentarjev ali informacij o samem prostoru. Zvočni material, ki ga poslušamo, je geo-lociran ali vnaprej določen v posebnih točkah znotraj večjih prostorov. Lokacijski podatki, ki jih publika sprejme preko GPS-a, sprožijo posnetek, ki se predvaja na način, kot bi imeli poženi in stop gumb glede na svoj položaj v okolju. Iz zunanje perspektive se opazovanje ljudi, obiskovalcev zvočnega sprehoda, bistveno ne razlikuje od opazovanja ljudi, ki hodijo naokoli s slušalkami, a za tiste, ki sodelujejo, menim, da je tam nekaj več, občutek, da si z drugimi člani publike delimo dejavnost, ki je sicer nevidna.

Čemu se posveča TWIXTlab?
TWIXTlab deluje od leta 2014; izvedli smo serijo iniciativ v umetnosti in znanosti, ki smo jih razvijali med grško finančno krizo v prejšnjem desetletju. Kolektiv Fonés, kar pomeni "glasovi", je bila skupina umetnikov in družboslovcev, delujočih na področju tematike človeškega glasu v svojih raznolikih oblikah (petje, vpitje, komunikacija prek tehnologij, zvoki stvari, pojav slišanja glasov) in to je bilo tisto, kar me je popeljalo do tega nadvse zanimivega podviga - do TWIXTlab-a. Naš prvi večji projekt je bil vsekakor vztrajen trud v zvezi z izobraževalnimi pristopi do umetnosti in družboslovja, za splošna občinstva, ki niso specializirana. To je potekalo od samega začetka, s premorom med pandemijo. Delimo znanja na področju antropologije ter delovanja na področju umetnosti, ter v prostoru med njima, pri čemer gre za "orodja", ki so nadvse uporabna za slehernika. Za človeško blagostanje, samospoznavanje, naseljevanje sveta. Drugi vidik takega "ljudskega" pristopa je naša osredotočenost na vsakodnevno življenje; ali lahko ustvarjamo umetnost in/ali antropologijo s hrano, s sprehodom skozi park, karnevalsko zabavo ...?

Izvedli smo tudi večplastni raziskovalni projekt, ki ga je vodila naša ustanoviteljica, vizualna umetnica in antropologinja Elpida Rikou. Umetniška raziskava v Grčiji od devetdesetih do začetka krize je združila umetnike, ki so že raziskovali področja vizualne umetnosti, plesa, zvoka in glasbe in je resnično pripomogla k osvetlitvi različnih pristopov k raziskovalnim praksam.

Pomemben se mi zdi tudi TWIXTlab radio, ki je, kot odgovor na našo zelo osebno potrebo po prisotnosti in komunikaciji, na spletu zaživel kmalu po lockdownu. Čeprav ne oddaja ves čas, zdaj nanj gledamo kot na pop-up radio.

Odločilno spremembo pa je prineslo sodelovanje v projektu B-AIR. Prinaša nam možnost, da komuniciramo delo širše in se povezujemo s sorodnimi organizacijami. Naš glavni prispevek se nanaša na izkušnje gluhih z zvočno umetnostjo in glasbo. Je izobraževalen (razvijamo izobraževalne učne načrte za šole za gluhe in naglušne), umetniški (delamo z umetniki in izvajamo delavnice, na katerih v umetniškem procesu sodelujejo tudi učenci), aktivističen – (omogočamo vidno, ali bolje rečeno oprijemljivo zvočnost, namenjeno gluhim in naglušnim; po njej naš vložek nosi ime) in raziskovalen (izhaja iz obstoječe literature o študijah gluhosti, antropologije zvoka in čutov, teorije oblikovanja, glasbe in umetnosti zvoka, pa tudi iz naših lastnih opažanj). Naš strokovni sodelovec, Panayotis Panopoulos deluje na področju antropologije gluhosti, Dana Papachristou pa koordinira naše izobraževalne pristope. Povezani smo s Posebno srednjo šolo za gluhe in naglušne v Atenah, rezidenčno smo gostili dva kanadska umetnika – Davida Bobierja in Leslie Putnam. Trenutno se posvečamo prej omenjenemu projektu Otipljivi radio – učna ura 'On Air', ki se ukvarja z dostopnostjo radia gluhim.

V ponedeljek, 5. decembra, bo kot uvod v cikel delavnic namenjenih razvoju geolokacijskih performansov potekal webinar Kompozicija zvočnega sprehoda: zgodbe, zvočne pokrajine in zemljevidi v aplikacijah za “obogateno zvočnost”. Katere teme boste odprli v predavanju?
Predavanje se posveča z zvokom obogateni hoji in sledi geneologiji njene današnje prakse z uporabo GPS-tehnologije nazaj k literaturi o hoji kot umetniškem in ustvarjalnem procesu, pa tudi k začetkom Akustične ekologije in razvoja naprav za mobilno, individualno poslušanje.

Z nagovarjanjem tankih meja med prostorom, terenom, lokacijo in teritorijem bomo proučevali različne vidike med zasebnim in javnim, kot domenami bivanja, védenja in pripovedovanja zgodb.

Poudarek bo na hodečih, premičnih metodah raziskovanja, z odmikom od promenadologije in psihogeografskega beleženja, k pozornemu poslušanju, kartografiranju in skladanju zvočnih materijalov.

Primeri bodo podani iz naše prakse s skupino Akoo-o, pa tudi vrste svetovnih praks v tem konekstu. Širši namen predavanja je refleksija pojma zvočne hoje iz narativnega, oblikovnega, ustvarjalnega in estetskega vidika - vse to so namreč njegove mogoče prakse.